Jedro

Trditve, da je tožena stranka vedoma prodala tujo (tožnikovo) nepremičnino, je mogoče razlagati kot trditev, da je tožena stranka opravila tuj posel in to z namenom, da obdrži zase dosežene koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v drugi točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi umika tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, ustavilo postopek (prva točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 12,604.893,00 SIT s pripadki (druga točka izreka).

Zoper sodbo (druga točka izreka) se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je tožena stranka bila neupravičeno obogatena s prodajo nepremičnine, ki je last tožeče, tretji osebi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 10.11.2000 (list. št. 58-60) svoj tožbeni zahtevek iz zahtevka na ugotovitev solastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine modificirala v denarnega (plačilo protivrednosti 70 % deleža na nepremičnini). Pravne podlage svojega zahtevka ni navedla in tudi sicer je bila glede trditev zelo skopa, še posebej glede na zastopanje po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku. Kljub temu pa je dolžnost sodišča, da s mo ugotovi pravno podlago tožbenega zahtevka (3. odst. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pač glede na dejanske navedbe v tožbi (prim. 1. odst. 180. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je navedbe tožeče stranke pravno okvalificiralo kot odškodninski zahtevek in sodišče druge stopnje se strinja s pravnim naziranjem v sodbi, da stranki, ki v pravdi zatrjuje (so)lastništvo nepremičnine, katera naj bi bila prodana nedobrovernemu tretjemu, ni mogla nastati škoda zaradi prodaje stvari, ker s takšno prodajo še ni izgubila lastninske pravice ter možnosti, da jo z vrnitvenim zahtevkom terja od imetnika.

Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič. Sodišče prve stopnje razlogov za zavrnitev izvedbe teh dokazov res ni navedlo, toda iz razlogov, s katerimi je v zadevi odločilo, je razvidno, da zaslišanje predlaganih prič glede na po sodišču prve stopnje zavzeto materialno pravno stališče, ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi namreč izhajalo iz trditev tožeče stranke, da je solastnica spornih nepremičnin, zaslišanje prič pa je bilo predlagano za dokazovanje, da tožeča stranka je solastnica in za dokazovanje nedobrovernosti. Vse to pa je bilo ob zavzetem stališču sodišča prve stopnje, da je modificirani zahtevek odškodninski zahtevek, neodločilno.

Vendar pa iz dejanskih navedb tožeče stranke izhaja še ena možna pravna podlaga tožbenega zahtevka, in to je nepristno poslovodstvo brez naročila po 227. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da naj bi tožena stranka vedela, da je tožeča solastnica sporne nepremičnine, pa jo je kljub temu prodala tretjemu - S. N.. Ker glede na to, da je bila prodaja zemljiškoknjižno sprovedena še pred vložitvijo te tožbe, tožeča stranka z lastninsko tožbo zoper toženo stranko ne bi mogla uspeti (v vlogi na list. št. 60 navaja, da prvotni tožbeni zahtevek ne bi bil "smiseln"), je tožbeni zahtevek modificirala tako, da zahteva od tožene plačilo protivrednosti svojega solastniškega deleža. V citirani vlogi je tudi zahtevala, da tožena stranka predloži prodajno pogodbo, sklenjeno s S.N., iz katere bo razvidna višina izkupička za prodano nepremičnino, z očitnim namenom, da v skladu s tem zneskom po višini opredeli svoj tožbeni zahtevek (prim. pripravljalno vlogo na list. št. 59-60). Šele ko te pogodbe ni mogla pridobiti, je svoj zahtevek po višini utemeljila na cenitvi sporne nepremičnine v stečajnem postopku (pripravljalna vloga z dne 14.12.2000 na list. št. 73-75). Trditve, da je tožena stranka v?doma prodala tujo (tožnikovo) nepremičnino oz. solastniški delež na njej, je mogoče razlagati kot trditev, da je tožena stranka opravila tuj posel in to z namenom, da obdrži zase dosežene koristi (ker tožeči stranki nesporno ni niti ni bila pripravljena izročiti kupnine ali njenega dela). O utemeljenosti postavljenega zahtevka po tej podlagi pa sodišče prve stopnje ni razpravljalo in v izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo v to smer odločilnih dejstev. Zato pritožnik v pritožbi utemeljeno trdi, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po tej pravni podlagi pa je predhodno vprašanje, ali je bila tožeča stranka res solastnik sporne nepremičnine. Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka tožeče stranke ni prepoznalo kot zahtevek iz gestije, je dejansko stanje v sodbi ostalo nepopolno ugotovljeno.

V zvezi z razlogi sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka iz naslova vlaganj pa je treba ugotoviti, da po tej podlagi tožeča stranka zahtevka ni temeljila.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotavlja, ali je morda tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen po zgoraj navedeni pravni podlagi, pri čemer bo kot predhodno vprašanje treba ugotavljati solastništvo tožeče stranke na sporni nepremičnini.

Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).