Jedro

V delu tožbe, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da so nične pogodbe o opravljanju storitev, skupaj z vsemi pripadajočimi aneksi, ne gre za individualni delovni spor v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem niti ne gre za nobenega izmed drugih primerov po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka tako, da se v tem delu glasi: "II. Po pravnomočnosti tega sklepa se bo ta del tožbe odstopil pristojnemu sodišču - Okrajnemu sodišču v Kopru."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka I izreka sklepa) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku pod tč. 1 tožbe – za ugotovitev ničnosti pogodb o opravljanju storitev, skupaj z vsemi pripadajočimi aneksi, ki so bile sklenjene med tretjotoženko in drugotoženko za obdobje od 18. 12. 2016 do 30. 4. 2019 in ki so bile sklenjene med prvotoženko in drugotoženko za obdobje od 1. 5. 2019 dalje (točka I izreka) in da bo po pravnomočnosti tega sklepa ta del zahtevka odstopljen pristojnemu sodišču - Okrožnemu sodišču v Kopru (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in odloči, da je delovno sodišče pristojno za presojo ničnosti/navideznosti pogodb o opravljanju storitev. Navaja, da je zoper drugo toženko (A., d.d.) vložil tožbo na ugotovitev delovnega razmerja od 18. 12. 2016 dalje, ker je kot voznik kamiona delo opravljal na terminalih A., d.d., vse skladno s 4. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-I). Na delo v A., d.d. sta ga pošiljali tretja toženka in prva toženka - izvajalca pristaniških storitev (v nadaljevanju: IPS), preko SMS sporočil, čeprav nista bili registrirani kot agenciji. Zato so pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in IPS podjetji nične, saj tožnik ni izvajal dela po 4. členu ZDR-I za ta IPS podjetja, ampak za A., d.d., pri kateri je dejansko zaposlen. Ker IPS nista bili registrirani kot agenciji, nista mogli zakonito napotovati tožnika v organiziran delovni proces A., d.d. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št Pdp 1088/2018 z dne 28. 3. 2019. Nadalje navaja, da so nične pogodbe o napotovanju delavcev v A., d.d., ki sta jih sklepali IPS podjetji z A., saj ne predstavljajo podjema in temeljijo na nedopustni causi (39. člen OZ). Gre za kršitev predpisov, ki prepovedujejo opravljanje agencijske dejavnosti IPS podjetjem, A., d.d. pa sklepa pogodbe z IPS-i pod pogojem, da IPS podjetje ni priglašeno kot agencija, ter v primeru, ko IPS v statutu nima določene dejavnosti za posredovanje delovne sile oz. agencijskega dela. Gre za obid prisilnih predpisov, kar je še dodaten razlog za ugotovitev ničnosti pogodb o napotovanju delavcev s strani IPS podjetij v A..

Navedene pogodbe so nične tudi iz moralnih razlogov, ker so IPS podjetja svojim delavcem plačevala le polovico prihodka, drugo polovico obdržala zase, brez utemeljene podlage, saj IPS-i niso imeli nobene dodane vrednosti, razen tehničnega napotovanja zaposlenih s SMS sporočili v A., kar bi lahko počela kadrovska služba A.. Kršeno je bilo načelo vestnosti in poštenja ter načelo enake vrednosti dajatev po OZ, kar je v nasprotju z moralnimi načeli ter Ustavo RS, zato so pogodbe nične. Ker je tožnik prejemal le polovico zneska, kot bi mu za delo v A. pripadalo, posledično država ni prejela plačanih prispevkov in davkov, zato je ničnost tudi v javnem interesu. Ker tožnik kot dejanski sodelavec A. ni opravljal dela po 4. členu ZDR-I pri prvi in tretje toženki, ampak de facto pri A., d.d., je ta dejanski delodajalec, pogodbe pa so nične oziroma podredno fiktivne (navidezne) pogodbe, saj prekrivajo dejansko delovno razmerje tožnika v A., d.d.. Tožnik je pri delodajalcu A., d.d. vrsto let opravljal delo v smislu določbe 4. člena ZDR-1, zato bi mu A. morala izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zaradi kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS so mu bile kršene temeljne delavske pravice in sicer pravica do ustreznega in enakega plačila, pravica do napredovanja, do enakih delovnih pogojev, pravice iz zavarovanj in druge pravice itd.. Kot sodelavcu A., d.d. mu je bilo onemogočeno izvrševanje ustavne pravice do svobode dela pri A.. Šele v letu 2018 je A. pričela objavljati razpise, na katere se je tožnik prijavljal, vendar je bil avtomatično izločen, ker je bil dogovor med toženkami, da delavci iz IPS podjetij ne morejo preiti k drugi toženki brez soglasja IPS podjetja, ki pa so imela interes te delavce zadržati. Posledično je bila kršena tožnikova ustavna pravico do socialne varnosti.

Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ker bi moralo samo odločiti o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP), o katerem še ni bilo pravnomočno rešeno na matičnem področju. Ureditev sodišču omogoča, da v vsakem konkretnem primeru oceni, kaj je najbolj smotrno za učinkovito, a vendar hitro rešitev spora. V postopku zahteva pravno ureditev njegovega (le enega) delovnega razmerja v A., d.d., spor o tožnikovem (ničnostnem) razmerju s toženko pa ima (pravno) naravo predhodnega vprašanja. Spor o ničnosti pogodbenega razmerja med drugo toženko in prvo ter tretje toženko glede narave pogodb o opravljanju storitev, je v funkciji njegovega zahtevka zoper drugo toženko za ugotovitev delovnega razmerja pri njej. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je od odločitve ničnosti pogodb o opravljanju storitev lahko odvisen zahtevek tožnika za ugotovitev delovnega razmerja pri drugi toženki. Prekinitev postopka bi bila neekonomična, kršeno pa bi bilo pravilo, da so spori iz delovnega razmerja prednostni, saj tožniku nastaja škoda ter bi o zadevi bilo potrebno presojati hitro in učinkovito, torej v okviru predhodnega vprašanja v enem sporu, kot je to že navedlo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 1088/2018. 3. V odgovoru na pritožbo druga toženka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) je delovno sodišče pristojno za odločanje v naslednjih individualnih delovnih sporih: a) o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja; b) o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki; c) o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom; č) v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom; d) o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja; e) o opravljanju del otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov; f) o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom; g) o volonterskem opravljanju pripravništva; h) za katere tako določa zakon.

7. V delu tožbe, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da so nične pogodbe o opravljanju storitev, skupaj z vsemi pripadajočimi aneksi, ki so bile sklenjene med tretjetoženko in drugotoženko za obdobje od 18. 12. 2016 do 30. 4. 2019 in ki so so bile sklenjene med prvotoženko in drugotoženko za obdobje od 1. 5. 2019 dalje, ne gre za individualni delovni spor v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem niti ne gre za nobenega izmed drugih primerov po prvem odstavku 5. člena ZDSS-1. 8. Pri tem pa pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da je zmotno stališče pritožbe, da je odločitev o ničnosti pogodbenega razmerja med drugotoženko in prvo ter tretjetoženko glede narave pogodb o opravljanju storitev "v funkciji tožnikovega zahtevka zoper drugotoženko". Eventualna ugotovitev ničnost teh pogodb namreč v ničemer ne vpliva na ostale zahtevke, ki jih je tožnik postavil, torej niti na zahtevek za ugotovitev, da so nične njegove pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil s prvo in tretjetoženko, in tudi ne na zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in drugotoženko od 18. 12. 2016 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za poln delovni čas. Odločitev o tem delu tožbenega zahtevka, glede katerega se sodišče prve stopnje ni izreklo za stvarno nepristojno, namreč ni odvisno od tega, ali so pogodbe med drugotoženko in IPS podjetjema nične.

9. Sklicevanje pritožbe na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1088/2018 z dne 28. 3. 2019 ni v celoti utemeljeno. V navedeni zadevi je sicer šlo za spor med tožnikom, ki je uveljavljal tožbeni zahtevek, da je zaposlen pri A., ter tudi, da se ugotovi ničnost pogodb med IPS in A.. Vendar pa se je sodišče prve stopnje v navedeni zadevi izreklo za stvarno nepristojno za obravnavo tega zahtevka šele po izvedenem dokaznem postopku, kar je glede na 19. člen ZPP prepozno, zato je bila podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

10. Ker v zadevi ne gre za gospodarski spor, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, po katerem gre za gospodarski spor v vseh sporih, v katerih sta obe stranki gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost, je glede na vrednost spornega predmeta (12.000,00 EUR) podana stvarna pristojnost Okrajnega sodišča v Kopru po prvem odstavku 30. člena ZPP, saj vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka, je izrek o stroških odpadel.