Jedro

Sladno s 1. odstavkom 85. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi le zaradi kršitev, ki jih je ta storil po prejemu pisnega opozorila. Ker je tožena stranka tožniku v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in možnostjo zagovora očitala kršitve, ki naj bi jih storil pred vročitvijo pisnega opozorila, je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe v zadnji alineji IV. točke izreka delno spremeni tako, da se glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati plačo oziroma nadomestilo plače: - za čas od 1. 10. 2014 dalje do vrnitve tožeče stranke na delo v višini 1.033,76 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti, in sicer za čas od 1. 10. 2014 do 30. 6. 2015 v višini 527,86 EUR bruto mesečno in za čas od 1. 7. 2015 do vrnitve na delo, vendar najdalj do 31. 7. 2016, v višini 439,89 EUR bruto mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, pa višji zahtevek za izplačilo plač v tem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, se zavrne.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 451,89 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, - da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9. 12. 2013, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2001, nezakonita (točka I izreka sodbe); - da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 16. 2. 2014, ampak z vsemi pravicami iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001, veljavne od dne 1. 1. 2001 dalje, še vedno traja, razen za čas od 17. 2. 2014 do 30. 6. 2014, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu (točka II izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-1 za čas od dne 17. 2. 2014 do vrnitve nazaj na delo, razen za čas od 17. 2. 2014 do 30. 6. 2014, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu. V presežku je za priznanje delovnega razmerja za čas od 17. 2. 2014 do 30. 6. 2014, vključno s prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati plačo oziroma nadomestilo plače za: * mesec februar 2014 v višini 638,76 EUR bruto, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 2014 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek tožeče stranke iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od dne 15. 3. 2014 do dne 16. 3. 2014; * za mesec marec 2014 v višini 341,57 EUR bruto, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 4. 2014 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek tožeče stranke iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od dne 15. 4. 2014 do dne 16. 4. 2014; * za mesec april 2014 v višini 333,09 EUR bruto, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 5. 2014 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek tožeče stranke iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od dne 15. 5. 2014 do dne 16. 5. 2014; * za mesec maj 2014 v višini 221,77 EUR bruto, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 6. 2014 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek tožeče stranke iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od dne 15. 6. 2014 do dne 16. 6. 2014; * za mesec maj 2014 v višini 386,71 EUR bruto, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek tožeče stranke iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od dne 15. 7. 2014 do dne 16. 7. 2014; * za mesece julij, avgust in september 2014 v višini 1.033,76 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti v višini 703,82 EUR bruto mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; višji zahtevek za izplačilo v navedenem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo; * za čas od 1. 10. 2014 dalje do vrnitve tožeče stranke na delo v višini 1.033,76 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti v višini 527,86 EUR bruto mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; višji zahtevek za izplačilo plač v navedenem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka IV izreka sodbe).

S sklepom je zavrglo tožbo z zahtevkom na ugotovitev, da je dopis tožene stranke z dne 15. 10. 2013, zatrjevano izdan za tožečo stranko v skladu z določilom 85. člena ZDR-1, neutemeljen in da je opozorilo tožene stranke naslovljeno „pisna seznanitev z očitanimi kršitvami in možnost zagovora“ z dne 29. 11. 2013, izdano za tožečo stranko v skladu z določilom 2. odstavka 85. člena ZDR-1, neutemeljeno (točka I izreka sklepa, ki ni pod pritožbo) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 860,56 EUR in dodatne stroške postopka v znesku 526,89 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka, dalje do plačila (točka II izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo (ugodilni del sodbe in celotno zadnjo alinejo točke IV izreka) in sklep v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom, se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zadnjo alinejo točke IV (v zavrnilnem delu) sodbe in predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati plačo oz. nadomestilo plače za čas od 1. 10. 2014 dalje do vrnitve tožeče stranke na delo v višini 1.033,76 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti, in sicer do 30. 6. 2015 v višini 527,86 EUR bruto mesečno, od 1. 7. 2015 dalje pa 439,89 EUR bruto mesečno, od navedenih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v nasprotju z listinami v spisu in sicer z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje opr. št. ... z dne 22. 7. 2014. Tako sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega prelaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki jih priglaša. 4. Tožena stranka se zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa), in odločitev o stroških postopka) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: sojenje). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je opozorilo z dne 15. 10. 2013 poskušala tožniku vročiti na delovnem mestu dne 18. 10. 2013, vendar pa tožnik tega opozorila ni želel podpisati. Tožnik je ves čas tajil in se sprenevedal, da tega opozorila ni prejel in da sploh ni vedel, zakaj gre na zagovor na sedež tožene stranke. A.A. pa je povedala, da se sicer točnega datuma, ko je tožniku izročila pisno opozorilo, ne spomni, ampak ga je zapisala na opozorilu. Izpovedala je tudi, da je tožnika poklicala, mu opozorilo vročila, pa ga ni hotel podpisati in je odšel, ona pa je naredila uradni zaznamek in oba izvoda opozorila poslala nazaj na upravo. Tožniku je opozorilo prebrala oziroma mu je povedala, kaj piše. To njeno izpoved je smiselno potrdila tudi prokuristka tožene stranke B.B.. Pritožba nadalje navaja, da je tožnik zelo vzkipljiva oseba, o čemer se je lahko prepričalo tudi sodišče prve stopnje, ki bi zaradi tega lahko podalo drugačno oceno pričanja priče A.A.. Ker 85. člen ZDR (pravilno ZDR-1) ne določa, kaj je treba storiti, če oseba opozorila ne sprejme, je tožena stranka prepričana, da je tudi s pričanjem A.A. dokazala, da je bil tožnik s pisnim opozorilom seznanjen najkasneje 18. 10. 2013, zato je stališče sodišča prve stopnje preveč togo in do tožene stranke neživljenjsko. Tožena stranka je pri izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala veljavno zakonsko proceduro, zato ne more nositi nobenih posledic zaradi ravnanja tožnika. Povsem pravno zgrešena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljenih razlogov za redno odpoved. Pri tem pritožba poudarja, da za zakonito odpoved zadostuje, da se dokaže zgolj ena od očitanih kršitev in tožnik potnih nalogov na očitane datume ni pravilno izpolnjeval. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka tako prakso tolerirala pri vseh zaposlenih, saj je pri tem zanemarilo dejstvo, da sta vozilo C. zgolj uporabljala oba vzdrževalca. Tožnik je bil na obveznost izpolnjevanja potnih nalogov neštetokrat opozorjen. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično sledilo tožniku, da so imeli do PIN kode D. kartice dostop vsi, čeprav se je tekom postopka izkazalo, da sta PIN kodo poznala le oba vzdrževalca. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo sodišče prve stopnje zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, ki sta bila popravljena s popravnim sklepom in dopolnjena z dopolnilnim sklepom, v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v zadnji alineji točke IV izreka sodbe, kjer je zmotno presodilo listino v prilogah pod A23 in posledično zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da: - tožena stranka v postopku ni dokazala, da je tožniku dne 18. 10. 2013 vročila pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in vabilo na zagovor z dne 15. 10. 2013 (B3); - se je tožnik zagovora dne 4. 11. 2013 udeležil na podlagi ustnega povabila z dne 23. 10. 2013 v zvezi z domnevno spornim nakupom masti in porabe goriva, pred tem datumom pa tožena stranka tožniku ni vročila nobene listine; - tožnik ni zanikal, da ga je na zagovoru dne 4. 11. 2013 prokuristka tožene stranke seznanila z očitanimi kršitvami, kar potrjuje tudi listina „zagovor zaradi možnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu E.E.“ z dne 4. 11. 2013 (B4); - je tožnik pisno opozorilo tožene stranke prejel šele 12. 11. 2013, ko mu je tožena stranka vročila „Odločitev delodajalca na podlagi zagovora delavca E.E. v skladu z določili 85. člena ZDR-1“ z dne 11. 11. 2013 (B5) in da je to opozorilo pravočasno; - je tožena stranka tožniku vročila pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in možnostjo zagovora zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga z dne 29. 11. 2013 in mu po dne 6. 12. 2013 opravljenem zagovoru dne 9. 12. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga; - je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v nasprotju z določili 85. člena ZDR-1, ker ni podana zaradi kršitev, storjenih po prejemu pisnega opozorila, zato je nezakonita; - za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni obstajal utemeljen odpovedni razlog, saj tožnik ni storil v opozorilu z dne 11. 11. 2013 očitanih kršitev.

9. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku in v pretežni meri tudi reparacijskemu zahtevku (razen za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. do 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca in višje zahtevke od dosojenih zneskov za plačilo plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za mesece od julija 2014 do vključno septembra 2014 in za čas od 1. 10. 2014 do vrnitve na delo).

10. Odločitev o nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga z dne 9. 12. 2013 je sodišče prve stopnje obširno, skrbno, nazorno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da tožena stranka tožniku dne 18. 10. 2013 ni vročila opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in vabila na zagovor z dne 15. 10. 2013. Iz prepisa zvočnega zapisa o zaslišanju priče A.A. (l. št. 154 - 159) izhaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o neprepričljivi izpovedi te priče, pravilna in ji zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da se je tožnik dne 18. 10. 2013 kljub vsemu seznanil z vsebino opozorila. Priča je namreč povedala, da mu je opozorilo predala, da si ga je lahko prebral in misli, da ga je vzel. Takoj za tem pa je povedala, da ne ve, ali ga je vzel ali ne, da pa ga ni hotel podpisati (očitno prevzema) niti prebrati in je odšel. Ona pa je oba prejeta izvoda te listine s pripisom, da tožnik opozorila ni prevzel, vrnila na upravo tožene stranke. Šele na izrecno vprašanje predsednice senata je priča povedala, da mu je opozorilo prebrala.

12. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil tožnik z opozorilom seznanjen in da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti spoštovala zakonsko proceduro. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 85. členu res ne določa, kaj mora delodajalec storiti, če delavec opozorila ne sprejme. Po 1. odstavku 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na strani delodajalca, kadar on redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi izpovedi priče A.A. in tožnika, ugotovilo, da tožena stranka tožnika dne 18. 10. 2013 z opozorilom z dne 15. 10. 2013 ni seznanila niti mu ga ni pravilno vročila. Izpoved priče je bila namreč neprepričljiva.

13. Tožnik se je zaslišanja dne 4. 11. 2013 udeležil in sicer na podlagi ustnega vabila, vendar pa ni vedel, zakaj je tega dne moral na upravo tožene stranke, kar je v svoji izpovedi potrdila tudi priča F.F.. Glede na to, da je podal zagovor, je bil šele tega dne ustno seznanjen z očitanimi kršitvami, pisno pa šele po prejemu listine z dne 11. 11. 2013, t.j. dne 12. 11. 2013. 14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in možnost zagovora z dne 29. 11. 2013 (A5) očitala kršitve, ki naj bi jih storil v mesecu oktobru 2013 (zadnja 28. 10. 2013), torej pred vročitvijo pisnega opozorila oziroma odločitve delodajalca z dne 11. 11. 2013. Na podlagi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki naj bi jih delavec storil pred prejemom pisnega opozorila, nezakonita. ZDR-1 namreč v 1. odstavku 85. člena določa, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne več kot v dveh letih. Iz tega določila jasno izhaja, da lahko delodajalec delavcu redno iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi le zaradi kršitev, ki jih je ta storil po prejemu pisnega opozorila.

15. Glede na pravilno ugotovljeno nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2013, tako tožniku delovno razmerje ni smelo prenehati na njeni podlagi in mu še traja (razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu) do vrnitve nazaj na delo, tožena stranka pa mu je dolžna obračunati in izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, zmanjšano za prejeto plačo oziroma nadomestila za čas brezposelnosti.

16. Pravilno pa opozarja tožeča stranka, da sodišče prve stopnje v zadnji alineji točke I/IV sodbe ni upoštevalo zneskov, do katerih je tožnik upravičen na podlagi Odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 22. 7. 2014, ki se nahaja v prilogah pod A23. Iz te odločbe namreč dejansko izhaja, da je tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 25 mesecev od 1. 7. 2014 do 31. 7. 2016 in da denarno nadomestilo znaša mesečno v prvih treh mesecih 703,82 EUR bruto, v naslednjih devetih mesecih 527,86 EUR bruto, po dvanajstih mesecih pa znaša mesečno 439,89 EUR bruto. Tako je tožnik le za čas od 1. 10. 2014 do 30. 6. 2015 upravičen do razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi pri toženi stranki delal in bruto zneskom nadomestila za čas brezposelnosti v višini 527,86 EUR, od 1. 7. 2015 pa do vrnitve na delo, oziroma najdlje do 31. 7. 2016, pa do razlike med plačo, ki bi jo pri toženi stranki prejel, če bi delal in bruto zneskom nadomestila v višini 439,89 EUR, saj po 31. 7. 2016 do prejemanja nadomestila nima več pravice.

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

18. Iz navedenega izhaja, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz točke II izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi z 2. alinejo 358. člena ZPP).

19. Izrek o stroških postopka temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna na podlagi 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka in sicer nagrado za pritožbeni postopek v višini 350,40 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR ter 22% DDV na odvetniške storitve, kar je 451,89 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).