Jedro

Pri presoji, ali gre za pasivnega družbenika, je bistveno, ali bi glede na velikost svojega poslovnega deleža lahko vplival na poslovanje družbe. Ni torej pomembno, ali je bil družbenik dejansko pasiven ali aktiven, pač pa, ali bi glede na položaj, ki ga je imel v družbi, lahko bil aktiven.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. In 2003/00192, glede tožnice kot dolžnice nedopustna; kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače je zavrnilo; toženi stranki pa naložilo v plačilo 4.181,90 EUR pravdnih stroškov tožnice, v primeru zamude s pripadki.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Uvodoma opozarja, da se v izreku sodbe pojavlja ime Mojca ..., ki pa s predmetnim postopkom ni v nikakršni povezavi, zato je izrek nerazumljiv oziroma gre za nesklepčno tožbo in bi jo moralo sodišče zato zavrniti. Zmoten je tudi zaključek, da so izpolnjeni vsebinski kriteriji za tožbo na nedopustnost izvršbe iz 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče je samo ugotovilo, da se sporna dejstva ne nanašajo na smo terjatev, zato so razlogi sodbe v nasprotju z odločitvijo in sami s seboj. Sicer pa sploh ne gre za sporna dejstva, ki bi se nanašala na samo terjatev.

Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnica dokazala, da je bila od 4.7.1997 pasivna družbenica. Dokazno breme je na tožnici, in glede na 60. člen ZIZ bi morala že v tožbi in kvečjemu še v eni vlogi navesti vsa dejstva in dokaze. Tožnica je imela 50 % lastniški delež in je družbo zastopala brez omejitev, kar je sodišče prezrlo. Podpisala je posojilni pogodbi z dne 30.4.1997 in 16.6.1997 ter akceptna naloga z dne 18.7.1997, zato je nedvomno vedela za terjatev tožene stranke iz naslova poslovanja družbe S. d.o.o.. Da bi se lahko razbremenila odgovornosti za dolgove izbrisane družbe, bi morala dokazati, da ji je bilo onemogočeno poslovanje vse do izbrisa družbe. Dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (o grožnjah in nasilju S. T., o kartonu deponiranih podpisov, o odjavi delovnega razmerja in o spremembi žiga podjetja), ne utemeljujejo zaključka, da je bil tožnici onemogočen vpliv na poslovanje družbe vse do njenega izbrisa, da ji je bilo onemogočeno doseči spremembe v zvezi z družbo, ki bi veljale tudi v obsegu do tretje osebe, oziroma onemogočene spremembe družbenika na poslovnem deležu. Tudi če je drugi družbenik tožnici grozil in bil do nje fizično nasilen, to ne ekskulpira posledic njene neaktivnosti v zvezi z družbo. Sodišče ugotavlja le dogajanja v letu 1997, družba pa je bila izbrisana šele v letu 2001. Sicer pa to, kar sta imela družbenika med sabo, ne more vplivati na tretjo osebo, v konkretnem primeru upnika, ki je posloval s pravnim subjektom. Tožnica je imela vse možnosti, da bi svojo funkcijo namestnika direktorja in finančnega direktorja, zlasti pa funkcijo solastnice 50 % poslovnega deleža opravljala še naprej. Če ji je drugi družbenik to preprečeval, bi lahko dosegla svoje pravica s pomočjo sodnih odločb, kot je to predvideval Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). Kljub dokaznemu bremenu ni z ničemer izkazovala notranjega razmerja med družbenikoma (npr. družbena pogodba), iz katerega bi bil razviden vpliv posameznega družbenika. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče le našteva kriterije, ki jih je navedlo Ustavno sodišče za presojo aktivnosti oziroma pasivnosti družbenikov, pri presoji pasivnosti družbenice pa jih dejansko ni upoštevalo. Le pavšalno in časovno neopredeljeno je navedlo, da je bil tožnici prepovedan vstop v prostore družbe in da so se grožnje vrstile.

Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev, ki pa je napačna tudi po višini, ker ne upošteva 60. člena ZIZ o dopustnosti navajanja dejstev in dokazov.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Tožeča stranka je pojasnila, da je uporabljala ime Mojca in Marija. Pri nepremičninah, ki so navedene v sklepu o izvršbi in zato v izreku sodbe, pa je v zemljiško knjigi vpisana z imenom Mojca .... Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča, da je izpolnjen vsebinski kriterij iz 59. člena ZIZ za dopustnost pravde za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Pri zapisu v izpodbijani sodbi, da se med strankama sporna dejstva ne nanašajo na samo terjatev, gre za očitno pisno pomoto, saj iz vsebine obrazložitve izhaja, da so med strankama sporna dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev. Od v tej pravdi spornih dejstev je odvisno, ali je dolg izbrisane družbe prešel na tožnico. Gre za ugovor, ki zadeva samo obveznost (kdo je dolžnik), zato je mogoče tudi iz tega razloga vložiti tožbo na nedopustnost izvršbe (gl. sklep Višjega sodišča v Kopru, Cp 788/2007).

Utemeljeno pa pritožba graja zaključek prvega sodišča, da je tožnici uspelo izpodbiti pravno domnevo o podaji izjave o prevzemu vseh odgovornosti družbe S. d.o.o. ob izbrisu iz sodnega registra (4. odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod), ker da je bila od 4.7.1997 dalje t.i. pasivna družbenica. Ta zaključek prvostopenjsko sodišče temelji na ugotovitvah, da je bilo tožnici onemogočeno vplivanje na poslovanje družbe S. d.o.o. v dejanskem smislu, ker ji je drugi družbenik fizično onemogočil delovanje v družbi. Tako naziranje pa je materialnopravno zmotno.

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 izhaja, da morajo sodišča pri presoji ali gre za t.i. aktivne ali pasivne družbenike upoštevati različne položaje med posameznimi družbeniki in različnosti v njihovih notranjih razmerjih, in sicer zlasti: kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe, kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v družbi, ali so obveznosti družbe nastale še v času, ko je oseba bila družbenica te družbe ali kasneje, itd. Posebej pomemben kriterij pri tej presoji je delež družbenika v osnovnem kapitalu izbrisane družbe (prim. odločbe US RS, Up 1727/08). Da je bistveni kriterij za presojo, ali gre za aktivnega družbenika velikost poslovnega deleža, izhaja tudi iz nove ureditve tega področja – Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), in sicer 8. odstavka 442. člena. Tožnica pa je imela ves čas 50 % lastniški delež v osnovnem kapitalu družbe S. d.o.o. Glede na vpise v sodnem registru je lahko družbo vse do njenega izbrisa tudi zastopala, in to brez omejitev. Zato tudi če ji je bilo delovanje v družbi julija 1997 fizično preprečeno, to ni upošteven razlog za razbremenitev njene odgovornosti za dolgove družbe, saj je imela na voljo pravne možnosti za dosego vpliva na poslovanje družbe. Obveznosti družbe, ki so predmet tega postopka, so nastale v času, ko je vsekakor bila aktivna družbenica, saj je ona za družbo podpisala pogodbe, ki so temelj obveznosti. Vedela je torej, da mora družba poravnati obveznosti, zato bi morala storiti vse, kar je možno, da bi bil dolg poplačan. Če tega ni mogla doseči z dogovorom z drugim družbenikom, bi se morala poslužiti ustreznih pravnih poti. Pri presoji, ali gre za pasivnega družbenika, je bistveno, ali bi glede na velikost svojega poslovnega deleža lahko vplival na poslovanje družbe. Ni torej pomembno, ali je bil družbenik dejansko pasiven ali aktiven, pač pa, ali bi glede na položaj, ki ga je imel v družbi, lahko bil aktiven. Tožnica bi torej morala dokazati, da glede na svoj položaj v družbi ni mogla vplivati na poslovne odločitve. To pa ji ni uspelo. Glede na svojo funkcijo namestnice direktorja in finančne direktorice, zlasti pa funkcijo solastnice poslovnega deleža, je namreč imela pravne možnosti doseči vpliv na poslovanje družbe tudi potem, ko je prišlo do hudega spora z drugim družbenikom. Da te možnosti glede na določila družbene pogodbe ni imela, tožnica, na kateri je dokazno breme, ni niti dokazovala.

Odločbe, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče (sklep VS RS II Ips 640/2005, II Ips 301/2004 in odločba US RS Up 2684/07), za obravnavani primer niso relevantne, saj se nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje. Obravnavani so primeri, ko so družbeniki izstopili iz družbe še pred njenim izbrisom, ni pa bilo to vpisano v sodni register. Tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1682/2009, katerega je v spis vložila tožeča stranka, ker je v njem ugotovljeno, da je bila pasivna družbenica izbrisane družbe S. d.o.o., se v utemeljitev svojega stališča sklicuje na odločbo US Up 2684/07, ki pa se, kot rečeno, ne nanaša na enako ali vsaj primerljivo dejansko stanje.

Materialnopravni zaključek, ki ga je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje naredilo prvostopenjsko sodišče, je zmoten. Glede na to bi sodišče druge stopnje sicer lahko spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča in tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar pa je tožeča stranka v vlogi z dne 21.8.2006 (list. št. 30-32 spisa) navajala dejstva, iz katerih izhaja njeno zatrjevanje, da je v tej pravdi obravnavana izvršba nedopustna tudi iz razloga plačila terjatve. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi trditvami tožnice sicer izvajalo dokaze, vendar pa, ker je zahtevku ugodilo iz drugega razloga, teh ni presojalo (gl. 2. odstavek na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Izpodbijana sodba tako o trditvah tožeče stranke, ki se nanašajo na ugovorni razlog po 8. točki 1. odst. 55. člena ZIZ, nima razlogov. Zato je moralo drugostopenjsko sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ne more samo in prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, kar pa bi moralo, da bi lahko odpravilo obrazloženo pomanjkljivost izpodbijane sodbe. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen Ustave RS).

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju zavzeti stališče tudi o utemeljenosti tožbe za nedopustnost izvršbe po drugi pravni podlagi (plačilo terjatve). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja zlasti na določila 59. in 60. člena ZIZ o dopustnosti presoje tožbenega zahtevka za nedopustnost izvršbe mimo v izvršilnem postopku podanih ugovorov in časovno zelo omejeni možnosti navajanja dejstev in dokazov v tovrstni pravdi. Na slednje naj bo prvo sodišče pozorno tudi pri odločitvi glede potrebnosti stroškov postopka.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.