8. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A.:

se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep zunajobravnavnega senata, s katerim je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika. Z njim so bile iz spisa izločene izjave in informacije, ki so bile na podlagi 148. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) in v nasprotju z 235. in z 236. členom ZKP dane organom za notranje zadeve v predkazenskem postopku. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, je šlo za listine, na katere se sodba ne more opirati in jih ni mogoče pregledovati in uporabljati v postopku.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izrecno zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, smiselno pa zatrjuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave (izvajanje dokazov v korist obdolženca). Prvi očitek, ki ga v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 23. člena Ustave navaja pritožnik, je, da je sodišče iz spisa izločilo listine, ki naj bi bile pomembne za pritožnikovo obrambo. Sodišče naj ne bi izločilo samo bistvenih dokazov o njegovem zagovoru, temveč naj bi ravnanje sodišča pomenilo manipuliranje z listinami na ta način, da bi se vsebina izločenih listin prikazala kot nekaj, kar obremenjuje pritožnika v obtožbi. Pritožnik meni, da je izločitev listin v njegovo škodo. Drugi očitek pritožnika v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 23. člena Ustave pa se nanaša na dolgotrajnost kazenskega postopka na prvi stopnji. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja naj bi mu bila kršena zaradi nepotrebnih izločitev listin in zaradi izločitve senata ter s tem posledično začetka obravnave znova.

Pritožnik meni, da morajo vse izločene listine ostati v spisu prav zaradi tega, da se mu zagotovi sojenje na podlagi dejstev in dokazov, ki so v spisu in pred senatom, ki se je z njimi seznanil.

B.

3.Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta za pritožnika nastale nepopravljive posledice.

4.Glede na že večkrat uporabljeno stališče Ustavnega sodišča, ustavna pritožba pritožnika ni dopustna. Zoper odločitev sodišča glede izločitve dokazov pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Presoja o tem, ali so bili v kazenskem postopku predlagani ali izvedeni dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi tako pridobljenih dokazov, je sestavni del presoje, ki jo mora opraviti sodišče prve stopnje. Morebitne kršitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem je dovoljeno uveljavljati v pritožbi zoper sodbo (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in v zahtevi za varstvo zakonitosti (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

5.Očitek pritožnika pa je ravno nasproten. Meni, da je sodišče s tem, ko je izločilo posamezne listine, kršilo njegovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave in iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnik s tako odločitvijo ni izgubil možnosti, da v kazenskem postopku, ki teče zoper njega, predlaga izvedbo posameznega dokaza. ZKP dopušča, da sme pritožnik, če s svojim predlogom za izvedbo posameznega dokaza ne uspe pri preiskovalnem sodniku, tega ponoviti predsedniku senata pri razpisu in med glavno obravnavo. Kolikor se dokazni predlogi nanašajo na situacije iz 235. in 236. člena ZKP, je treba upoštevati vsebino 237. člena ZKP. Tudi če bi bili pritožnikovi dokazni predlogi za izvedbo posameznega dokaza zavrnjeni med kazenskim postopkom, ustavna pritožba v tej fazi postopka še ne bi bila dopustna.

Procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS bi bila izpolnjena šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo ali drugo odločbo, s katero se kazenski postopek konča.

6.Ker postopek proti pritožniku še ni končan, navedena pravna sredstva še niso mogla biti izčrpana. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

7.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik prav tako ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Ker ustavna pritožba tudi v tem delu ni dopustna, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje prvega odstavka 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer