Jedro

Na tožniku je trditveno in dokazno breme o tem, koliko ur je na dan tedenskega počitka delal. Glede na to, da so priče in tožnik različno izpovedali o trajanju delovnih opravil na dan tedenskega počitka, vsem je bilo skupno le to, da je tožnik zagotovo delal vsaj 4 ure, je tožnik dokazal, da je na dneve tedenskega počitka zagotovo delal 4 ure in ne več.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 1.892,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 dalje (I. točka izreka), višji zahtevek, za plačilo v višini 1.892,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 pa zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku plača stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo oziroma odstopilo od sodne prakse, ker je tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka le za ure, ko je moral delati na dneve, ko bi mu pripadal tedenski počitek. Če je tožnik upravičen do plačila v pavšalnem znesku, ko mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru, ko dela pa bi moral počivati, prikrajšan in ima pravico do odškodnine za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Tožniku je bila kršena pravica do tedenskega počitka, zato ni pomembno koliko ur je delal posamezni dan, saj je namen tedenskega počitka regeneracija, ta namen pa ni bil dosežen. Zahteval je odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti in ne prikrajšanje zaradi premalo izplačanega plačila za delo. Ker je moral na 23 dni, ko bi moral imeti tedenski počitek, delati, bi mu pripadala odškodnina za 8 ur, kar je bila tudi ustaljena sodna praksa, sodišče pa ni obrazložilo razloga za odstop od te prakse. Prav tako je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče zaključilo, da je tožnik delal 4 ure in ne več. Priče in tožnik so namreč izpovedali, da je delal več ur. V tem delu sodba ni dovolj obrazložena, zato se jo ne da preizkusiti.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev tako glede višine pripadajočega plačila kot števila ur dela je utemeljilo z jasnimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih navedb, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka tekom misije KFOR na Kosovu, ker mu toženka ni omogočila izrabe tedenskega počitka v nepretrganem trajanju 24 ur. Tožnik je v tožbi navajal, da je toženka kršila pogodbo o zaposlitvi, ker je moral delati na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek. V vzročni zvezi s kršitvijo toženke je opravil več dni dela in bil prikrajšan pri plači na premoženjskem področju. Nastala mu je premoženjska škoda v višini plačila za dneve dela, ko bi mu toženka morala zagotoviti tedenski počitek. Sodišče prve stopnje je glede na takšne navedbe tožnika pravilno pojasnilo, da gre pri navedenem zahtevku dejansko za odškodnino zaradi škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, to je zaradi kršitve obveznosti o številu ur, ko je moral tožnik delati v določenem časovnem obdobju in ne gre za odškodnino za (ne)premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka kot enovite pravice. Tožnik je sicer v pripravljalni vlogi navedel, da mu pripada nadomestilo že samo zaradi okoliščine, ker ni mogel koristiti tedenskega počitka, vendar same (ne)premoženjske škode s tem v zvezi ni opredelili, opredelil je le prikrajšanje pri plači. 6. Starejša sodna praksa je v primeru, ko je bila ugotovljena kršitev pravice do tedenskega počitka, priznala plačilo odškodnine za 8 ur, vendar je bila ta praksa presežena, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 41/2022 zavzelo stališče, da čeprav pripadnikom Slovenske vojske skladno z drugim odstavkom 97. f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 92/94 in nasl.) pripada pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina, da jim ta počitek ni bil zagotovljen ali pa je bil prekinjen, sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Nadalje je pojasnilo, da odškodnina, ki je bila prisojena v zadevi VIII Ips 226/2017 in v kasnejših zadevah, ni bila prisojena kot odškodnina za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo v posledici kršitve pravice do tedenskega počitka, ampak zaradi več opravljenega dela kot je bilo predvideno, glede na podane navedbe strank. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo uveljavljal prikrajšanje v višini plačila za dneve dela, ko bi moral imeti tedenski počitek, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, zato je posledično pravilna odločitev, da tožniku pripada plačilo le za ure, za katere je dokazal, da je na dan tedenskega počitka opravljal delo, in ne v pavšalnem znesku za cel dan.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v času trajanja misije ni mogel izkoristiti 23 dni tedenskega počitka, saj je moral tudi na dneve, ko bi moral biti prost, delati (pisal je tedensko poročilo in tedenski plan dela), vendar je ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je z gotovostjo opravljal delo na proste dneve le v trajanju 4 ur. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek ustrezno obrazložilo (14. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče pa se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme o tem, koliko ur je na dan tedenskega počitka delal, na tožniku. Glede na to, da so priče in tožnik različno izpovedali o trajanju delovnih opravil na dan tedenskega počitka, vsem je bilo skupno le to, da je tožnik zagotovo delal vsaj 4 ure, v nadaljevanju pa so se izpovedbe razlikovale glede tega ali je bilo to tudi 5, 6, 7 ali 8 ur, je sodišče pravilno upoštevalo, da je tožnik dokazal, da je na dneve tedenskega počitka zagotovo delal 4 ure in ne več.

8. Odločitev sodišča, da tožniku pripada plačilo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela le za 4 ure na 23 dni, ko bi moral imeti tedenski počitek, je upoštevajoč vse navedeno pravilna. Posledično je pravilna tudi odločitev o uspehu tožnika in plačilu stroškov postopka. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).