Jedro

Krivda skrbnika, šole ali druge ustanove se domneva že, če oškodovanec dokaže, da mu je škodo povzročil mladoletnik medtem, ko je bil pod nadzorom te ustanove. Trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev v zvezi z morebitnim neobstojem ali nepomembnostjo opustitve (vključno z opredelitvijo dolžnostnega ravnanja) sloni na (za drugega) odgovorni osebi, v konkretnem primeru toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2016 ter povrnitev pravdnih stroškov. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 97,80 EUR, v roku 15 dni, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev. Za zaključke, ki jih je sprejelo sodišče, v spisovnem gradivu ni nobene opore, zato so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izjavah prič in strank ter sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju z izvedenimi dokazi je odločilo, da učiteljica ni opustila nadzora nad otroci, prav tako pa ni utemeljilo, zakaj izpovedbam posameznih prič ne verjame. Tožnica vztraja, da je dne 22. 9. 2011 do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je opisala v tožbi. Otroci so bili brez nadzora učiteljice, zato je podana odškodninska odgovornost toženke. Povsem zmoten je zaključek sodišča glede kraja škodnega dogodka, kot tudi glede prisotnosti učiteljice. Iz dokazne ocene izhaja, da sodišče ni sledilo izpovedbi zakonite zastopnice tožnice, tožničinega očeta ter s strani tožnice predlaganih prič, ampak je vero poklonilo pričam na strani toženke. Tožnica v pritožbi povzema izpovedbe prič in predstavi svoje dokazne zaključke. Meni, da je priča V. Š. ena izmed ključnih prič, saj je bila kot učiteljica podaljšanega bivanja s strani otrok, ki so dogodek videli, neposredno seznanjena o vseh okoliščinah škodnega dogodka, prav tako pa njeno pričanje sovpada s tožbenimi navedbami in izjavami in izpovedbo prič, ki jih je predlagala tožnica. Škodni dogodek se ni zgodil na stadionu, ampak v mali telovadnici in priča T. Ž. škodnega dogodka v mali telovadnici ni zanikala. Ne drži ugotovitev sodišča, da je neposredna priča dogodka, saj sploh ni bila v telovadnici. Hkrati pa je jasno, da če bi tožnica padla zunaj, bi imela povsem drugačne poškodbe. Priča T. Ž. si prihaja v nasprotje v svoji izpovedbi, priča T. S. pa je kot ravnateljica zainteresirana za izzid postopka, zaradi česar so njeni interni zapiski povsem neverodostojni. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) ni izkazala, da je tožnica predmetnega dne bila vključena v dejavnost športnih uric, kot tudi, ali in kdaj sta bila njena starša z izvajanjem športnih uric seznanjena in ali sta soglašala in privolila, da se lahko tožnica te dodatne dejavnosti tudi udeleži. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da je bil na dan škodnega dogodka spremenjen način varstva in prehoda otrok na dejavnosti. Priča V. Š. je namreč izpovedala, da je bila na dan škodnega dogodka odsotna in jo je nadomeščala druga učiteljica. Pritožba zavrača zaključek sodišča, da je v konkretnem primeru šlo za nesrečno naključje, saj je namerno spotikanje objestno ravnanje. Posledično je zmoten zaključek sodišča, da ni podana krivdna odgovornost toženke. Ker sodišče po umiku tožbe zoper prvotno prvo toženko ni spremenilo dokaznega sklepa in je drugi toženki oziroma sedaj toženki omogočilo, da se sklicuje na dokaze in dokazne predloge prve toženke, pri čemer je spregledalo, da druga toženka ne prevzema pravde, saj sta bili solidarno toženi, je kršilo pravila postopka. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri ugoditve temelju zahtevka, v preostalem delu pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede višine odškodnine. Podrejeno se zavzema za razveljavitev celotne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje ter dodaja:

6. Iz pritožbe je razvidno, da le-ta vsebuje pritožbene novote, ki glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP niso upoštevne. Tekom postopka namreč med pravdnima strankama ni bilo sporno, ali so starši tožnice podali dovoljenje, da tožnica obiskuje športne urice ali ne. Tožnica tudi ni opozarjala na morebitno razliko med poškodbami, ki bi jih utrpela, če je do škodnega dogodka prišlo na stadionu, v primerjavi s poškodbami, ki bi jih je utrpela pri padcu v telovadnici. Prav tako je razpravljajoča sodnica navzoče opozorila, da pri priči T. Ž. obiskuje telovadbo in je stranki pozvala, da naj se izjasnita, če bosta predlagali njeno izločitev, pa nobena izmed strank tega ni storila, ampak se je narok za glavno obravnavo normalno nadaljeval. 7. Sodišče prve stopnje je natančno preučilo zadevo in kot izhaja iz obširne in jasne obrazložitve sodbe, je tožbeni zahtevek zavrnilo, ko je ugotovilo, da ni podanih vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja in odgovornosti v skladu s prvim odstavkom 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1, pri tem ko je v zvezi s protipravnostjo ravnanja presojalo tudi, ali je bila skupina pravilno oblikovana2, ali je bilo dovolj učiteljev, ali so izvajali primerne vaje in ali so med Z. in tožnico obstajala nesoglasja že pred dogodkom3. 8. Določba prvega odstavka 144. člena OZ temelji na domnevi, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neskrbnega nadzora nad mladoletnikom. Krivda skrbnika, šole ali druge ustanove se domneva že, če oškodovanec dokaže, da mu je škodo povzročil mladoletnik medtem, ko je bil pod nadzorom te ustanove. Trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev v zvezi z morebitnim neobstojem ali nepomembnostjo opustitve (vključno z opredelitvijo dolžnostnega ravnanja) sloni na (za drugega) odgovorni osebi, v konkretnem primeru toženki.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni izkazano, da je do vtoževane škode prišlo zaradi nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja zavarovanke toženke ter da se je toženka uspela razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo, saj je dokazala, da je v času škodnega dogodka nad učenci opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo in da bi škoda nastala kljub skrbnemu nadzorstvu, saj je šlo za nesrečno naključje oziroma splet nesrečnih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zavarovanki toženke ni mogoče očitati, da bi zaradi nepravilne izvedbe športnih uric ali nepravilnega oblikovanja skupin učencev4, opustila potreben nadzor nad skupino otrok. Dokazni postopek je pokazal, da je bila učiteljica T. Ž. ves čas navzoča pri športnih uricah, da je učencem dala navodila, da se v okviru tekalnih vaj lovijo in je pri tem otroke opazovala in nadzirala. Padec je videla in po padcu tožnico potolažila, vendar samega padca ni mogla preprečiti. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da učiteljici ni mogoče očitati, da bi opustila dolžno skrbnost in varstvo nad otroci. Kljub temu, da je tožnica padla, torej ni podana odškodninska odgovornost toženke.

10. Iz pritožbe je razvidno, da tožnica ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da „na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo na v tožbenih trditvah zatrjevan način in da je bil opuščen nadzor učiteljice v času padca“. Opira se na lastne zaključke o ugotovljenih dejstvih in nasprotuje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, uporabi materialnega prava in razlogom za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno navedlo razloge za svojo odločitev, ki jih sodišče druge stopnje povzema in jih ne bo ponavljalo, saj je sodišče prve stopnje jasno, skrbno in natančno obrazložilo, zakaj tožnica ni uspela s tožbenimi navedbami v delu, ko navaja, da učiteljica ni bila prisotna pri padcu/škodnem dogodku in zakaj ni poklonilo vere izpovedbam zakonite zastopnice ter ostalih prič, ki so izpovedale o tem, da se je škodni dogodek zgodil v mali telovadnici.

11. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj se mu izpovedbe zakonite zastopnice, tožničinega očeta G. G., priče V. Š., K. Ž. in L. K. ne zdijo prepričljive in zakaj ne podpirajo navedb o tem, kje in v kakšnih okoliščinah se je poškodovala tožnica. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da „sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj posameznim pričam ne verjame“, saj razlogi o tem izhajajo iz obrazložitve sodbe, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do vsake izmed izpovedb zaslišanih prič in tudi iz celovite dokazne ocene, ki jo je opravilo v skladu s 8. členom ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, je sodišče prve stopnje presojalo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

12. Zmotno je prepričanje pritožbe, da T. Ž. ni neposredna priča, ker nikoli ni trdila, da bi bila priča škodnega dogodka v telovadnici oziroma ni zanikala, da se je škodni dogodek v telovadnici zgodil. Glede na rezultat dokaznega postopka se je škodni dogodek namreč zgodil na stadionu in ne v (mali) telovadnici, kar pomeni, da je priča T. Ž. edina priča, ki je dogodek neposredno videla, medtem ko je priča V. Š. o tem le slišala iz pripovedovanja naslednji dan5, kar je nikakor ne uvršča med „eno izmed ključnih prič“, kot jo v pritožbi imenuje tožnica.

13. Nadalje ne drži, da je „sodišče prve stopnje sodbo gradilo na izpovedbi T. Ž. in svoje zaključke glede okoliščin, ki ne sovpadajo ne potrjujejo izpovedbe in izjave te priče, dopolnjevalo s pavšalnimi zaključki in sklepanjem, ki nima osnove v preostalih dokazih“. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji le na izpovedbi priče T. Ž., ampak je rezultat presoje vseh tekom postopka izvedenih dokazov. Pritožbene navedbe o „pavšalnih zaključkih“ niso z ničemer podkrepljene, ampak tožnica v pritožbi le ponavalja svoje stališče, ki ga gradi na posameznih delih izpovedb zgoraj omenjenih prič (od katerih nobena škodnega dogodka ni videla, ampak je o njem le slišala od drugih) ter ga skuša prikazati kot edino možnega. V nasprotju s tem pa sodišče prve stopnje, upoštevaje izpovedbe prič in tudi listninske dokaze v spisu pravilno zaključuje, da je toženka dokazala, da se je škodni dogodek zgodil dne 22. 9. 2011 na atletskem stadionu pri D. osnovni šoli I L. v času športnih uric, ki so se izvajale znotraj podaljšanega bivanja, ko se je učenka Z. spotaknila in pri tem porinila tožnico, tako da je ta padla, da je učiteljica T. Ž. bila prisotna in padec videla, a ga ni mogla preprečiti oziroma predvideti, pri čemer je otrokom pred igro dala ustrezna navodila o poteku in o varni izvedbi igre.

14. Dokazni postopek ni potrdil navedb tožnice, da je pri ravnanju sošolke Z. šlo za „objestno ravnanje“, ki ga omenja pritožba. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o „povsem neverodostojnih internih zapiskih ravnateljice“, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo in iz njih izhaja, da potrjujejo izpovedbo ravnateljice, da si je vodila zasebno dnevno evidenco o tem, kaj se je dogajalo na šoli. Čeprav ravnateljica teh zapiskov pred pravdo ni izročila tožnici6 in upoštevaje, da naj si ravnateljica ob razgovoru z zakonito zastopnico tožnice ne bi delala zapiskov7, to še ne pomeni, da priloženi zapiski niso verodostojni.

15. Nima prav pritožba, ko navaja, da toženka ni izkazala, da je bila za tožnico zadolžena T. Ž., saj tekom postopka ni bilo sporno, da je tožnica obiskovala športne urice, dokazni postopek pa je pokazal, da je le-te izvajala T. Ž. in da je 22. 9. 2011 športne urice obiskalo 18 učencev, med katerimi je nesporno bila tudi tožnica. Ker se je tožničin padec nesporno zgodil med izvajanjem športnih uric, ne med prehodom iz podaljšanega bivanja na dejavnosti, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do, zaradi odsotnosti učiteljice V. Š., spremenjenega načina prehoda iz podaljšanega bivanja na dejavnosti. Čeprav je ravnateljica V. Š. povedala, da „so jo danes zelo pogrešali“, to še ne pomeni, da je njena odsotnost oziroma spremenjena rutina prehoda na športne urice kakorkoli vplivala na škodni dogodek.

16. Pritožben očitek, ki se nanaša na bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje ne predstavlja očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju ter jo je mogoče preizkusiti. Prav tako pa o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak tožnica ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kar ne predstavlja omenjenih bistvenih kršitev določb postopka.

17. Prav tako se tožnica neutemeljeno sklicuje na kršitev določb postopka, ko „sodišče po umiku tožbe zoper prvotno prvo toženko ni spremenilo dokaznega sklepa in je drugi toženki oziroma sedaj toženki omogočilo, da se sklicuje na dokaze in dokazne predloge prve toženke, pri čemer je spregledalo, da druga toženka ne prevzema pravde, saj sta bili solidarno toženi“. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 1. 2020 namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se vsi dokazi, ki sta jih predlagali prej prva in druga toženka (razen tistih, ki se jim druga toženka ni pridružila), štejejo kot dokazni predlogi in trditve toženke.

18. Po povedanem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo ter tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo soglaša in je po tem, ko ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 144. člena OZ določa: Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. 2 Upoštevalo je, da 21. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole v dvojezičnih osnovnih šolah in osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom z dopolnitvami določa normativ za oblikovanje oddelkov v dvojezični osnovni šoli 21 učencev, iz razpisne dokumentacije k javnemu razpisu za sofinanciranje programa „Zdrav življenjski slog“ izhaja, da je za vadbo v telovadnici in šolskemu igrišču dovoljeno od 15 do 30 učencev, pri športnih uricah dne 22. 9. 2011 je bilo pri vadbi prisotnih 18 otrok in je bilo glede na velikost skupine primerno oblikovano varstvo oziroma prisotnost ene učiteljice, v konkretnem primeru T. Ž.. 3 Tekom postopka ni bilo dokazano, da bi med tožnico in sošolko Z. pred škodnim dogodkom obstajala takšna nesoglasja, s katerimi bi bili seznanjeni tudi njeni učitelji (le-ti sami nesoglasij tudi niso zaznali), ki bi terjali od njih ravnanje s povečano skrbnostjo in povečanim nadzorom nad tema učenkama. 4 Iz Mesečnega poročila o delu strokovnega delavca (priloga B14) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo pri športnih uricah za 2. razrede dne 22. 9. 2011 prisotnih 18 otrok, kar je v skladu s prej omenjenimi normativi za oblikovanje skupin. 5 V. Š. tisti dan niti ni bila prisotna na šoli, ampak je spremljala otroke na Pikin festival. 6 Gre za interne, zasebne zapiske ravnateljice, ki jih po pozivu za predložitev listin ni izročila tožnici, ampak jih je predložila šele tekom predmetnega pravdnega postopka. 7 Ravnateljica si je namreč lahko zapiske naredila po opravljenem razgovoru.