Jedro

Okoliščina, da je tožnik vložil pobudo za spremembo prostorskega akta, na podlagi katere bo imel možnost legalizirati objekt, v postopku izdaje začasne odredbe ni relevantna, saj gre pri tem za bodoče negotovo dejstvo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljiti izdaje začasne odredbe.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je pri tem sodišču vložil tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja, s katero je ta odredil, da mora tožnik takoj ustaviti gradnjo objekta – počitniške hišice, tlorisnih mer 6,7 m x 6,7 m ter verande 4,6 m x 2,0 m na parc. št. 687/26 k.o. … ter zgrajeni objekt do dne 31. 3. 2013 na svoje stroške odstrani in zemljišče vzpostavi v prejšnje stanje. Prav tako je za objekt določil prepovedi v skladu s prvim odstavkom 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Kolikor tožnik objekta ne bo odstranil v predpisanem roku, bo opravljena izvršba po drugih osebah na stroške zavezanca. Navedeni ukrep je gradbeni inšpektor izrekel na podlagi ugotovitve, da je tožnik gradil brez gradbenega dovoljenja, ki ga bi moral imeti.

Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da bi mu z izvršitvijo sporne odločbe nastala nepopravljiva škoda, saj je izrečeni ukrep nesorazmeren s škodo nastalo z rušitvijo objekta, pri čemer pa javni interes takega ukrepa ne zahteva oziroma javni interes z odložitvijo izvršitve odločbe ne bo v ničemer prizadet. Gre za nepremičnino v obrobnem delu, kjer so v bližini zgrajeni tudi drugi objekti. Prav tako je tožnik pri Mestni občini Slovenj Gradec že podal pobudo za spremembo namembnosti zemljišča. V gradnjo objekta je vložil vse prihranke oziroma visoka denarna sredstva, zato navedene škode ne bi mogel nadomestiti v primeru legalizacije oziroma uspeha v upravnem sporu. Prav tako objekt služi bivanju tožnika in njegove družine. Rušenje objekta bi predstavljalo tudi veliko psihično obremenitev, ki bi gotovo vplivala na njegovo zdravje, ki ga ne bi bilo mogoče povrniti. Nastale škode zaradi rušitve tudi ne bi bilo mogoče sanirati, ker je nepremičnina individualno določena stvar, kar pomeni, da je ni mogoče popolnoma nadomestiti z drugo nepremičnino. Torej gre za obliko škode, ki je po naravi stvari ni mogoče sanirati z naknadnimi dejanji. Z odložitvijo izvršitve ne bi bil prizadet javni interes, saj bi naj občina v kratkem spremenila prostorski akt, kar bo omogočilo spremembo namembnosti nepremičnine in pridobitev gradbenega dovoljenja. Rušenje objekta tako predstavlja zgolj administrativni ukrep, katerega odlog na okolico nima nobenega vpliva oziroma odlog izvršitve ne bi povzročil nobene škode. Predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe gradbenega inšpektorja do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Predlagana začasna odredba se nanaša na ukrep gradbenega inšpektorja, ki je bil tožniku izrečen zaradi nezakonito postavljenega počitniškega objekta. V zvezi z izrečenim ukrepom tožnik predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve o zadevi.

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Navedeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po citirani določbi morajo biti izpolnjeni kumulativno. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna le, če so ti pogoji izpolnjeni.

Primarno zakon govori o nastanku težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Zaradi nujnosti postopka mora stranka že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, s stopnjo verjetnosti pa mora dokazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

Sodišče ugotavlja, da tožnik v zahtevi navaja zgolj pavšalno, da bi mu zaradi odstranitve objekta nastala velika škoda, ker je v izgradnjo objekta vložil vse prihranke oziroma visoka denarna sredstva, zaradi česar v primeru legalizacije gradnje ne bi uspel ponovno postaviti objekta. Tožnik torej težko popravljivo škodo dokazuje s premoženjsko škodo, ki pa je niti ni konkretiziral na določene realno izkazane posledice. Prav tako po ustaljeni upravno-sodni praksi materialna škoda sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, temveč mora tožnik izkazati okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v obravnavanem sporu.

Tožnik v vlogi tudi navaja, da sporna nepremičnina predstavlja bivališče njegove družine, vendar navedene okoliščine ni izkazal. Nasprotno, iz spisa izhaja, da gre za počitniški in ne stanovanjski objekt. Prav tako je navedba, da bo rušitev objekta vplivala na njegovo zdravje, splošna, in kot taka ne daje podlage za utemeljitev nastanka težko popravljive škode. Sporne nepremičnine pa tudi ni mogoče obravnavati kot individualno določeno stvar, ki je ne bi bilo mogoče popolnoma nadomestiti z drugo nepremičnino. Tudi okoliščina, da je tožnik vložil pobudo za spremembo prostorskega akta, na podlagi katere bo imel možnost legalizirati objekt, v postopku izdaje začasne odredbe ni relevantna, saj gre pri tem za bodoče negotovo dejstvo, na podlagi katerega pa ni mogoče utemeljiti izdaje začasne odredbe.

Ker tožnik ni izkazal pogoja nastanka težko popravljive škode, so nerelevantne njegove navedbe, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe ne bo prizadet javni interes. Navedeni pogoj se ugotavlja šele, če so izkazane hude posledice v zvezi s težko popravljivo škodo, ki pa je tožnik v konkretnem primeru ni izkazal. V zvezi z navedenim tožnik tudi zmotno navaja, da javni interes takšnega ukrepa ne zahteva. Pri ukrepih gradbenega inšpektorja zaradi nezakonitih posegov v prostor je javni interes izkazan v uveljavljanju načela zakonitosti, ki se zagotavlja prav z izvajanjem učinkovitega nadzora. Zaradi navedenega je že zakon določil, da pritožba zoper izrečen inšpekcijski ukrep ne zadrži izvršitve odločbe. Prizadetost javne koristi se zato v postopkih inšpekcijskega ukrepanja presoja z vidika varstva zakonitosti, kar pa je mogoče doseči prav z vzpostavitvijo stanja, kot je bilo pred nezakonitim posegom.

Ker tožnik ni izkazal, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče njegovo zahtevo na podlagi navedene določbe zavrnilo.