Jedro

Delodajalec oziroma izplačevalec prejemkov dolžniku, lahko na podlagi prvega odstavka 164. člena ZDavP-2 pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi, ugovarja zoper ta sklep v roku 8 dni od dneva njegovega prejema, vendar samo iz razloga, v kolikor dolžnik pri njem ne prejema denarnih prejemkov. V predmetni zadevi tako tožnik ne zanika, da dolžnik pri njem ne bi prejemal prejemkov, temveč zgolj navaja, da je pri njem zaposlen za 20 ur tedensko, kar pa ne predstavlja ugovornega razloga v skladu z zgoraj navedeno zakonsko določbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi iz naslova neplačane globe in stroškov postopka - z rubežem denarnih prejemkov, ki jih dolžnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A. d.o.o., ... je prvostopenjski organ zoper dolžnika B.B. opravil davčno izvršbo dolžnega zneska, na podlagi predloga predlagatelja izvršbe Tržnega inšpektorata republike Slovenije, št. odločbe 7100-106/2013-1 z dne 10. 1. 2013, izvršljive 31. 1. 2013, v znesku 1.064,03 EUR ter stroškov davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, torej v skupnem znesku 1.074,03 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem največ 2/3 dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, ki jih dobiva pri delodajalcu družbi A. d.o.o., vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Delodajalcu oziroma izplačevalcu prejemkov dolžnika, družbi A. d.o.o. je bilo naloženo, da ta del denarnih prejemkov, ki jih prejema dolžnik B.B. vplača na prehodni podračun Finančne uprave Republike Slovenije.

2. Zoper navedeni sklep o davčni izvršbi je delodajalec dolžnika podal ugovor, ki pa je bil z odločbo drugostopenjskega organa, št. DT-499-23-228/2017-2 z dne 9. 10. 2017, zavrnjen. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da lahko, v skladu z določbo prvega odstavka 164. člena Zakona o davčnem postopku ( v nadaljevanju ZDavP-2), delodajalec oziroma izplačevalec pri davčnem organu, ki je izdal sklep o davčni izvršbi ugovarja zoper tak sklep, vendar samo iz razloga, da dolžnik pri njem ne prejema denarnih prejemkov. Ker je pritožbeni organ ugotovil, da ugovor, ki ga je uveljavljal tožnik, na podlagi navedenih določb, ni utemeljen, je le-tega zavrnil. 3. Zoper navedeno odločbo je tožnik družba A. d.o.o., torej delodajalec dolžnika, vložil tožbo zaradi odprave sklepa o davčni izvršbi in odločbe, saj bi po njegovem mnenju tožena stranka morala zavreči že sam sklep o izvršbi, ker zaradi osebnega stečaja dolžnika niso bili izpolnjeni pogoji za začetek davčne izvršbe po 143. členu ZDavP-2 in tako po mnenju tožnika obveznost ne obstaja. Tožnik še dodaja, da je dolžnik pri njem kot delodajalcu zaposlen zgolj 20 ur tedensko in zato prejema 403,00 EUR bruto plače, zaradi česar predlaga, da se tako sklep tožene stranke z dne 3. 8. 2017 in odločba z dne 9. 10. 2017 odpravita, in da tožena stranka povrne vse nastale stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodatno pojasnjuje, da lahko delodajalec zoper sklep o davčni izvršbi ugovarja samo iz razloga navedenega v prvem odstavku 164. člena ZDavP-2, ne more pa uveljavljati ugovorov glede zakonitosti sklepa in s tem varovati pravic in pravnih koristi dolžnika, pri čemer pa davčni dolžnik zoper izpodbijani sklep niti ni vložil pritožbe. Zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge, zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, zato v sodbi ne ponavlja.

7. Iz listin upravnega spisa izhaja, da v danem primeru tožnik, družba A., d.o.o. kot delodajalec dolžnika B.B. tako v upravnem postopku, kot tudi v upravnem sporu vsebinsko ugovarja izvršilnemu naslovu, to je nastali obveznosti odločbi Tržnega inšpektorata in stroškom postopka izdanemu B.B. Kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ lahko delodajalec oziroma izplačevalec prejemkov dolžniku, na podlagi prvega odstavka 164. člena ZDavP-2, pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi ugovarja zoper ta sklep v roku 8 dni od dneva njegovega prejema, vendar samo iz razloga, v kolikor dolžnik pri njem ne prejema denarnih prejemkov. V predmetni zadevi tako tožnik ne zanika, da dolžnik pri njem ne bi prejemal prejemkov, temveč zgolj navaja, da je pri njem zaposlen za 20 ur tedensko, kar pa ne predstavlja ugovornega razloga v skladu z zgoraj navedeno zakonsko določbo. Pri navedenem sodišče pripominja, da je iz izpodbijanega sklepa davčnega organa razvidno, da mora dolžniku ostati 76% minimalne plače, tako da so njegove pravice v navedenem sklepu ustrezno varovane.

8. Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka zavreči že sam predlog sklepa za izvršbo, saj niso izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe po 143. čl. ZDavP-2, ker bi naj bil dolžnik v osebnem stečaju, pa sodišče zgolj pripominja, da se je osebni stečaj dolžnika končal dne 9. 5. 2012, medtem ko obveznost dolžnika izhaja iz odločbe Tržnega inšpektorata z dne 10. 1. 2013, kar izhaja iz spisovne dokumentacije (priloga A3), odločba pa se nanaša na prekršek storjen 24. 10. 2012, kar je že po končanju stečajnega postopka. Sodišče pa na tem mestu ponovno dodaja, da tovrstni ugovorni in tožbeni razlog delodajalca ni razlog, ki je v skladu s 164/1 členom ZDavP-2 utemeljen, zaradi česar ga je drugostopenjski organ utemeljeno zavrnil. 9. Ker je izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je, v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

11. Sodišče je, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.