Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da se tožnica ni vrnila na delo k toženi stranki, čeprav ji je ta poslala poziv na delo, ampak se je zaposlila pri drugem delodajalcu. Pravilno je razlogovalo, da nevzpostavitev delovnega razmerja pri toženi stranki in opustitev prisilne izvršbe za reintegracijo po pravnomočni sodbi ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo plač. Upoštevalo je stališče Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz odločbe opr. št. VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010, da je priznanje pravic iz delovnega razmerja in plačilo plač lahko pogojevano z vrnitvijo delavca na delo le za čas po vročitvi pravnomočne sodbe, saj je delovno razmerje za naprej priznano ravno s tem pogojem. Ta pogoj pa ne velja glede priznanja pravic (in s tem plač) za čas trajanja sodnega postopka oziroma za čas do pravnomočnosti sodbe. Zato je tožnica, kljub zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ne pa pri toženi stranki, upravičena do obračuna in plačila vtoževanih zneskov za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela pri drugem delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za obdobje od 4. 3. 2010 do vključno 23. 1. 2011 obračunati bruto zneske mesečnih plač, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe (I. točka izreka); vpisati v matično evidenco ZPIZ-a delovno dobo tožeče stranke pri toženi stranki za čas od 3. 3. 2010 do vključno 23. 1. 2011 (II. točka izreka); plačati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje (III. točka izreka), drugačen zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka); ter toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 555,59 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo oz. njen ugodilni del se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na pravnomočno sodbo Pd 64/2010, s katero je bilo že odločeno, da mora tožnici za obdobje od 3. 3. 2010 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala. To ni bila zgolj odločitev po temelju. Zahtevek, ki je bil predmet sodbe Pd 64/2010, in obravnavani zahtevek, sta subjektivno in objektivno istovetna. Subjektivna istovetnost je podana, kadar v obeh pravdah nastopata isti stranki, objektivna pa, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz druge pravde. Istovetnost zahtevkov se ne presoja po višini, pač pa predvsem po podlagi (I Cpg 520/2010 in I Cp 1228/2015). Navaja, da tožnica že razpolaga s pravnomočno sodbo za izplačilo plač. Sodba Pd 64/2010 v delu, v katerem so tožnici priznane vse pravice, vključno s plačo, vsebuje tudi paricijski rok, kar je značilnost dajatvenih sodb. Tožnica bi na podlagi sodbe Pd 64/2010 lahko vložila predlog za izvršbo, ne pa nove tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je ugovor razsojene stvari, pri katerem vztraja tožena stranka tudi v pritožbi, neutemeljen.

6. Sodišče je s sodbo Pd 64/2010 z dne 12. 10.2010 (v zvezi s sodbo Pdp 1451/2010 z dne 17. 3. 2011 - to je datum pravnomočnosti navedene prvostopenjske sodbe) ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in da ji pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2010, sklenjena za delo na delovnem mestu pomoč v strežbi II, dne 3. 3. 2010 ni prenehala in še vedno traja, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo ter ji za čas od 3. 3. 2010 do ponovnega nastopa dela, ko tožnica ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plač v plačilo, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da se tožnica ni vrnila na delo k toženi stranki, čeprav ji je ta poslala poziv na delo 21. 4. 2011, ampak se je 24. 1. 2011 zaposlila pri drugem delodajalcu. Pravilno je razlogovalo, da nevzpostavitev delovnega razmerja pri toženi stranki in opustitev prisilne izvršbe za reintegracijo po pravnomočni sodbi ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Upoštevalo je stališče Vrhovnega sodišča RS, ki izhajajo iz odločbe VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010, da je priznanje pravic iz delovnega razmerja in plačilo plač lahko pogojevano z vrnitvijo delavca na delo le za čas po vročitvi pravnomočne sodbe, saj je delovno razmerje za naprej priznano ravno s tem pogojem. Ta pogoj pa ne velja glede priznanja pravic (in s tem plač) za čas trajanja sodnega postopka oziroma za čas do pravnomočnosti sodbe. Zato je tožnica, kljub zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ne pa pri toženi stranki, upravičena do obračuna in plačila vtoževanih zneskov za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela pri drugem delodajalcu (od 4. 3. 2010 do 23. 1. 2011).

8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da je bilo s sodbo Pd 64/2010 odločeno le o temelju vtoževane terjatve, medtem ko je predmet tega spora le še višina plač v obdobju, ki je sicer že bilo predmet predhodnega spora iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter njegovega nadaljnjega obstoja. Zato ugovor razsojene stvari ni utemeljen. Iz istega razloga ne drži, da bi morala tožnica namesto nove tožbe vložiti predlog za izvršbo.

9. Četudi pritožba pravilno navaja, da je izpolnitveni rok sestavina dajatvenih izrekov, pa okoliščina, da je bil v pravnomočni sodbi Pd 64/2010 glede priznanja pravic iz delovnega razmerja oziroma plač določen paricijski rok, ne spreminja pravilnosti prej izpostavljenih stališč. Zgolj določitev paricijskega roka ne spreminja odločitve, ki je po višini zgolj opisna in v končni posledici neprostovoljne izvršitve s strani delodajalca ali neuspešne izvršbe zaradi neizvršljivega izreka terja vložitev nove tožbe. Sodba o priznanju pravic iz delovnega razmerja v posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je torej po učinkih podobna vmesni sodbi, s katero se ugotavlja le utemeljenost podlage, ne tudi višine zahtevka.

10. Posledično pritožba ugovor res iudicata neutemeljeno opira na navedbe o istovetnosti zahtevka, ki je bil predmet sodbe Pd 64/2010, in zahtevka, ki je predmet izpodbijane sodbe. Subjektivna istovetnost (glede na isti pravdni stranki v obeh pravdah) niti ni sporna, objektivna istovetnost pa je, kot navaja pritožba, podana takrat, ko je pravno razmerje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz nove pravde. Kot nakazano, v izpodbijani sodbi ne gre za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja ali pravic iz delovnega razmerja, kar je bilo predmet sodbe Pd 64/2010, ampak za presojo utemeljenosti dajatvenega zahtevka iz naslova plač. Glede na obrazloženo in glede na razliko med odločitvijo v sodbi Pd 64/2010 in odločitvijo v izpodbijani sodbi ne more biti relevantno sklicevanje pritožbe na stališča iz zadev I Cpg 520/2010 in I Cp 1228/2015, v katerih je poudarjeno, da se istovetnost zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa tudi po podlagi.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka - ne le zato, ker s pritožbo ni uspela (154. in 165. člen ZPP), ampak tudi zato, ker delodajalec po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka sam, ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o reparaciji, četudi je predmet posebne sodbe kot v obravnavanem primeru, namreč po vsebini sodi v okvir spora iz naslova prenehanja delovnega razmerja.