Jedro

Oškodovančevo ravnanje, ko se je kljub ukazu, naj roke postavi na avtomobil in razkreči noge, z dvignjenima rokama obrnil nazaj in obsojenca spraševal, čemu je to potrebno, je pravilno opredeljeno kot (le) pasivno upiranje, zaradi česar je bila uporaba prisilnih sredstev v obravnavanem primeru nesorazmerna.

Izrek

I. Zahtevi zagovornikov obsojenih J.S. in P.B. se zavrneta. II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 15.6.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.4.2008, sta bila J.S. in P.B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic v sostorilstvu po 270. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena jima je bila pogojna obsodba, v kateri je bila P.B. določena kazen devetih mesecev zapora, J.S. pa štirih mesecev zapora. Kazni ne bosta izrečeni, če v enem letu in šestih mesecih ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojenca morata tudi povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenih vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev kazenskega postopka. V njih predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odgovarja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Četudi zahtevi uveljavljata nepravilno uporabo določil Zakona o policiji (ZPol) želita dejansko prikazati, da je bila stopnja upiranja oškodovanca policistoma višja, kot je to ugotovilo sodišče, s tem pa le nasprotujeta dejanskim zaključkom sodišča in torej sodbo izpodbijata zaradi zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče pa je navedlo, da je treba zakonska pooblastila za uporabo prisilnih sredstev razlagati restriktivno, v skladu z načelom sorazmernosti, ter najprej poizkusiti opraviti nalogo z blažjim sredstvom.

B - I 4. Obe zahtevi uveljavljata v bistvu identična očitka. Prvič, sodišči naj bi nepravilno uporabljali določila ZPol in takrat veljavnih Navodil o uporabi prisilnih sredstev (Uradni list SRS, št. 25/81 s spremembami; v nadaljevanju: Navodila). Sodišči naj bi napačno razumeli, da le uporaba fizične sile, uperjene zoper policiste, upravičuje uporabo prisilnih sredstev. To naj bi bilo razvidno iz določil Navodil, ki konkretizirajo pomen izraza "upiranje" ter ločujejo med pasivnim in aktivnim upiranjem. Prisilna sredstva morajo biti taka, da dosežejo namen. V danem primeru naj bi bila policista upravičena do uporabe prisilnih sredstev, kot je bila ugotovljena v postopku, ker oškodovanec ni izvršil ukaza policista. Po mnenju vložnikov je treba ravnanje opredeliti kot pasivno, "če ne že kar aktivno", upiranje. Ob ravnanju policistov ni mogoče govoriti o nesorazmerni, neupravičeni in nepotrebni uporabi fizične sile. Po mnenju vložnikov sta smela obsojenca uporabiti v opisu sodbe navedena prisilna sredstva, ker se je oškodovanec aktivno upiral ukazu.

5. Očitek ni utemeljen. Sodišči v izpodbijanih sodbah nikjer nista sprejeli stališča, da le uporaba fizične sile zoper policiste upravičuje uporabo prisilnih sredstev, pač pa sta uporabo fizične sile upoštevali kot razlikovalno merilo med aktivnim in pasivnim upiranjem. Le upiranje z uporabo orožja, orodja, drugih predmetov ali fizične sile pomeni aktivno upiranje pozivom ali ukazom policistov (Navodila, točka 9). Glede na ugotovljeno dejansko stanje oškodovanec zoper obsojenca orožja ali orodja oziroma drugih predmetov ni uporabljal. Oškodovanec se je kljub ukazu, naj roke postavi na avtomobil in razkreči noge, z dvignjenima rokama obrnil nazaj in obsojenega B. spraševal, čemu je to potrebno. V tako ugotovljenem ravnanju pa uporabe oškodovančeve fizične moči v smeri preprečitve ravnanja policistov ni prepoznati. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da sta sodišči ravnanje oškodovanca pravilno opredelili kot pasivno upiranje (str. 15 sodbe Okrajnega sodišča in str. 4 sodbe Višjega sodišča).

6. Jedro očitka obsojencem tudi ni uporaba prisilnih sredstev brez pravne podlage, ampak nesorazmerno ravnanje ob odločitvi, katera prisilna sredstva uporabiti in v samem postopku njihove uporabe. Obe sodišči sta ob ugotovljenem dejanskem stanju in kvalifikaciji ravnanja obsojenega pravilno oprli svojo odločitev na načelo sorazmernosti, ki ga morajo policisti spoštovati pri uporabi prisilnih sredstev. Uporaba prisilnih sredstev je skrajno sredstvo pri obvladovanju upiranja ukazom (prvi odstavek 51. člena ZPol), če pa se policisti odločijo za njihovo uporabo, smejo uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo (drugi odstavek 51. člena ZPol). Z enako pazljivostjo morajo ravnati med samim izvajanjem ukrepa in pri tem spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo.

7. Zato tudi ni mogoče sprejeti pravnih stališč, ki jih podajata vložnika zahteve. Upiranje osebe sicer upravičuje policiste, da uporabijo prisilna sredstva, vendar ne daje, kot se izrazita vložnika, "vse zakonske podlage" za uporabo prisilnih sredstev. Takšno stališče je v nasprotju z načelom sorazmernosti uporabe prisilnih sredstev in ga ni mogoče sprejeti. Prav v konkretizaciji načela sorazmernosti je prepoznati smisel razlikovanja med aktivnim in pasivnim upiranjem. Primerjaje z aktivnim upiranjem je pasivno upiranje manj intenzivno in zato upravičuje uporabo manj intenzivnih prisilnih ukrepov. To je razvidno iz različnih določil Navodil. Točka 10 Navodil praviloma ne dovoljuje uporabe gumijevke zoper osebo, ki se pasivno upira. Enako je uporaba strokovnih metov dovoljena le, če strokovni prijemi - kot milejše oblika prisilnih sredstev - ne bi dosegli namena uporabe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa sta policista zaporedoma uporabila več prisilnih sredstev, ki so dopustna šele ob ugotovitvi, da milejša sredstva niso uspešna (gumijevko, strokovni met). Zato Vrhovno sodišče soglaša z oceno Okrajnega sodišča (str. 17 in 18 sodbe), da je bila uporaba prisilnih sredstev v obravnavanem primeru nesorazmerna.

8. Drugi očitek vložnikov pa je v tem, da naj bi sodišči bistveno kršili določbe postopka (11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP). Izrek sodbe naj bi bil sam s seboj v nasprotju. Na eni strani je v njem navedeno, da oškodovanec ni uporabljal fizične sile, na drugi strani pa naj bi opisoval, kako se je oškodovanec z dvignjenima rokama obračal proti policistoma. Sodbi naj tudi ne bi imeli razlogov o tem, ali je šlo za aktivno ali pasivno upiranje.

9. Tudi v tem primeru zahtevama na gre pritrditi. Kot že zapisano, iz ugotovljenih dejstev ni razbrati ravnanja oškodovanca, ki bi pomenilo uporabo fizične sile zoper obsojenca, t.j. uporabe oškodovančeve fizične moči v smeri preprečitve ravnanja policistov. Zgolj verbalnega poizvedovanja in obračanja proti policistoma, tudi sicer brez fizičnega stika, gotovo ni mogoče šteti za fizično silo. Zatrjevanega nasprotja v izreku zato ni. Tudi sicer sta se sodišči do ravnanja oškodovanca in obeh obsojencev izčrpno opredelili, tako v pravnem kot v dejanskem pogledu (sodba Okrajnega sodišča, str. 15-18; sodba Višjega sodišča, str. 4) in kot pravno pomembno merilo razlikovanja med aktivnim in pasivnim upiranjem upoštevali neuporabo fizične sile. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

B - II 10. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obsojenih na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo. Ob smiselni uporabi določila 95. člena ZKP (98.a člen ZKP) je Vrhovno sodišče odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso.