Jedro

Tožnik je v obravnavanem primeru zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva pred obtožbo v kazenski zadevi, saj obtožni akt še ni bil vložen. Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se namreč uvede šele na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe. Pred njegovo vložitvijo lahko državni tožilec sicer predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja, vendar to še ne pomeni kazenskega sodnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), vloženo 23. 5. 2012. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Brežicah v zadevi II Kpd 12917/2012, to je v predkazenskem postopku, v katerem je okrožni tožilec na podlagi prvega odstavka 431. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal, naj sodišče opravi posamezna preiskovalna dejanja zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Predlagal je, naj sodišče zasliši imenovani priči o dogodku, katerega je osumljen tožnik. Upravni organ ugotavlja, da v tem primeru ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj (zaslišanje dveh prič, na podlagi katerih bo okrožni državni tožilec odločil o nadaljevanju postopka oziroma ustavitvi) in da gre za postopek pred okrajnim sodiščem, kjer obramba z zagovornikom ni obvezna. Poleg tega sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja odločilna dejstva, v obravnavanem primeru pa ne bo treba predlagati novih dokazov. Če bo tožilstvo ugotovilo, da je podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja in bo vložilo obtožni predlog, bo imel tožnik možnost vložiti ponovno prošnjo za BPP. Poudarja še, da teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru BPP, zato je tožnikova prošnja v tej fazi postopka neutemeljena.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je napačno sklicevanje na težo kaznivega dejanja, saj bi to dejansko pomenilo, da se BPP za kazenski postopek pred okrajnim sodiščem ne more dodeliti, kar pa iz zakona ne izhaja. Čeprav je organ sam poudaril, da je treba pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost obdolženca, tega v obravnavani zadevi ni upošteval. Ne glede na to, da je sodišče dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, mora biti obdolženi obravnavan kot enakovredna stranka, to pa je lahko le ob pomoči pravnega strokovnjaka. Prava nevešča oseba namreč ne ve, katere okoliščine mora predstaviti sodišču, da je ne bo spoznalo za krivo oziroma kaj je treba vprašati priče. Kljub načelu iskanja materialne resnice, sodišče ne more izvesti dokazov v obdolženčevo korist, če za njih niti ne ve, vsak dokazni predlog pa je treba tudi ustrezno obrazložiti, sicer ga sodišče ne izvede. Tudi sodišče je v več zadevah odločilo, da so obdolženi v kazenskih postopkih pred okrajnim sodiščem upravičeni do BPP. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Glede na prvi odstavek 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Iz navedenega izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po mnenju sodišča je tožnik v obravnavanem primeru zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva pred obtožbo v kazenski zadevi, saj obtožni akt še ni bil vložen. Zato je napačno izhodišče, na katerem tožnik gradi argumente za zatrjevano nezakonitost izpodbijane odločbe, da je šlo v obravnavanem primeru za odločanje o odobritvi BPP v zvezi s kazenskim postopkom, ki se vodi zoper tožnika kot obdolženega in v katerem bo okrajno sodišče odločalo o upravičenosti obtožbe.

Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se namreč uvede šele na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe (prvi odstavek 430. člena ZKP). Pred njegovo vložitvijo lahko državni tožilec sicer predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja (prvi odstavek 431. člena ZKP), vendar to še ne pomeni kazenskega sodnega postopka. Oprava posameznih preiskovalnih dejanj – v obravnavanem primeru zaslišanje prič A.A. in B.B., ki naj podrobno opišeta dogajanje kritičnega dne, orožje, ki sta ga videla, ter ravnanje osumljenca (tožnika), pomeni le opravo dejanj, na podlagi katerih bo državni tožilec lahko odločil, ali bo vložil obtožni predlog, ali pa izdal sklep o zavrženju ovadbe (tretji odstavek 431. člena ZKP). V tej fazi sodišče ne sprejema odločitev, zoper katere bi se osumljenec imel možnost pritožiti, niti ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti. Prav tako osumljenec ne more sodišču predlagati izvedbe dokazov v svojo korist, zato so tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Položaj je namreč drugačen kot v preiskavi, ko preiskovalni sodnik po izdaji sklepa o preiskavi, ki pomeni začetek kazenskega postopka (prim. I Ips 72885/2010-53), opravlja preiskovalna dejanja po predlogih strank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP).

Glede na navedeno je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da naj bi stališče organa pomenilo, da se BPP za primer kazenskega postopka pred okrajnim sodiščem ne more dodeliti, saj se v obravnavanem primeru kazenski postopek še ni začel. Če bo do njegove uvedbe prišlo, bo tožnik lahko vložil prošnjo za BPP za kazenski postopek, kot je to navedel organ v izpodbijani odločbi.

Sodišče še ugotavlja, da je v sodbi I U 1643/2011, na katero se sklicuje tožnik, odločalo o dodelitvi BPP v zvezi z opravljanjem posameznih preiskovalnih dejanj zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 (pristojnost okrajnega sodišča) in je tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu za BPP v ponovni postopek. V sodbi se je opredelilo do pravilnosti stališča organa za BPP, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev BPP ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Presodilo je, da je to stališče napačno, saj temelji na nepravilni razlagi določbe 24. člena ZBPP, po kateri je zadeva med drugim očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ni pa se opredelilo do vprašanja, ali je postopek opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj oblika sodnega varstva oziroma ali je v okviru teh dejanj sploh mogoče uresničevati pravico do sodnega varstva, za uresničitev katere ZBPP ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogoča pridobitev BPP.

Povedano pomeni, da je tožnik zaprosil za BPP v primeru, za katerega omenjeni zakon po presoji sodišča ne zagotavlja njene pridobitve, zato je tožbo, čeprav iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, zavrnilo (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).