Jedro

Iz izreka lokacijskega dovoljenja morajo biti razvidni posegi, ki se s to odločbo legalizirajo. Ker v obravnavanem primeru ni jasno, kateri posegi se legalizirajo in ali je legalizacija v skladu z dejansko izvedbo, mora tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti kakšen poseg je bil dejansko izvršen in ali je tak poseg v skladu s PUP, ter o izdaji lokacijskega dovoljenja odločiti glede na zahtevek investitorja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 5.6.2002 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 5.6.2002 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper lokacijsko dovoljenje z dne 12.7.1999, s katerim je Oddelek za okolje in prostor Upravne enote A. investitorki A.A. s B. št. 67 odobril lokacijo za legalizacijo betonskega tlaka bodočega objekta in izvedenega dela obodnega zidu v AB izvedbi ter za novogradnjo stanovanjsko - gospodarskega objekta v prizidku, na parcelah št. 79, 77/5 in 77/10 k.o. B., z dostopom po zemljiščih parc. št. 86 in 87 k.o. B., pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka navaja, da je pritožbi tožeče stranke zoper navedeno odločbo organa prve stopnje organ druge stopnje z odločbo z dne 29.5.2000 ugodil, zaradi ugotovitve, da je prostorski izvedbeni akt (Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Ajdovščina, Uradno glasilo 1/88 in 11/93), ki je podlaga za izdajo prvostopne odločbe prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Ajdovščina (Uradno glasilo št. 1/98). V upravnem sporu, sproženem s strani investitorice A.A., pa je sodišče s sodbo št. U 262/2000 z dne 11.1.2002 navedeno drugostopno odločbo odpravilo, ker je ugotovilo, da je Občina C., ustanovljena tudi na območju naselja B., z določbo 130. člena Statuta obdržala v veljavi predpise in druge splošne akte občine A., torej tudi Odlok Občine Ajdovščina o prostorskih ureditvenih pogojih (Uradno glasilo št. 1/88 in 11/93), in sicer vse do sprejema svojega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (Uradno glasilo št. 3 z dne 3.4.2000). Tožena stranka sedaj na podlagi ponovljenega postopka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja materialne predpise, ki urejajo izdajo lokacijskega dovoljenja, in sicer 2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju prostora in kot ugotovljeno veljaven Odlok Občine Ajdovščina o prostorskih ureditvenih pogojih (Uradno glasilo št. 1/88 in 11/93). Tožena stranka po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je poseg v skladu s citiranim prostorskim izvedbenim aktom iz razlogov, ki so v prvostopni odločbi pravilno navedeni in ustrezno obrazloženi in se tožena stranka v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. V postopku je bilo pridobljeno požarno soglasje brez posebnih pogojev in poprejšnje soglasje zdravstvene inšpekcije, iz katerih je razvidno, da s sanitarno-zdravstvenega ter požarno varstvenega vidika ni zadržkov za izdajo lokacijskega dovoljenja. Soglasje zdravstvene inšpekcije je bilo izdano po predhodni preučitvi predložene Študije osončenja ter presoji lokacijske dokumentacije, upoštevajoč pripombe in zadržke prizadetih strank. S tem je zagotovljeno varstvo javnega interesa, s predloženim zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 28.4.1998 pa je investitorica tudi izkazala, da ima pravico graditi na zemljiščih konkretnega posega, s čimer so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Kljub temu, da je že prvostopni organ pravilno odgovoril na neutemeljene očitke tožeče stranke, ki jih je podajala tekom postopka kot sedaj v pritožbi, ji tudi tožena stranka pojasnjuje, da investitor lahko prosto razpolaga s svojimi zahtevki, in jih v okviru tega lahko tudi spremeni ali nadomesti z novimi. Legalizacija izvedenih posegov sploh ni vprašanje, ampak je zahtevek temu delno namenjen, izdaja odločbe pa ni odvisna od tega, ali gre za legalizacijo že izvedenih posegov ali za bodoče posege. Iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi bili posegi na parcelni meji, ampak je spoštovan odmik v okviru citiranega odloka. Strokovna mnenja pristojnih inšpekcijskih služb zlasti študija osončenja potrjujejo, da je tožeča stranka varovana pred škodljivimi vplivi, saj bo kritičnega dne (21.12.) imela celo 3 ure sonca, kar je več od predpisanega minimuma. Sklep tožeče stranke, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru zagotoviti 4 metrski prazen prostor, je zmoten, ne glede na to, da podatek ni odločilen, pa ni mogoče prezreti celo dejstva, da je na meji postavljen objekt tožeče stranke. Dostop do predvidenega objekta je zagotovljen in tudi obstoječ, zato tudi ugovorov glede dostopa ni mogoče upoštevati, enako pa velja za dela, ki niso stvar tega postopka. Nenazadnje pa tožena stranka še ugotavlja, da so glede vprašanja meje relevantni le podatki lokacijske dokumentacije z vsemi grafičnimi prilogami, tožeča stranka pa niti ni predložila nikakršnega dokaza za podkrepitev svojih zadržkov glede parcelne meje.

Tožeča stranka ugovarja izpodbijani odločbi iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnih predpisov in kršitve določil upravnega postopka. Navaja, da ima investitorka na južni strani hleva zemljišče, na katerem bi lahko brez škode za tožečo stranko, izvedla sporni gradbeni poseg, vendar se je odločila za gradnjo, pri kateri bo vse škodljive posledice nosila tožeča stranka. Z dovolitvijo takšne gradnje pa se krši določba 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Upravni organ bi moral glede na nesporno dejstvo, da se z nameravano gradnjo škoduje tožeči stranki, dopustiti gradbeni poseg tako, da se sosedom povzroči čim manjša škoda, ne pa da skuša legalizirati gradnjo za vsako ceno. Nesprejemljivo je, da se zaprosi za izdajo lokacijskega dovoljenja za objekt za spravilo kmetijske mehanizacije, na podlagi izdanega dovoljenja pa se zgradi stanovanjski objekt, ki je še enkrat višji in večji od dovoljenega, nato pa zahteva njegovo legalizacijo na škodo sosedov. Tožeča stranka je tekom celotnega postopka zahtevala, da investitor odstrani nasip na severni strani novega objekta tako, da vzpostavi nivo med objektoma na višini, na kateri je bil pred posegom, to je na nivoju tlaka obstoječega objekta. Investitor je namreč na severni strani izravnal zemljišče med svojim objektom in objektom tožeče stranke in tako dvignil nivo zemljišča, ki pa se sedaj jemlje kot osnovna kota. Tožeča stranka je želela, da se postavi nov in nepristranski izvedenec, ki bo ugotovil resnično osenčenost objekta tožeče stranke, saj je izdelovalec študije izhajal iz obstoječega stanja, ki pa je nezakonito in tako tožečo stranko oškodoval za okoli 20 cm, s tem pa je tudi razdalja med objekti manjša kot 2m, namesto 2,15m (stran 2 zadnji odstavek), 1,95 oziroma 1,85 na SV vogalu. Prav tako pa je uporabljal podatke iz lokacijskega dovoljenja-grafični del, ki niso usklajeni s tekstualnim delom. V lokacijski dokumentaciji je predvideno tudi ogrevanje na trda goriva, medtem, ko ni razvidna lega in višina dimnikov, kar pa je za tožečo stranko pomembno. Ker je osnova za določanje višinskih gabaritov višina tlaka dvorišča in se je tožena stranka odločila v izogib ugotavljanju sporne kote nelegalno zgrajenega tlaka, da nelegalno izvedeno tlakovanje ni predmet tega postopka, kakor tudi greznica gospodarskega poslopja, je zato izrek izpodbijane odločbe nepopoln zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker sta višina dvorišča in greznice del legalizacije novega objekta, teh postopkov ni mogoče ločiti, saj so medsebojno prepleteni. Zadostno pa tudi ni opredeljen pas zemljišča v 1. odstavku na strani 4, saj niso določene obstoječe in bodoče kote zemljišča, glede na nelegalno nasutje s strani investitorja. Na zazidalni situaciji je na koti predvidenega objekta +4m, predvidena kap 50 cm tako, da je dejansko predvideni objekt od obstoječe gradnje tožeče stranke oddaljen na tej koti le 4,49 m (2,95-0,50+2,04), namesto 6m, upoštevaje 19. člen Odloka. Razlog pa je v tem, da je investitor uskladil višino strehe le na najnižjem delu. Ker bo dejansko konfiguracija tal še višja, tožeča stranka ves čas vztraja, da bi se kot osnovno koto morala vzeti kota obstoječega terena ob vzhodni - daljši strani objekta investitorja. Tožeča stranka končno meni, da predvidena gradnja ne ustreza niti zakonitosti stavbne dediščine, kot to zahteva 2. alinea točka a 21. člena Pravilnika, saj s 3 različnimi višinami in strehami s horizontalnimi gabariti predstavlja grob tujek, o katerem, bi se moral izjasniti Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine glede na to, da je naselje B. tipična vipavska vasica. V preostalem delu tožeča stranka vztraja pri pritožbenih navedbah in ugovorih, podanih v postopku na prvi stopnji, na katere niti tožena stranka niti organ prve stopnje nista odgovorila. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Prizadeta stranka (investitorka) v odgovoru na tožbo, podanem dne 21.10.2002 prereka tožbene navedbe, ki so neutemeljene in podane povsem pavšalno. Tožena stranka je namreč relevantno dejansko stanje v izpodbijani odločbi navedla in odločbo tudi obrazložila, tako da je mogoč njen preizkus. Tožeča stranka ni niti enkrat tekom celotnega postopka navedla in pojasnila, kateri konkretni zakonski pogoji v danem primeru niso izpolnjeni, za trditve pa tudi ni ponudila nobenih dokazov. Na navedbe, ki predstavljajo tožbeno novoto pa prizadeta stranka niti ne smatra potrebno odgovarjati. Opozarja, da je prezrto dejstvo, da se v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja varujejo predvsem javni interesi, ki so zajeti v prostorskih ureditvenih pogojih, zasebni pa le toliko, kolikor kažejo na kršitev javnih interesov. Vsi predstavljeni ugovori tožeče stranke pa predstavljajo le njen zasebni interes. Tožeča stranka ne more diktirati na katerem kosu svoje parcele naj prizadeta stranka gradi, zato tudi ne more uveljavljati ugovorov glede lokacije predvidenega objekta. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je prizadeta stranka zadostila vsem javnopravnim pogojem, ki jih je prvostopni organ pri odločanju tudi upošteval, tožena stranka na drugi stopnji pa preizkusila. Ponavlja, da tožeča stranka v dokaznem pogledu kaj več od golih trditev in z ničemer podprtih očitkov ni ponudila ničesar. Glede na vsa soglasja pristojnih organov je tožena stranka pravilno kot neutemeljene zavrnila ugovore tožeče stranke, ki ne predstavljajo kršitev predpisov in javnih koristi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in ji naloži v plačilo vse stroške postopka.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Kot izhaja iz izreka spornega lokacijskega dovoljenja je v obravnavanem primeru prvostopni organ investitorki odobril lokacijo za legalizacijo betonskega tlaka bodočega objekta in izvedenega dela obodnega zidu ter novogradnjo stanovanjsko - gospodarskega objekta v prizidku, ki sicer leži v območju, ki je urejeno z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih v Občini Ajdovščina (Uradno glasilo št. 1/88 in 11/93), kar med strankama niti ni sporno. Lokacijsko dovoljenje za objekte in naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, se izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97 - ZUN), ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe). Ker je odobritev obravnavane lokacije delno namenjena tudi legalizaciji že izvedenih posegov v prostor, je v tem primeru v lokacijskem postopku potrebno presoditi, ali je bil poseg opravljen v skladu s pogoji in merili, ki jih določajo prostorsko ureditveni pogoji, lokacijsko dovoljenje pa je mogoče izdati le ob skladnosti dejanskega stanja z zahtevami prostorsko ureditvenih pogojev. V zvezi z ugovori tožeče stranke glede nejasnosti izreka prvostopne odločbe o tem, ali je legalizacija greznice predmet tega postopka, in ki jih je tožeča stranka postavljala že v upravnem postopku in pri katerih vztraja v tožbi, sodišče ugotavlja, da nanje tožena stranka v izpodbijani odločbi ni podala jasnega odgovora, tega pa ni mogoče razbrati niti iz prvostopne odločbe same. V obravnavanem primeru namreč iz izreka lokacijskega dovoljenja ni mogoče nedvoumno zaključiti, kateri posegi se s to odločbo legalizirajo. Iz navedb v nadaljevanju izreka (stran 2 lokacijskega dovoljenja) ter iz podatkov v priloženi lokacijski dokumentaciji, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, je namreč mogoče sklepati, da se z izdajo lokacijskega dovoljenja legalizira tudi greznica pod betonskim tlakom bodočega objekta. V obrazložitvi prvostopne odločbe pa organ prve stopnje glede legalizacije pojasnjuje, da bodo postopki glede legalizacije tlakovanja dvorišča in obnove greznice vodeni posebej, ter tako niso predmet tega dovoljenja. Po mnenju sodišča so takšne navedbe najmanj v nasprotju z navedbami izreka ter s podatki iz lokacijske dokumentacije. Glede predmeta tega lokacijskega dovoljenja se ni opredelila niti tožena stranka v izpodbijani odločbi, saj se s pavšalno navedbo, da je legalizacija že izvedenih posegov v prostor z izdajo lokacijskega dovoljenja možna in v obravnavanem primeru temu deloma tudi namenjena, ne more utemeljeno zavreči navedb tožeče stranke glede posegov, za katere ni jasno ali so stvar drugih postopkov ali pa so predmet obravnavane legalizacije, temveč je potrebno podati konkreten in razumljiv odgovor. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih tudi ne izhaja, za katere že izvedene posege je investitorka sploh podala zahtevek za lokacijsko dovoljenje, niti ni razvidno, da bi prvostopni organ presojal ali je poseg (gradnja oziroma obnova greznice) izvršen v skladu z vsemi merili in pogoji, ki jih določajo prostorsko ureditveni pogoji. Ker gre v obravnavanem primeru tudi za legalizacijo, za katero ni jasno ali je v skladu z dejansko izvedbo, mora tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti, kakšen poseg je bil dejansko izvršen in ali je tak poseg v skladu s prostorsko ureditvenimi pogoji, ter o izdaji lokacijskega dovoljenja odločiti glede na zahtevek investitorice. Glede na navedene nepravilnosti v prvostopni in izpodbijani odločbi ter na ugotovljena nasprotja sodišče ni moglo v celoti presoditi, kaj je sploh predmet obravnavanega lokacijskega postopka, saj ni podlage za ugotovitev ali je greznica oziroma njena obnova predmet tega postopka ali ne.

Sodišče pa dvomi tudi v pravilnost ugotovitve tožene stranke glede osončenosti objekta v kritičnem času (21.12.), saj navedb, da bodo prostori tožeče stranke v tem času osončeni 3 ure dnevno, Študija osončenja iz septembra 1998 ne potrjuje. Tako prvostopni organ kot tožena stranka sta nekritično sledila ugotovitvam Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote D., Izpostava A., da bo objekt tožeče stranke osončen vsaj 3 ure dnevno, in sicer od 11.30 do 14.30 ure. Iz ugotovitev navedene Študije osončenja pa izhaja, da je vpliv bodočega objekta na objekt tožeče stranke moč pričakovati predvsem v zimskem obdobju, iz grafičnih prilog pa naj bi bilo tudi razvidno, da se bo ta vpliv na dan 21.12. pojavil okrog devete ure dopoldne in trajal preko dneva do približno 14h, kar pa je v nasprotju z navedbami tožene stranke. Tožena stranka bo v ponovnem postopku morala tako ponovno preučiti Študijo osončenja ter se do njenih ugotovitev opredeliti tako, da bo jasno razvidno na podlagi česa sklepa, da bo objekt (dnevni prostori) tožeče stranke v času zimskega solsticija osončen cele 3 ure od 11.30 do 14.30 ure.

Glede preostalih tožbenih navedb pa se sodišče strinja s toženo stranko, da zasebnopravni interesi v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja niso varovani, zato sodišče o njih tudi ni presojalo. Sodišče tudi ni imelo razloga, da bi dvomilo v pravilnost v lokacijskem dovoljenju in temu priloženi lokacijski dokumentaciji navedenih višinskih kot. Ker je tožeča stranka takšne pripombe uveljavljala že tekom postopka in jih je tudi upravni organ pri odločanju upošteval, čemur so sledili popravki lokacijske dokumentacije, sodišče zavrača očitke tožeče stranke o neupoštevanju takšnih pripomb kot neutemeljene. Poleg tega pa tožeča stranka razen pavšalnih navedb, da je investitorka z nasutjem materiala spremenila višinsko koto, ni ponudila nobenih konkretnih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da tako spremenjene kote niso bile upoštevane oziroma da se bo zaradi tega poslabšalo bivanje v objektu tožeče stranke.

Ob upoštevanju vsega navedenega je torej tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, zato je sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.