Jedro

Mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je mogoče urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster, razen v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 3. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parc. 8 in parc. 6, 6/2, 4, 5, 1 in 9, vse k. o. X. 2. Pritožuje se prvi nasprotni udeleženec glede dela sklepa, s katerim je določena meja med parc. 8 ter 6 in 9. Navaja, da lastnik parc. 9 in 6 M. M. ni bil pravilno obveščen o dogajanju v zvezi z njegovo lastnino. Odločba Geodetske pisarne X z dne 17. 11. 2014 dokazuje, da meja ni bila nikoli določena, sodni izvedenec pa zatrjuje, da je bila določena z zapisnikom o prenosu posestne meje z dne 6. 4. 1992. Te odločbe ni nikoli prejel, zato mu je bila kršena osnovna človekova pravica. V točki 2 izpodbijanega sklepa ni nobene obrazložitve. Sprašuje se, kako je lahko spor o meji, ki ni določena. Izvedenec je izjavil, da pozna odločbo, iz katere izhaja, da se ne da ugotoviti katastrske meje, pa je ne bo upošteval. Zakaj izvedenec odloča katera odločba upravnega organa se upošteva? Drugostopenjski organ ni odpravil vzroka za odstranitev mejnikov, zato še vedno velja vzrok, da se ne da prenesti posestno mejo po podatkih katastra v naravo. Ni jasno, kje je dobil izvedenec podatke, da je določil mejne točke, ko pa še odločba z dne 17. 11. 2014 navaja, da del meje med parc. 8 in 9 ni določen z zemljiškokatastrskimi točkami. Izdano je bilo že veliko odločb, rešitev pa nobenih. Te stvari bi lahko objasnila samo T. S., vodja Območne geodetske uprave X. Nejasna je obrazložitev, da je bila najverjetnejša katastrska meja podpisana z zapisnikom o prenosu posestne meje z dne 6. 4. 1992, nato pa, da meja ni bila urejena v upravnem postopku. V tem postopku določena meja je nesprejemljiva tudi zato, ker se je parc. 8 izredno povečala. Izvedenec ni pojasnil, zakaj je širša od točke J do I in ni odgovoril na njegove pripombe: ni komentiral pripombe o večjem številu načrtov; odločbe, ki navaja, da se meje ne da določiti po katastru zaradi netočnih podatkov, ni upošteval; upošteval je samo dokumente po svojem izboru. Ne drži, da se zapisnik o prenosu posestne meje z dne 6. 4. 1992 ne nanaša na mejo s parc. 6 in 9, saj opisuje točko H, ki je na tromeji med parc. 6, 4 in 8, ki so vse tri predmet tega postopka. Ta zapisnik je izvor nepravilnosti in je neveljaven. Na naroku ni bilo videti, da bi imel izvedenec vse dokumente. Na vseh instancah so izjavljali, da nekaj ni v redu in da se ne znajdejo iz te gore dokumentov, nato pa je sodni izvedenec brez upoštevanja predhodnih odločb določil in začrtal mejo v desetih minutah. Če bi se upoštevala možna odstopanja, bi se meja lahko speljala mimo gospodarskega poslopja. Za določitev točk J in I bi se morala uporabiti dovoljena odstopanja iz leta 1992, to je +/- 1,5 m in ne 0,5 m, kot velja danes. Naivno je verjel predlagateljici, da bo predložila slike stanja izpred 45 let, pa jih ni. Priče so izpovedale, da je stanje ceste spremenjeno. V sklepu ni omenjeno dogajanje na naroku v zvezi z grozilnim pismom izvedencu. Opisuje kakšne grožnje naj bi se v zvezi z mejo dogajale v preteklosti. Zapisnik ob koncu naroka ni bil prebran, zato ga ni podpisal, ob branju izpodbijanega sklepa pa ugotavlja, da so določeni deli zapisnika izpuščeni, nekateri pa prirejeni oziroma vzeti iz konteksta. Predlaga, da „se zadeva vrne prvostopenjskemu organu“.

3. Predlagateljica in nasprotni udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitno je predlagateljica v predlogu navedla napačno hišno številko bivališča prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče naslovov udeležencev postopkov ne preverja po uradni dolžnosti; poizvedbe se opravijo le, če vročitev ni možna. V obravnavani zadevi poizvedbe niso bile potrebne. Povratnice v spisu dokazujejo, da so bila prvemu nasprotnemu udeležencu vročena vsa sodna pisanja, čeprav so bila naslovljena na naslov P. Očitno je pisanja tudi dejansko prejel, saj se je na njih odzival: tekom postopka se je skliceval na listine v spisu, udeležil se je obeh narokov, pritožil se je zoper sprejeto odločitev. Tekom postopka na prvi stopnji nikoli ni navajal, da mu katero od pisanj, o katerih je bilo govora, ni poznano. Pritožbeni očitki sodišču, da ga ni obveščalo o postopku in mu s tem kršilo pravice, torej niso utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je v prvih dveh točkah izpodbijanega sklepa povzelo navedbe predlagateljice in tretje nasprotne udeleženke, ki je edina odgovorila na predlog. Povzetek navedb strank sodi skladno s četrtim odstavkom 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v nepravdnih postopkih uporablja skladno s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), v obrazložitev odločbe. Zato je neutemeljena kritika prvostopenjskega sodišča glede točke 2. obrazložitve.

7. Prav ima pritožba, da v tem postopku obravnavana meja še ni bila določena. To pa zato, ker je sporna. Le če o meji ni spora, se lahko dokončno določi v upravnem postopku. V primeru, ko je meja sporna ali obstojijo kakšne druge ovire za ureditev meje v upravnem postopku, se na predlog upravičenega predlagatelja določi v sodnem nepravdnem postopku. Vsebina odločbe Geodetske pisarne X, na katero se sklicuje pritožnik, je v obrazložitvi zakaj ni mogoče urediti meje v upravnem postopku. Glede na tako odločbo je predlagateljica vložila predlog za sodno ureditev meje, ki se obravnava v tem postopku.

8. Materialnopravna podlaga za ureditev meje v nepravdnem postopku so določbe 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Skladno z njimi mora sodišče primarno mejo urediti na podlagi močnejše pravice. Glede na trditve prvega nasprotnega udeleženca bi lahko njegova močnejša pravica bila na podlagi priposestvovanja pridobljena lastninska pravica. Vendar pa je parc. št. 8 k. o. X grajeno javno dobro – cesta v lasti predlagateljice. Na javnem dobru pa lastninske pravice s priposestvovanjem ni mogoče pridobiti (prvi odstavek 44. člena SPZ). Navedbe pritožnika o stanju nepremičnin v naravi in njihovi uporabi so zato irelevantne. Materialnopravno pravilno je na enotnem stališču sodne prakse(1) oprto stališče prvostopenjskega sodišča, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster, razen v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

9. Za ugotovitev meje glede na stanje katastra, je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato je moralo angažirati izvedenca, ki je strokovni pomočnik sodišča (243. člen ZPP). Izvedenec je pojasnil, da je že pred narokom pridobil potrebne geodetske podatke na GURS - GP X in opravil predhodno meritev na terenu. Z ugotovitvami je sodišče in stranke seznanil na naroku, kjer je odgovoril tudi na vse pripombe in navedbe prvega nasprotnega udeleženca. S strokovnimi argumenti, ki jih povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je pojasnil, da se je oprl na geodetske meritve v zbirki listin geodetske uprave, na katere in zakaj. Na vprašanje sodnice ali obstojijo v katastru kakšne napake in pomanjkljivosti, ki bi onemogočale ugotoviti potek najverjetnejše katastrske meje, je povsem nedvoumno odgovoril, da ne. Prvi nasprotni udeleženec te dejanske ugotovitve, ki jo je izvedenec ustrezno in strokovno argumentiral, ni uspel izpodbiti. Takšnih napak in pomanjkljivosti v katastru, da zaradi njih ne bi bilo mogoče ugotoviti poteka najverjetnejše katastrske meje, niti zatrjeval ni konkretizirano. Njegove trditve so ostale na ravni golega zanikanja pravilnosti s strani izvedenca pokazane najverjetnejše katastrske meje. Nobene dokumentacije, ki bi potrjevala njegove navedbe, ni v spisu. Konkretne pripombe je imel le na zapisnik o prenosu posestne meje z dne 6. 4. 1992. Vendar pa s sklicevanjem na to listino ne more uspeti, saj se ne nanaša na mejo med tožnikovima parcelama 6 in 9 ter parcelo 8, kar je pojasnil izvedenec, izhaja pa tudi iz procesnega gradiva – zapisnika z dne 6. 4. 1992, skic terenskih meritev in prikazov parcel ter elaborata. Točka H ni na meji z nepremičninama, ki sta v lasti pritožnika. Da naj bi izvedenec izjavil, da pozna odločbo iz katere izhaja, da se ne da določiti meje po katastru zaradi netočnih podatkov, ne izhaja ne iz zapisnika o naroku na kraju samem ne iz mnenja izvedenca. Nasprotno, izvedenec je strokovno pojasnil kaj in zakaj bo upošteval ter da se da ugotoviti meja po katastru.

10. Stranke lahko podajo pripombe na zapisnik in sodišče jih zapiše na koncu zapisnika (četrti odstavek 124. člena ZPP). Da bi prvi nasprotni udeleženec imel kakšne pripombe na zapisnik o naroku na kraju samem, iz zapisnika ne izhaja. Glede na to, da sodnik narekuje zapisnik (prvi odstavek 124. člena ZPP) in so stranke pri tem prisotne, torej slišijo, kaj se zapisuje, se zapisnik običajno ne bere. Bere se, če stranka to zahteva (drugi odstavek 124. člena ZPP). Da bi nasprotni udeleženec zahteval, naj se mu zapisnik prebere, iz podatkov spisa ne izhaja. Dejstvo, da pritožnik zapisnika z naroka na kraju samem ni podpisal, zapisniku ne jemlje verodostojnosti. Zapisnik o naroku je javna listina, ki dokazuje kaj je kdo povedal na naroku (prvi odstavek 224. člena ZPP), in se ga z zgolj pavšalnim zatrjevanjem o nepravilnostih ne more izpodbiti.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča za zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem priče T. S. Predlog za njeno zaslišanje je bil premalo konkretiziran (da bo razložila predhodne postopke), vso potrebno strokovno razlago v zvezi z mejo pa je podal izvedenec.

12. Neutemeljeno je prizadevanje prvega nasprotnega udeleženca, da bi se meja med njegovima parcelama in parcelo 8 k. o. X določila z odstopanjem 1,5 m od ugotovljene najverjetnejše katastrske meje. Ne more se namreč sklicevati na toleranco, ki jo je navedel izvedenec za drugi del katastrske meje in v drugem času – leta 1992. Toleranca je odvisna od natančnosti pri meritvi uporabljenih inštrumentov in metode določitve posamezne točke meje, zato se ugotavlja vsakič posebej. Ugotovi jo izvedenec v elaboratu.

13. Izvedenec je na naroku prisotne seznanil, da je dan pred narokom prejel pisanje z vsebino „Pazi kaj delaš!“ ter da kljub temu nima nobenih zadržkov opraviti nalogo v tej zadevi. Na poziv sodnice so vsi prisotni, torej tudi prvi nasprotni udeleženec, izjavili, da nimajo nikakršnih zadržkov in soglašajo, da izvedenec nalogo opravi. Tudi na koncu naroka, ko je izvedenec že pokazal, kje poteka katastrska meja, nasprotni udeleženec njegovemu mnenju ni nasprotoval iz razloga, ker naj bi bil izvedenec ustrahovan. Ta pomislek prvič izraža v pritožbi. Ustrahovanje izvedenca bi lahko bil razlog za njegovo izločitev. Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem (drugi odstavek 247. člena ZPP). Ker izločitve izvedenca pritožnik na prvi stopnji ni zahteval, z zatrjevanjem o ustrahovanju izvedenca v pritožbi ne more uspeti.

14. V pritožbi uveljavljani razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi z 353. členom ZPP in 37. členom ZNP).

15. Izreka o stroških pritožbenega postopka ni, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): Gl. npr. sklep VS RS II Ips 510/1997, sklep VSL II Cp 1534/2013, sklep VSC Cp 47/2014, sklep VSL I Cp 1633/2012 in drugi.