Jedro

Ker je zemljiškoknjižno dovolilo (tega vsebuje tudi predložena izbrisna pobotnica) strogo formalen dokument tako glede oblike kot glede vsebine (kot to določa 23. člen SPZ), veljavnosti izbrisne pobotnice ni mogoče razširiti tudi na parcele, ki ga to dovolilo (v izbrisni pobotnici) ne vsebuje. Zato vsaj zaenkrat ni izkazano, da bi se prva toženka odpovedala maksimalni hipoteki na nepremičninah tožnikov, kar je sicer ena od dopustnih podlag za izbris hipoteke (3. alineja drugega odstavka 154. člena SPZ). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Prva tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni pa so tožniki dolžni prvi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.377,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero bi do pravnomočne rešitve tega spora zadržali učinkovanje Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014 ter dodatka št. 1 z dne 11. 7. 2017 in dodatka št. 2 z dne 9. 1. 2018 k navedeni pogodbi.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ali pa spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Pri tem je prva tožnica vložila samostojno pritožbo, drugo pritožbo pa so vložili vsi tožniki. Višje sodišče še ugotavlja, da gre sicer za dve pritožbi, ki pa sta identični.

3. Toženki sta na pritožbi odgovorili in predlagali, naj ju sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je prva toženka priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila predlagana začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer gre za ureditveno začasno odredbo. Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg tega mora upnik izkazati za verjetno še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ; kot je povzelo že sodišče prve stopnje, bi morali tožniki kot upniki izkazati eno od predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Čim ni izkazana ali verjetnost terjatve ali pa ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

6. Upnik mora tako v vsakem primeru izkazati verjetnost obstoja terjatve oziroma zahtevka, ki ga vtožuje. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožniki že tega pogoja za izdajo začasne odredbe niso izkazali.

7. Tožniki v tožbi, ki vsebuje tudi predlog za izdajo začasne odredbe, obstoj svoje terjatve (da je maksimalna hipoteka prenehala, zaradi česar se vzpostavi tako zemljiškoknjižno stanje, da se izbriše maksimalna hipoteka na njihovih nepremičninah, ter da se ugotovi ničnost pogodbe in dodatkov, ki sta jih sklenili toženki) temeljijo na trditvi, da se je prva toženka z izbrisno pobotnico z dne 7. 4. 2011 odpovedala maksimalni hipoteki na parcelah – stanovanjih oziroma poslovnih prostorih, katerih lastniki so tožniki (v soseski N.). Vendar pa, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, se s to izbrisno pobotnico (priloga A70) prva toženka ni odpovedala maksimalni hipoteki na parcelah, katerih lastniki so tožniki, temveč se izbrisna pobotnica nanaša izključno na parceli št. 000/21 in 000/59 – le za ti dve parceli je prva toženka dovolila vknjižbo izbrisa maksimalne hipoteke za njeno terjatev.

8. Res je M. M. v elektronskem sporočilu z dne 14. 2. 2011 (priloga A54) zapisala, da je kreditni odbor odločal "o vaših vlogah" in sprejel sklepe, da se za trinajst stanovanj in dva poslovna prostora na projektu N. izdajo izbrisne pobotnice. Ali so te bile izdane ali ne za nepremičnine tožnikov, zaenkrat iz spisa ni razvidno, tožniki pa svoj zahtevek tudi ne temeljijo na drugih izbrisnih pobotnicah, razen na tisti z dne 7. 4. 2011, ki je bila vložena v spis in ne vsebuje nepremičnin tožnikov.

9. Ker je zemljiškoknjižno dovolilo (tega vsebuje tudi predložena izbrisna pobotnica) strogo formalen dokument tako glede oblike kot glede vsebine (kot to določa 23. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), veljavnosti izbrisne pobotnice ni mogoče razširiti tudi na parcele, ki ga to dovolilo (v izbrisni pobotnici z dne 7. 4. 2011) ne vsebuje. Zato vsaj zaenkrat ni izkazano, da bi se prva toženka odpovedala maksimalni hipoteki na nepremičninah tožnikov, kar je sicer ena od dopustnih podlag za izbris hipoteke (tretja alineja drugega odstavka 154. člena SPZ). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe. Čim pa je tako, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen in ga je potrebno zavrniti. Zato se višje sodišče ni ukvarjalo z obstojem drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe, saj to odločitve v ničemer ne more spremeniti (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Višje sodišče pa še dodaja, da je iz elektronskega sporočila videti, da je kreditni odbor prve toženke sklenil, da bo izbrisne pobotnice izdal ne le za parceli, ki sta vsebovani v izbrisni pobotnici, temveč tudi za druge parcele, katerih lastniki so tožniki. Če so bile te izdane, bi bilo pravilno in predvsem pravično, da jih prva toženka izroči tožnikom; če še niso bile izdane, tožniki pa so pošteno plačali svoje nepremičnine in je banka ta denar tudi prejela, pa bi toženki morali poskrbeti za izbrisne pobotnice za njihove nepremičnine.

11. Glede na do zdaj predloženo je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je višje sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Tožniki, ki s pritožbama niso uspeli, bodo morali na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka – stroške pritožbenega postopka je priglasil le prvi tožnik. Na podlagi istih določil pa bodo morali tožniki prvi toženki povrniti njene stroške sestave pritožbe po 6. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife, ne pa tudi stroškov naroka, saj višje sodišče za odločitev naroka ni izvedlo. Prva toženka je sicer vložila dva odgovora na pritožbo, vendar pa ti stroški zaradi identičnosti pritožb niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.