Jedro

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je prvotoženka le ustanovitelj drugotoženke in da prvotoženka ni bila delodajalec tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Prvotoženka tudi ni zavarovalnica. Zato delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje zoper prvotoženko.

V konkretnem primeru, ko se v sporu obravnava odškodninska odgovornost za škodo, ki se je pripetila pri drugotoženki, bi v primeru spregleda pravne osebnosti bila podana tudi solidarna odgovornost prvotoženke. V nobenem primeru pa za spore, ki so nastali med delavcem in delodajalcem, ob sklicevanju na spregled pravne osebnosti, zoper družbenika delovno sodišče ni pristojno, kljub temu da so predmet spora pravice iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku zoper prvotoženko A. d. o. o. in sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa ta del zahtevka odstopljen pristojnemu sodišču - Okrožnemu sodišču v Kopru (I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor stvarne pristojnosti za odločanje o zahtevku zoper drugotoženko in ugovor pomanjkanja (procesne) pasivne legitimacije drugotoženke (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka navedenega sklepa prvostopnega sodišča se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih trditev, da je prepletenost poslovanja obeh toženk tako tesna, da gre dejansko za en gospodarski subjekt in enega delodajalca. Prvostopno sodišče v zvezi s trditvami in okoliščinami, ki utemeljujejo spregled pravne osebnosti, praktično ni izvedlo nobenega od številnih predlaganih dokazov. Dejanski odnos med toženkama je tako neločljivo povezan, da gre v bistvu za enotnega delodajalca, kar sicer iz nobenega uradnega registra ali potrdila ni razvidno. Prav zaradi tega pa pojma "delodajalec" iz ZDSS-1 ne gre omejevati le na pravno osebo, ki je kot delodajalec zapisana v pogodbi o zaposlitvi. Vsekakor je smotrno, da delovno sodišče presoja o utemeljenosti trditev o neločljivi povezanosti toženk in obstoju pogojev za spregled pravne osebnosti. Če se ugotovi utemeljenost teh trditev, bo izvedlo en postopek z obema toženkama, v nasprotnem pa bo zahtevek zoper prvotoženko zavrglo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi prvega odstavka 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da iz navedb strank in listinskih dokazov izhaja, da je prvotoženka le ustanovitelj drugotoženke in da prvotoženka ni bila delodajalec tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Prvotoženka tudi ni zavarovalnica. Zato delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje zoper prvotoženko.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo tožnikovih trditev o tako tesni prepletenosti obeh toženk, da gre dejansko za en gospodarski subjekt in enega delodajalca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo navedbe obeh strank o dejstvih, ki med njima niti niso sporna. Prvotoženka je 100 % lastnik drugotoženke, ki ima svoj sedež v B. (tujina). Že zaradi navedenega kapitalskega razmerja je logično, da je v razmerju obvladujoče in odvisne družbe med njima podana zelo tesna povezanost. Pa vendarle gre za dve pravni osebi, pri čemer je tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenil z drugotoženko. Zato tožnik zoper prvotoženko ne more biti v razmerju delavec - delodajalec, kar je glavni pogoj, da je na podlagi točke b) prvi odstavek 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. 7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnika na spregled pravne osebnosti. Tudi če bi se izkazalo, da gre za takšen spregled, med tožnikom in prvotoženko ne more priti do vzpostavitve razmerja delavec - delodajalec, pa tudi ne do razmerja med delavcem in pravnim naslednikom delodajalca. Tudi pri spregledu pravne osebnosti ne more priti do situacije, pri kateri bi lahko govorili o obstoju enega gospodarskega subjekta oziroma enega delodajalca. Spregled pravne osebnosti je urejen v 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.) in uzakonja izjemo od splošnega pravila o odgovornosti. Pri spregledu je namreč predpisana odgovornost družbenika (fizične ali pravne osebe) za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja. Spregled pravne osebnosti pomeni, da družbenik odgovarja za obveznosti družbe, ta obveznost pa po svoji naravi ostaja taka, kot je bila obveznost družbe. Spregled je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznosti družbe, za katere sicer ne odgovarja, pravna podlaga same obveznosti pa ostaja nespremenjena (tako npr. sodba II Ips 265/2013). V konkretnem primeru, ko se v sporu obravnava odškodninska odgovornost za škodo, ki se je pripetila pri drugotoženki, bi v primeru spregleda pravne osebnosti bila podana tudi solidarna odgovornost prvotoženke. V nobenem primeru pa za spore, ki so nastali med delavcem in delodajalcem, ob sklicevanju na spregled pravne osebnosti, zoper družbenika delovno sodišče ni pristojno, pa čeprav so predmet spora pravice iz delovnega razmerja.

8. Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da skladno s 5. členom ZDSS-1 v tem sporu zoper prvotoženko delovno sodišče stvarno ni pristojno ter da je glede na vrednost spornega predmeta (prvi odstavek 32. člena ZPP) podana pristojnost okrožnega sodišča, glede na sedež prvotoženke (47. člen ZPP) pa Okrožno sodišče v Kopru.

9. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena in 366. člena ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (člen 154/1 in člen 165/1 ZPP).