Jedro

Udeleženec, ki v postopku ni sodeloval, ne more imeti neomejenega roka za vložitev predloga za obnovo. Opustitev vročitve kot obnovitveni razlog ni podana, ker tako situacijo ureja 1. odstavek 30. člena ZNP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrglo predlog za obnovo postopka in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

Zoper sklep se pritožuje J. Izpodbija ga v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik ne more vložiti predloga za obnovo postopka na podlagi 394. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP zaradi tega, ker ni bil formalni udeleženec. Ker je v konkretni zadevi treba uporabiti Zakon o nepravdnem postopku – ZNP, je primeroma treba uporabiti tudi določbo 37. člena navedenega zakona. Ker slednji nima določb glede obnove postopka, je treba uporabiti ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravnega interesa nasprotnega udeleženca kot vlagatelja predloga za obnovo, ker se je postavilo na stališče, da na podlagi 145. člena in 145.b člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS, ne more biti vlagatelj predloga za obnovo postopka na podlagi 394. člena ZPP. Sodišče delno prihaja samo s seboj v nasprotje v obrazložitvi, ko na eni strani navaja, da udeleženec izrednega pravnega sredstva obnove ne more vložiti na podlagi 394. člena ZPP, kar pomeni, da bi moralo sodišče predlog zavreči kot nedopusten. Po drugi strani pa sodišče navaja, da se predlog kot prepozen zavrže. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katero določbo 30. člena ZNP ima v mislih, ko navaja, da je rok iz 2. točke 394. člena ZPP omejen. Ni v zadostni meri obrazloženo, zakaj naj bi bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, zlasti tudi, ali je predlog prepozen tudi v smislu 3. odstavka 30. člena ZNP. Ob upoštevanju slednjega predlagatelj meni, da njegov predlog za obnovo ni bil prepozen.

M. je odgovorila na pritožbo in predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga, čeprav ne povsem iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Treba je pritrditi pritožbi, da bi se moralo sodišče prve stopnje najprej ukvarjati s pravnim interesom predlagatelja obnove ter se opredeliti, ali ima predlagatelj pravni interes za vložitev pravnega sredstva, kot mu nalaga 1. odstavek 30. člena ZNP. Šele če je pravni interes prizadet, pride v poštev odločanje o tem, ali je dopustno njegovo pravno sredstvo v smislu 1. odstavka 30. člena ZNP. Ker pa je sodišče prve stopnje odločalo o pravočasnosti predloga, je s tem sprejelo trditev predlagatelja, da ima pravni interes za obnovo postopka v smislu 1. odstavka 30. člena ZNP. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravi, da interesa ni ugotavljalo, je v resnici izhajalo iz predpostavke, da je pravni interes podan, ker je ugotavljalo pravočasnost predloga. S tega stališča, torej stališča, da obstaja pravni interes predlagatelja obnove v smislu 1. odstavka 30. člena ZNP, je zadevo obravnavalo tudi pritožbeno sodišče. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev določb nepravdnega postopka, ki jo zatrjuje pritožba. Sklep je torej v tem delu mogoče preizkusiti, pa tudi sicer v tem obsegu ni nobene kršitve v škodo pritožnika.

Tudi glede uporabe 1. odstavka 394. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP) ima pritožba prav. To določbo, določbo 1. odstavka 30. člena ZNP in določbo 37. člena ZNP je namreč treba uporabiti skupaj. S 1. odstavkom 30. člena ZNP so mišljena vsa pravna sredstva, torej tudi obnova postopka. Glede tega ZNP nima nobenih določb, zato je treba uporabiti 1. odstavek 394. člena ZPP. Potem ko je ugotovljen pravni interes udeleženca po 1. odstavku 30. člena ZNP, je tudi takega udeleženca treba šteti kot stranko, ki lahko vloži izredno pravno sredstvo obnove. Nihče drug kot stranka – formalni udeleženec ali udeleženec v smislu 1. odstavka 30. člena ZNP, ne more vložiti pravnega sredstva.

Torej: glede predlagatelja obnove – pritožnika je treba šteti, da je s sodno odločbo v postopku na prvi stopnji njegov pravni interes prizadet. Je torej udeleženec v obsegu iz 1. odstavka 30. člena ZNP. Zato ima pravico vložiti pravno sredstvo, torej tudi predlog za obnovo postopka v skladu s 394. členom ZPP oziroma v skladu s pogoji, ki jih za obnovo postopka določa ZPP.

Vendar pa velja omejitev glede roka za vložitev pravnega sredstva po 2. odstavku 30. člena ZNP, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje: Pravno sredstvo je treba vložiti v roku, ki velja za udeleženca, kateremu je bila odločba, ki se izpodbija, najkasneje vročena. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je treba kot datum, od katerega se računa rok za vložitev pravnega sredstva, šteti 12.1.2007, ko je bil sklep višjega sodišča vročen M. To v pritožbi ni sporno. To pa pomeni, da bi predlagatelj obnove lahko vložil predlog za obnovo postopka v istem roku kot M. Rok je odvisen tudi od razloga za obnovo. 2. točka 394. člena ZPP, na kateri temelji predlog za obnovo postopka, govori o nezakonitem postopanju, zlasti opustitvi vročitve. Če se sprejme stališče sodišča prve stopnje, da lahko tudi udeleženec, ki v postopku ni sodeloval, vloži predlog za obnovo postopka po 2. točki 394. člena ZPP, potem se je treba strinjati s sodiščem prve stopnje, da tisti udeleženec, ki v nepravdnem postopku ni sodeloval, ne more imeti neomejenega roka za vložitev predloga za obnovo po 3. odstavku 396. člena ZPP, ker ga omejuje 2. odstavek 30. člena ZNP. Podobno določbo kot je določba 1. odstavka 30. člena ZPP ima 2. odstavek 202. člena ZPP, ki pravi, da intervenient s položajem enotnega sospornika lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, ki se je do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient. V zvezi s tem se je sodna praksa izrekla, da mora tak intervenient izredno pravno sredstvo vložiti v roku, v katerem bi to lahko storila tožeča stranka, kateri se je pridružil po pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku (sklep III Ips 42/2004 in III Ips 41/2004).

3. odstavek 30. člena ZNP pride v poštev le v situaciji, ko eden od udeležencev pravočasno vloži pravno sredstvo. Če nobeden od udeležencev pravnega sredstva ni vložil, ni pogojev za odločanje po tem členu.

Da je zavrženje predloga pravilno, pa je mogoče utemeljiti tudi s tem, da je bolj pravilna ugotovitev, da je predlog nepopoln, ker v tem primeru opustitev vročitve ne more biti zakonit razlog za obnovo.

Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je nezakonito postopanje, zlasti opustitev vročitve, s tem pa odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem. V primeru, kot je obravnavani, pa o nezakonitem postopanju in o odvzemu možnosti obravnavanja ni mogoče govoriti. Predlagatelj obnove ni prijavil udeležbe v postopku na prvi stopnji, tam torej ni bil udeleženec, zato v zvezi z njim ni mogla nastati nobena nezakonitost. Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP ne more biti podan, saj 1. odst. 30. člena ZNP prav to situacijo ureja. Sodišče prve stopnje bi zato tudi iz tega razloga lahko predlog zavrglo kot nepopoln po 1. odstavku 398. člena ZPP in 1. odstavku 398. člena ZPP.

Kolikor gre za odločitev o tem, da bo sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom, pritožba nima razlogov, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu po uradni dolžnosti v tem delu ni našlo nepravilnosti, ki bi bile v škodo pritožniku.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.