Jedro

Ni podana bistvena kršitev postopka pri delodajalcu, ker ravnatelj tožene stranke pred izdajo odločbe o določitvi količnika ni zahteval mnenja reprezentativnega sindikata v skladu z 19. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPDVIZ). Četrta alinea 19. člena te kolektivne pogodbe se nanaša le na postopek sprejemanja splošnih aktov, s katerimi se uvajajo novi načini ugotavljanja delovne uspešnosti, razvrščanja oz. napredovanja v višje plačilne razrede ter določanja plač in drugih prejemkov na tej podlagi. S sodelovanjem sindikata pri sprejemanju splošnih aktov je zahtevi iz 19. člena KPDVIZ zadoščeno in zato ravnatelju ni potrebno zahtevati predhodnega mnenja sindikata pred sprejemom konkretne odločitve za posameznega delavca, ki jo sprejme na podlagi teh aktov. Zato tudi izostanek mnenja sindikata v zvezi z ugovorom tožnika zoper odločbo ravnatelja ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka po 82. členu ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo in sklep tožene stranke o določitvi količnika za določitev plače tožnika in naložilo toženi stranki, da tožniku izda novo odločbo ter mu povrne stroške postopka v višini 46.162,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo. Sodišče je tako razsodilo, ker je ugotovilo, da v postopku ocenjevanja ni sodeloval sindikat, kot to določa kolektivna pogodba dejavnosti in ker naj bi bil tožnik pri napredovanju oškodovan zaradi administrativne omejitve števila delavcev, ki lahko izredno napredujejo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/02) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedene dokaze glede sodelovanja sindikata pri toženi stranki v postopku napredovanja delavcev, ki ga je ravnatelj izvedel po predpisanem pravilniku, poleg tega pa je o tem končno odločalo pristojno ministrstvo. Zaradi tega ne gre za absolutno kršitev pravil postopka. Sodišče je tudi upoštevalo dokaze o domnevni usposobljenosti tožnika, ki pa mnenju tožene stranke ne zadoščajo za njegovo izredno napredovanje.

Pritožba je utemeljena.

Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka pri delodajalcu, ker ravnatelj tožene stranke pred izdajo odločb ni zahteval mnenja reprezentativnega sindikata v skladu z 19. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPDVIZ, Ur.l. RS št. 52/94). Četrta alinea 19. člena te kolektivne pogodbe se po zaključku pritožbenega sodišča nanaša le na postopek sprejemanja vseh splošnih aktov, s katerimi se uvajajo novi načini ugotavljanja delovne uspešnosti, razvrščanja oz. napredovanja v višje plačilne razrede ter določanja plač in drugih prejemkov na tej podlagi. S sodelovanjem sindikata pri sprejemanju splošnih aktov je zahtevi iz 19. člena KPDVIZ zadoščeno in zato ravnatelju ni potrebno zahtevati predhodnega mnenja sindikata pred sprejemom konkretne odločitve za posameznega delavca, ki jo sprejme na podlagi teh aktov. V konkretnem primeru pa gre za napredovanje na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem izobraževanju (Pravilnik, Ur. l. RS št. 1/94, 49/95 in 66/96) in predlog napredovanja mora potrditi še pristojno ministrstvo, zato navedeno določilo kolektivne pogodbe ni upoštevno. Glede nato tudi izostanek mnenja sindikata v zvezi z ugovorom tožnika zoper odločbo ravnatelja ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka v zvezi z 82. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi ravnatelja tožene stranke prišlo do zmotnega zaključka, da tožnik ni izredno napredoval zaradi administrativne omejitve števila takih delavcev. Iz ravnateljeve izpovedi je po stališču pritožbenega sodišča mogoč ravno nasprotni zaključek, saj je izrecno poudaril, da pri oceni tožnika ni bil omejen z očitano administrativno prepovedjo. V prid temu govori tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni z ničemer dokazalo, da bi tožnik po kriterijih ustvarjalnost in interdisciplinarne usposobljenosti moral prejeti oceno "nadpovprečen", kar bi mu omogočilo izredno napredovanje. Zato je zaključek sodišča, da je tožena stranka ravnala tudi v nasprotju s 14. členom Ustave RS preuranjen in prav tako tudi ugoditev tožnikovemu zahtevku. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopne v novo sojenje (355. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti izvedene dokaze in na podlagi tega ugotoviti ali tožnik izpolnjuje vse pogoje za izredno napredovanje po kriterijih iz navedenega Pravilnika ter nato odločiti o zakonitosti izpodbijane odločbe ravnatelja in sveta tožene stranke. Pri tem bo v primeru, da tožnik izpolnjuje pogoje za izredno napredovanje upoštevalo tudi odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001 (Ur. l. RS št. 19/2001), ponovno pa bo odločalo tudi o stroških postopka in o pritožbenih stroških.

Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na temelju 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).