Jedro

Nižji sodišči sta menili, da tožnica svojega prikrajšanja ni izkazala, saj bi morala od tožencev zahtevati izselitev iz točno določenih prostorov oziroma sama predlagati način bodoče uporabe nepremičnin, ki bo skladen s solastniškimi deleži. Takšno stališče je prestrogo, saj v odsotnosti izrecnega dogovora posamezen solastnik nima pravice razpolagati s točno določenim (fizičnim) delom nepremičnine in zahtevati njegove izročitve v izključno posest. Tožnica je s pozivom, naj izpraznijo prostore po lastni izbiri, tožencem omogočila, da bi sami izbrali rešitev, ki bi bila zanje najbolj sprejemljiva. Posebno pa se kot prestrogo izkaže ob upoštevanju ravnanja nasprotne stranke. Tako je odločilno, da ni bilo ugotovljeno, da bi se toženci na tožničin poziv kakorkoli odzvali in so očitno zavračali tako dogovorno rešitev kot prostovoljno izselitev iz dela nepremičnine po lastni izbiri. Ignoranca in neodzivnost za pozive solastnika nasprotujeta načelom mirnega reševanja sporov ter vestnega in poštenega izvrševanja pravic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica zahteva plačilo uporabnine za obdobje od januarja 2010 do januarja 2014 v znesku 850,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka. Trdi, da so toženci nepremičnini s parc. št. 4068/1 in 4068/2 k. o. ... uporabljali do polovice, čeprav je bila prva toženka (drugi toženci niso solastniki in prebivajo s prvo toženko v skupnem gospodinjstvu kot člani njene družine) solastnica le v deležu 1/6, delež tožnice pa je bil 5/6. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora tožencem povrniti 1.662,73 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožencem, ki so v odgovoru predlagali zavrnitev revizije. Priglasili so stroške za sestavo odgovora na revizijo.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Odločitev nižjih sodišč temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je Vrhovno sodišče pri presoji vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP): – tožnica in prva toženka sta po smrti njunega očeta 20. 12. 2006 postali solastnici nepremičnin vsaka do 1/6, tožnica je nato 10. 12. 2009 postala še solastnica nadaljnjega deleža 2/3; tožnica je bila tako v obdobju, za katero zahteva plačilo uporabnine, solastnica nepremičnin do 5/6, prva toženka pa do 1/6; – prva toženka je skupaj s svojo družino (preostalimi toženci) nepremičnini v nespremenjenem obsegu uporabljala že od leta 2000, ko je bil o uporabi dosežen dogovor s prejšnjimi solastniki; – v dopisu z dne 20. 12. 2011 tožnica ni zahtevala uporabe, temveč podala svoj predlog razdelitve solastnih nepremičnin in prvi toženki zagrozila, da bo v primeru njene neodzivnosti zahtevala plačilo uporabnine; – v opominu pred tožbo z dne 20. 3. 2012 je tožnica navedla, kaj vse v naravi toženci uporabljajo, in postavila zahtevo za prostovoljno izselitev iz dela nepremičnin, ki ga zasedajo brez pravnega naslova; iz dopisa ni jasno, na katere prostore se zahteva nanaša; izrecno je zahtevala, da ji dopustijo souporabo nepremičnin sorazmerno njenemu solastniškemu deležu in poravnajo uporabnino v višini 850,00 EUR mesečno za zadnjih 27 mesecev; – tožba je bila vložena 4. 4. 2012, predlog za delitev solastnine v nepravdnem postopku pa dva meseca prej.

**Presoja sodišč nižjih stopenj**

7. Nižji sodišči sta ob zavrnitvi tožbenega zahtevka pojasnili, da je pri zahtevku za plačilo uporabnine položaj, ko eden od solastnikov od drugega solastnika – uporabnika nepremičnine terja plačilo uporabnine, češ da je uporabljal stvar v obsegu, ki presega njegov delež, bistveno drugačen od položaja, ko stvar neupravičeno uporablja tretja oseba – nelastnik. V slednjem primeru zadostuje, da tretji stvar uporablja v nasprotju z voljo lastnika, pri čemer prikrajšanje lastnika vrednostno ustreza obogatitvi na drugi strani. Pri solastnikih pa sta oba upravičena uživati stvar skladno s svojima idealnima deležema in če eden od njiju trdi, da drugi s svojo uporabo posega v njegove pravice, mora svoje očitke prikrajšanja konkretneje in natančneje zatrjevati in izkazati.

8. Tožnica je želela razmerja s toženci urediti zunajsodno in jih je opozarjala, da uporabljajo tudi njen solastniški delež; ni pa od njih zahtevala drugačne ureditve souporabe solastnih nepremičnin oziroma drugačnega režima souporabe. Konkretnega predloga razdelitve nepremičnin v naravi oziroma novega režima uporabe ni podala. Tožnica bi morala konkretno, z navedbo jasnih predlogov o bodočem režimu souporabe tožence pozvati k ureditvi uporabe solastnih nepremičnin v skladu s solastniškimi deleži. To še toliko bolj velja glede na to, da je prva toženka z družino v nespremenjenem obsegu sporni nepremičnini uporabljala že od leta 2000. V dopisu z dne 20. 3. 2012 ni konkretno navedla, katere prostore zahteva zase oziroma za katere prostore zahteva plačilo uporabnine. Tudi dejstvo, da sta pravdni stranki v sporu že od leta 2007 dalje in da med njima ni komunikacije, ne pomeni, da tožnica proti svoji volji ni mogla uporabljati nepremičnin v želenem obsegu, ker ji toženci tega ne bi dovolili oziroma bi ji preprečevali. Če dogovor o spremembi načina uporabe ni bil mogoč, bi tožnica drugačen način uporabe solastnih nepremičnin lahko zahtevala pred sodiščem na podlagi 112. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

9. Sodišče prve stopnje je poleg tega presodilo, da toženci tudi sicer spornih nepremičnin niso uporabljali v obsegu, ki bi presegal 1/6 solastniški delež prve toženke. Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožničina zahteva za souporabo ni bila dovolj konkretizirana, na pritožbene navedbe glede obsega uporabe nepremičnin ni odgovarjalo.

**O revizijskih navedbah**

10. Nižji sodišči sta napačno tolmačili dopis tožnice z dne 20. 3. 2012. Tožnica je z navedenim dopisom tožence jasno seznanila, da prekomerno in v nasprotju s svojim solastniškim deležem uporabljajo solastno nepremičnino, saj zasedajo celotno nepremičnino in tožnici preprečujejo dostop do nje. Opomnila jih je, da nepremičnino uporabljajo brez pravnega naslova, ter jih pozvala na izselitev in plačilo uporabnine. Hkrati jih je pozvala, naj ji dopustijo souporabo nepremičnine v skladu z njenim solastniškim deležem. Iz dopisa je tako mogoče nedvomno razbrati, da tožnica ne more razpolagati s svojim solastnim deležem nepremičnine, in ni mogoče trditi, da v pozivu ni bila eksaktna oziroma da toženci ne bi mogli razumeti, kaj pravzaprav zahteva. Že pred pozivom je tožnica tožencem dala jasno vedeti, da prekomerno uporabljajo solastno nepremičnino. Ni mogoče sklepati, da je v prikrajšanje privolila. Sodišče je odločilo v nasprotju z načelom izravnalne pravičnosti, ki ga izpostavlja sodba Vrhovnega sodišča II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Solastniki so dolžni stvar uporabljati v skladu s solastniškimi deleži, kar izhaja tudi iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3394/2015, II Cp 1791/2013 in I Cp 4553/2010. Izjemo pomeni izrecen dogovor med solastniki, ki ga v tej zadevi ni bilo. Tožence je tako zavezovalo splošno načelo, da lahko vsakdo uporablja svojo stvar v skladu z lastninskopravnimi upravičenji na način, da ne posega v pravice drugih. Tožence je zaradi stalnih nesoglasij in onemogočanja souporabe nepremičnine šteti za nedobroverne posestnike.

**O navedbah v odgovoru na revizijo**

11. Toženci so v odgovoru na revizijo pritrdili presoji nižjih sodišč in predlagali zavrnitev revizije. Menili so, da tožnica zgolj navidezno uveljavlja revizijska razloga procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč glede vprašanj, ali so bili njeni dopisi dovolj konkretizirani, ali je dokazala, da ji je toženka onemogočila uporabo solastnega deleža ter ali je obstajal dogovor o uporabi stvari v solastnini. Ne zatrjuje, da po 66. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ni bila dolžna zahtevati izselitve iz točno določenih delov nepremičnine ali konkretizirati načina uporabe, s katerim se ne bi posegalo v njen solastniški delež, niti da bi po 198. členu OZ zadoščalo pavšalno zatrjevanje neupravičene uporabe z zahtevkom za plačilo uporabnine. Tožnica skuša prepričati revizijsko sodišče, da je zadostila dokaznemu bremenu, s čimer priznava pravilno uporabo materialnega prava.

**O utemeljenosti revizije**

12. Revizija je utemeljena.

13. Tožnica kot 5/6 solastnica spornih nepremičnin uveljavlja verzijski zahtevek za plačilo uporabnine zoper prvo toženko kot 1/6 solastnico ter preostale tožence, ki skupaj s prvo toženko uporabljajo njen solastniški delež (198. člen v zvezi s 190. členom OZ). Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 izčrpno pojasnilo, da je pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, bistveno drugačno od primerov, ko gre za neupravičeno uporabo stvari s strani nelastnika. Vsak solastnik ima namreč pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ). Solastniki lahko posest izvršujejo skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak soposestnik dejansko oblast izvršuje na fizično določenem delu stvari. Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih solastnikov. Dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega od solastnikov in prikrajšanje za druge. Po ustaljeni sodni praksi pa zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve.1

14. Nižji sodišči sta menili, da tožnica svojega prikrajšanja ni izkazala, saj bi morala od tožencev zahtevati izselitev iz točno določenih prostorov oziroma sama predlagati način bodoče uporabe nepremičnin, ki bo skladen s solastniškimi deleži. Takšno presojo revidentka graja, saj pravi, da je bila v pozivu z dne 20. 3. 2012 dovolj eksaktna in so toženci lahko razumeli, kaj zahteva, posledično pa meni, da je sklep o njeni privolitvi v prikrajšanje napačen. Revizijska graja je utemeljena. V že omenjeni odločbi II Ips 126/2014 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je med skrajnima položajema, ko solastnik prostovoljno ne uporablja svojega solastniškega deleža oziroma ko drugega solastnika samovoljno izključi iz uporabe, kopica vmesnih (tudi mejnih) položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od okoliščin konkretne zadeve, pri čemer je treba položaj in ravnanja obeh strank presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava, tj. izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov ter načela vestnosti in poštenja.

15. Tako je po eni strani treba upoštevati, da je toženka skupaj s svojo družino že od leta 2000 uporabljala sporni nepremičnini v enakem obsegu, in sicer v soglasju s predhodnimi solastniki. To je od tožnice terjalo, da nedvoumno izrazi svoje nestrinjanje z dotedanjim režimom uporabe in zahteva omogočanje souporabe nepremičnin sorazmerno svojemu solastniškemu deležu. Tožnica je z dopisom z dne 20. 12. 2011 podala predlog razdelitve solastnih nepremičnin, vendar takšnega predloga ni mogoče šteti za zahtevo po souporabi solastne nepremičnine, saj sta uporaba in delitev solastne nepremičnine dve različni upravičenji solastnika.2 V opominu z dne 20. 3. 2012 pa je tožnica konkretno navedla prostore in dele zemljišča, ki so jih toženci uporabljali, ter pojasnila, da uporaba nepremičnin v povzetem obsegu presega 1/6 solastniški delež prve toženke. Pozvala jih je, naj se iz dela nepremičnin, ki jih zasedajo brez pravnega naslova, prostovoljno izselijo in ji tako omogočijo souporabo nepremičnin sorazmerno njenemu solastniškemu deležu, ter k plačilu uporabnine za preteklo (ter morebitno bodočo) uporabo nepremičnin v prekomernem obsegu.

16. Iz navedenega dopisa ni mogoče sklepati, da bi tožnica na svoje prikrajšanje pristala, temveč nasprotno, da je nepremičnine najmanj od poziva z dne 20. 3. 2012 proti svoji volji uporabljala v (po njeni oceni) manjšem obsegu, kot bi izhajal iz razmerja po idealnih deležih. Tožnica je očitno sicer pristajala na deljeno posest, po kateri so imeli toženci določene dele nepremičnine v izključni posesti. S pozivom, naj izpraznijo prostore po lastni izbiri, tako da bodo imeli v posesti prostore sorazmerno solastniškemu deležu (njej pa omogočijo uporabo preostalih prostorov), je tožencem omogočila, da bi sami izbrali rešitev, ki bi bila zanje najbolj sprejemljiva. Stališče nižjih sodišč, da bi morala zahtevati izročitev konkretnih prostorov v posest, je prestrogo, saj v odsotnosti izrecnega dogovora posamezen solastnik nima pravice razpolagati s točno določenim (fizičnim) delom nepremičnine in zahtevati njegove izročitve v izključno posest. Posebno pa se kot prestrogo izkaže ob upoštevanju ravnanja nasprotne stranke. Ker se tožnica kot solastnica z uporabo nepremičnin v takšnem obsegu ni (več) strinjala in je od tožencev zahtevala dopustitev souporabe, je bil o načinu uporabe solastnine nujen dogovor med solastniki. Tako je odločilno, da ni bilo ugotovljeno, da bi se toženci na tožničin poziv kakorkoli odzvali, in so očitno zavračali tako dogovorno rešitev kot prostovoljno izselitev iz dela nepremičnine po lastni izbiri. Ignoranca in neodzivnost za pozive solastnika nasprotujeta načelom mirnega reševanja sporov ter vestnega in poštenega izvrševanja pravic. Glede na popolno pasivnost tožencev je napačno le tožnici očitati, da bi lahko pred sodiščem na podlagi 112. člena ZNP zahtevala določitev drugačnega načina uporabe. Sicer pa je tožnica v nepravdnem postopku predlagala delitev solastnine in si torej prizadevala za razrešitev spora s solastnico. V takih okoliščinah je zaključek, da je na lastno prikrajšanje pristala, zmoten, saj pomeni neupravičeno dajanje prednosti tistemu solastniku, ki nepremičnino uporablja v prekomernem obsegu in obenem odklanja rešitve, ki bi drugemu solastniku omogočile realizacijo njegove solastninske pravice.3 **Odločitev o reviziji**

17. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni izčrpalo pritožbenih navedb tožnice, ki so se nanašale na dodaten razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka – utemeljitev, da toženci nepremičnin niso uporabljali v obsegu, ki bi presegal 1/6 solastniški delež prve toženke. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

18. O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj denimo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015 in druge. 2 Primerjaj denimo odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015 in II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015. 3 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018.