Jedro

Takrat, ko sodišče odloča o ugovoru, po tistem, ko se je na ugotovitve o otrokovi verjetni ogroženosti že odzvalo z izdajo začasne odredbe, ni več razloga za takšno hitenje. Stališče sodišča prve stopnje, da hitrost postopka z začasno odredbo še v tej fazi opravičuje neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala pritožnica, torej ni pravilno.

V situaciji, ko v vsem dosedanjem času trajanja ukrepov ni bilo mogoče vzpostaviti niti stikov med njo in sinom, petnajstletnik pa jih kategorično zavrača (tem ugotovitvam pritožnica v ničemer ne nasprotuje), si že iz razlogov na otrokovi strani ni mogoče zamišljati, da sodišče ukrepov za varstvo koristi otroka ne bi (začasno) podaljšalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper svoj predhodni sklep o začasni odredbi, s katero je na predlog Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) tik pred potekom prej izrečenih1 podaljšalo ukrepa odvzema sedaj petnajstletnega A. A. staršem in namestitve v rejniško družino.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sklepa. Graja dokazni postopek sodišča prve stopnje, saj je v ugovoru predlagala še svoje zaslišanje in dokaz z izvedencem medicinske stroke, s čimer je želela dokazati, da so izzveneli vsi razlogi za izrek ukrepa. Razlogi za neizvedbo dokazov niso razumni.

Pritožnica graja še dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Če bi sodišče izvedlo dokaze, bi ugotovilo, da je prišlo do sprememb v doživljanju in vedenju nasprotne udeleženke v odnosu s sinom. Pokazalo bi se, da je njen stil več kot primeren za vzgojo in varstvo A. A. Izpovedala bi tudi o psiholoških obravnavah, ki jih je obiskovala od leta 2019 (prilaga potrdilo s 30. 5. 2022). Sodišče je ugotovilo stanje, kakršno je bilo v letu 2018, ne pa aktualnega, vsi razlogi zaradi katerih je bilo poseženo v družinsko razmerje s sinom, so izzveneli.

3. CSD predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob prejemu predloga za izdajo začasne odredbe mora sodišče ravnati hitro. Če se izkaže, da ponujene trditve in predloženi dokazi utemeljujejo dejanski sklep o tem, da je otrokova korist verjetno ogrožena, mora brez odlašanja izdati začasno odredbo, ne da bi kopičilo nadaljnje dokaze.2 Takrat, ko sodišče3 odloča o ugovoru, po tistem, ko se je na ugotovitve o otrokovi verjetni ogroženosti že odzvalo z izdajo začasne odredbe, pa ni več razloga za takšno hitenje. Stališče sodišča prve stopnje, da hitrost postopka z začasno odredbo še v tej fazi opravičuje neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala pritožnica, torej ni pravilno.

6. Kljub temu pa to, da sodišče pritožnice ni zaslišalo in ni izvedlo dokaza z izvedencem, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Razlogi, ki utemeljujejo takšno stališče, bodo predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve.

7. V skladu z določbo 161. člena Družinskega zakonika (DZ) sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka med drugim ugotovilo, da so pri A. A. verjetno izkazane škodne posledice nasilnih ravnanj nasprotne udeleženke – slaba samopodoba, občutek nesprejetosti in nezaupanja v odrasle ter zavračanje fizičnih stikov z nasprotno udeleženko. Deček si želi ostati v rejniški družini, psihološko poročilo izkazuje njegovo prestrašenost in občutke negotovosti v prihodnosti. Te ugotovitve, ki jih pritožnica ne izpodbija, tvorijo zadostno podlago za sklep, da je otrok (brez izdaje začasne odredbe) verjetno ogrožen. Če sodišče ne bi izdalo začasne odredbe, bi ukrepa namreč prenehala, A. A. pa bi se vrnil k pritožnici. V situaciji, ko v vsem dosedanjem času trajanja ukrepov ni bilo mogoče vzpostaviti niti stikov med njo in sinom, petnajstletnik4 pa jih kategorično zavrača (tem ugotovitvam pritožnica v ničemer ne nasprotuje), si že iz razlogov na otrokovi strani ni mogoče zamišljati, da sodišče ukrepov za varstvo koristi otroka ne bi (začasno) podaljšalo.

8. Pokaže torej se, da zaradi okoliščin na otrokovi strani, tiste na materini strani, v zvezi s katerimi ta predlaga svoje zaslišanje in izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ob odločanju o začasnem podaljšanju ukrepov, niso odločilne.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Ukrep odvzema otroka je bil izrečen z odločbo CSD z 10. 9. 2018 v zvezi z odločbo ministrstva s 30. 10 2019, namestitev v rejniško družino pa je imela podlago v odločbi CSD z 19. 9. 2018 v zvezi z odločbo ministrstva s 15. 11. 2019. Ukrepi so bili izrečeni po tem, ko je bilo ugotovljeno, da je bil deček žrtev fizičnega in psihičnega nasilja (zanemarjanje, grobo fizično kaznovanje, zmerjanje ...). Mati je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja (2. odstavek 192. člena KZ-1); očeta deček ne pozna. 2 Čeprav bodo ti lahko pomembni v postopku o glavni stvari ali pa že prej - ob odločanju o ugovoru zoper morebitno izdano začasno odredbo. 3 Tako kot z izpodbijanim sklepom. 4 Na A. A. starost pritožbeno sodišče opozarja tudi zaradi stališč ESČP o tem, da je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, pa mora sodišče nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja (sodba ESČP Plaza proti Poljski s 25. 1. 2011 in druge).