Jedro

Tožnica je bila v (obnovljenem) postopku evidentiranja urejene meje udeležena kot stranska udeleženka. Čeprav ne gre za neposrednega mejaša, lastniku take nepremičnine ni mogoče odrekati pravnega interesa, da se udeležuje postopka evidentiranja urejene meje v neposredni bližini in opozarja na okoliščine (npr. podatke iz zbire listin), ki so z vidika pravnih norm pomembne za določitev predlagane meje, saj na ta način varuje ureditev meja svoje nepremičnine.

V zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ptuj, št. 02113-1/2018-4 z dne 30. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Geodetska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS), Območna geodetska uprava Ptuj, kot prvostopni organ v obnovljenem postopku odločil, da se pusti v veljavi odločba št. 02112-1649/2016-3 z dne 23. 2. 2018, ki se nanaša na evidentiranje urejene meje parcele 66/1 s sosednjimi parcelami 64/1, 66/3, 66/4, 67/2 in 1006/10, vse katastrska občina 000 C.¹ (1. točka izreka), ter da ni stroškov postopka (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je navedeno, da je prvostopni organ s sklepom št. 02113-1/2018-2 z dne 19. 12. 2018 ugodil tožničinemu predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo GURS št. 02112-1649/2016-3 z dne 23. 2. 2018, tako da se dovoli obnova postopka evidentiranja urejene meje parcele 66/1 s sosednjimi parcelami 64/1, 66/3, 66/4, 67/2 in 1006/10 v takem obsegu, da se lahko tožnica udeleži postopka kot stranska udeleženka, saj naj bi po njenih navedbah mejniki, ki določajo mejo parcele 66/1 postavljeni tako, da posegajo tudi v zemljišče, ki je v lasti predlagateljice, to je parcelo 61/1, s čimer izkazuje pravni interes, da se udeležuje postopka evidentiranja urejene meje kot stranski udeleženec.

3.Tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica parcele, katere meja se je urejala (66/1), niti ni lastnica sosednjih parcel, zato se upravnega postopka evidentiranja urejene meje ne more udeleževati kot stranka, ki so določene v 11., 12. ter 28. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), in nima v postopku pravic kot stranka.

4.V obnovljenem postopku je prvostopni organ 24. 6. 2019 pozval geodetsko podjetje G. G., s. p., ki je izdelalo elaborat v zadevi, poziv k dopolnitvi elaborata v delu, ki se nanaša na evidentiranje urejene meje parcele 66/1 in mu naložil, da mora ponovno izvesti mejno obravnavo, na katero mora poleg ostalih lastnikov parcel vabiti tudi tožnico in ji omogočiti udeležbo v postopku za izdelavo elaborata ter preveriti morebitna neskladja med napadenim elaboratom in arhiviranimi predhodnimi elaborati. Geodetsko podjetje je izdelalo dopolnjen elaborat na podlagi ponovne mejne obravnave na terenu dne 31. 7. 2019, na katero so bili vabljeni B. B., D. D., tožnica, Občina Videm in predstavniki GURS.

5.Prvostopni organ je ugotovil, da se tožnica ne strinja s predlagano mejo parcele 66/1 s sosednjo parcelo 1006/10 in meni, da meja med njeno parcelo 61/1 in parcelo 1006/10 meji po mejnikih, postavljenih med parcelama 1006/10 in 66/1, kar pomeni, da cesta v naravi ne bi mogla obstajati. Iz katastrskega prikaza pa je razvidno, da je cesta na tem delu neprekinjena.

6.Ker je tožnica stranski udeleženec v postopku, ta pa ima enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, nima pa enakih materialnih pravic kot stranka, njeno nestrinjanje s predlagano mejo ne more ovirati evidentiranja urejene meje v zemljiškem katastru. Soglasje stranskega udeleženca s predlagano mejo ni potrebno in njegovo nestrinjanje s predlagano mejo ni pravno pomembno za odločitev, saj ni lastnik parcele, katere meja se ureja, ne lastnik sosednje parcele oziroma ni pridobitelj te parcele, ki se skladno z drugim odstavkom 40. člena ZEN morajo s predlagano mejo strinjati.

7.Stranska udeležba ji je zagotovljena, da bi v postopku lahko zavarovala svoje pravne koristi, ki so ugotovljene v sklepu o obnovi postopka. V obnovljenem postopku je upravni organ dolžan po vsebini obravnavati njene navedbe oziroma zadržke in nanje odgovoriti ter pri tem zagotoviti varstvo njenih pravnih koristi, ki bi bile lahko prizadete z odločitvijo v tej zadevi. Kot stranski udeleženec ima pravico, da izjavi, da se ne strinja s predlagano mejo, vendar njegovo nestrinjanje s predlagano mejo ni ovira za odločanje v postopku evidentiranja urejene meje, zato ga upravni organ v primeru nestrinjanja s predlagano mejo ni dolžan pozivati k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje.

8.Tožnica zatrjuje, da uporablja zemljišče, ki po podatkih zemljiškega katastra predstavlja del parcel 1006/10 in 66/1, torej ni lastnica teh parcel. Ureditev meje na njeno zatrjevano pravico uporabe teh parcel ne vpliva. Kolikor pa uveljavlja kakšno drugo stvarno pravico - glede na trditve, da ima dejansko lastninsko pravico, pa v postopku evidentiranja urejene meje upravni organ ni pristojen urejati stvarnopravnih razmerij med udeleženci, za to je pristojno le sodišče.

9.Glede trditev, da je predlagana meja parcele 66/1 s sosednjo parcelo 1006/10 nepravilna, je upravni organ ugotovil, da je ta meja ustrezno prikazana in skladna s podatki, ki se vodijo v evidenci zemljiškega katastra, z zadnjimi vpisanimi podatki in tudi s podatki zbirke listin zemljiškega katastra. Osnova za primerjavo s predlagano mejo je bila predvsem meritev, arhivirana pod IDPOS 370, ki jo je pooblaščeni geodet tudi upošteval pri določitvi predlagane meje. Meja je določena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 26. člena Pravilnika o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). V elaboratu, izdelanem v obnovljenem postopku, je geodet priložil strokovno poročilo o določitvi koordinat zemljiškokatastrskih točk predlagane meje parcele 66/1 in 1006/10 ter o oceni njihove zanesljivosti in natančnosti. Primerjava predlagane meje z arhiviranimi meritvami pokaže, da meja ne odstopa od podatkov predhodnih meritev te meje oziroma od katastrske meje. Tudi vklop predlagane meje in združenih arhiviranih meritev v grafični prikaz ne kaže odstopanja od katastrske meje, ki bi bil izven natančnosti prikaza. Ocenjena natančnost katastrskih podatkov iz elaborata, izdelanega v obnovljenem postopku, znaša +/- 3 m. Pojasnjeno je še, da je bila pri IDPOS 370 v sodni meritvi delitve solastnega premoženja določena le nova razdružitvena meja parcele 61/1, nastali sta novi 61/1 in 61/6, meja s sosednjimi parcelami, tudi s parcelo 1006/10, pa se tedaj niso uredile, bile so le informativno izmerjene zaradi vklopa novih delitvenih mej v katastrski prikaz.

10.Ker je upravni organ ugotovil na podlagi podatkov iz prvotnega in obnovljenega postopka, da je podano soglasje vseh lastnikov s predlagano mejo in da so izpolnjeni tudi vsi ostali predpisani pogoji za izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje, je odločil, da se prvotna odločba pusti v veljavi.

11.Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno in potrdil razloge prvostopne odločbe.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

12.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo, v kateri predlaga razveljavitev² izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo odločanje organu prve stopnje in povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13.V tožbi očita nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani geodeta pri opravi meritev in pri opravi mejne obravnave. Upravni organ strokovne pravilnosti geodetskih meritev ni ugotavljal, tožnica pa izpostavlja (nepravilnosti): - uporabo digitaliziranih podatkov starih katastrskih načrtov, namesto da bi preučil in izhajal iz samih starih katastrskih načrtov; - čeprav se na izmeritveni skici sklicuje na stare meritve (IDPOS 261, 74, 73), teh zgodovinskih meritev ne upošteva in tega ne pojasni; - po podatkih meritve iz leta 1953 (IDPOS 261) znaša dolžina stranice severne meje parcele 66/1 17,6 m, po novi meritvi pa kar 27,88 m; - čeprav se sklicuje na stare meritve, geodet ni poiskal mejnikov, ki so bili evidentirani v teh starih meritvah, v naravi pa je moč najti veliko starih mejnih kamnov na obeh straneh ceste, ki poteka skozi gozd. Geodet je potek mej, razen mejne točke pri parceli 61/1 pri sosedih B. B. in E. E., povzel po mejnikih, postavljenih na podlagi sodne delitve leta 1967, ni pa pojasnil, zakaj ne upošteva zgodovinskih mejnih znamenj, naravnih ovir, ki bi pojasnjevale meje v preteklosti. Glede na izdelan elaborat z natančnostjo +/- 5 m, v ponovljenem postopku pa +/- 3 m, torej z natančnostjo več od 20 cm, ni izpeljal postopka v skladu s 26. členom Pravilnika. Zato je potek meje med parcelami določen nepravilno.

14.Upravni organ ni pravilno zaključil, da predlagana meja ne odstopa od podatkov predhodnih meritev te meje oziroma od meje po podatkih zemljiškega katastra ter da vklop predlagane meje in združenih arhiviranih meritev v grafični prikaz ne pokaže odstopanj od katastrske meje, ki bi bil izven natančnosti prikaza.

15.Tožnica nasprotuje izjavi prič z dne 12. 7. 2019, ki naj bi jo podpisniki podpisali s preslepitvijo, da gre za drugo zadevo oziroma za zastopanje na mejni obravnavi. Izjava, da je na trasi, ki jo je pokazal geodet, vedno potekala cesta, ni pravilna, saj na tej trasi rastejo drevesa oziroma so drevesni štori. Prav tako na dan podpisa izjave niso mogli vedeti, pri kakšnem poteku meje vztraja tožnica, ki je bila prvič prisotna in je izrazila pripombe šele na meji obravnavi, torej kasneje od izjave. Izjavo je podpisal tudi lastnik parcele 66/1 ..., ki je na sami obravnavi odgovoril, da ne ve, kje je potekala meja, zato je vzel geodeta.

16.Mejnikov iz leta 1967 pri urejanju meje ni mogoče prezreti, četudi ne predstavljajo sodno določene meje, saj je geodet dolžan pri urejanju meje upoštevati zgodovinska znamenja, naravne značilnost, dejansko koriščenje nepremičnin. Glede na uporabo gozda so udeleženci mejne kamne iz leta 1967 upoštevali.

17.Potek ceste je poznan tudi F. F., ki je opravljal prevoze lesa iz gozda nekaterim lastnikom, npr. iz gozda E. E., to je po trasi, ki je na topografskem posnetku označena s črno barvo. Iz topografskega posnetka na portalu e-prostor je razvidno, da je geodet vrisal cesto drugje, kot danes dejansko poteka. Dejanski potek je označen s črno barvo, s strani geodeta določena trasa ceste pa poteka druge.

18.Geodet je pri meritvi stare mejnike iz leta 1967 nekatere upošteval, nekaterih pa ni upošteval. Tožnica prilaga mapno kopijo IDPOP 370 z rdeče označenimi mejniki, ki jih geodet ni upošteval, vmesne neoznačene pa je upošteval kot pravilne. Za pravilno meritev bi morali biti upoštevani vsi, ali pa so vsi neustrezni.

19.Iz vseh teh razlogov je nepravilna ugotovitev geodetskega organa, da je geodet določil koordinate s kombinirano metodo, saj takšna odstopanja ne bi mogla biti podana.

20.Tožnica tudi uveljavlja, da bi moral upravni organ po uradni dolžnosti skrbeti za postopkovno pravilnost postopka evidentiranja mej, in sicer oceniti strokovnost meritev in upoštevati pravila geodetske stroke, tudi z vpogledom vseh starejših postopkov in zgodovinskih katastrskih map. Preveriti bi moral tudi vročanje vabil geodeta strankam. Na mejno obravnavo ni bila vabljena soseda E. E., ki ni podpisana na nobeni izjavi. Prisotni bi morali biti vsi vabljeni sosedi. Kot stranka pa je bil vabljen I. I., pri katerem ni naveden razlog, zakaj je vabljen, geodetu pa ni bilo naloženo, da ga v obnovljenem postopku vabi. V obnovljenem postopku je treba vabiti stranke, saj ni nujno, da ima stranka istega pooblaščenca. Prav tako ni razjasnjeno, da podpisnik H. H. ni oziroma ni bil v času podpisa izjave lastnik nobene nepremičnine ob cesti 1006/6.

21.Nepravilno je tudi postopanje prvostopnega organa, ki je 24. 3. 2020 geodeta pozval k dopolnitvi elaborata, potem pa kljub neodzivnosti geodeta na poziv za prepis zapisnika in dopolnitev ugotovitev, vlogo obravnaval in postopek nadaljeval. Skladno s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa bi moral po poteku roka za dopolnitev elaborata vlogo za ureditev meje lastnika parcele 66/1 zavreči.

22.Toženka je mejo uredila po podanem strinjanju vseh sosedov. Takšna zakonska ureditev je neustavna, saj lahko poseže v lastninsko pravico tretjih oseb, ki niso niti stranski udeleženci v postopku. Geodetski organ je dolžan na ugovor vsakogar, tudi stranskega udeleženca, v primeru pripomb na opravljene meritve in izdelan elaborat, po pravilih stroke vsebinsko preveriti strokovnost opravljenih meritev geodeta.

23.Tožnica očita, da geodet na mejni obravnavi 31. 7. 2019 ni vodil zapisnika v skladu z 28. členom Pravilnika, ker ni predhodno pravilno vabil vseh sosedov. Poleg tega zapisnik ni čitljiv v celoti, manjkajo podana izvajanja prisotnih in vse sestavine, ki jih mora zapisnik vsebovati. Geodet na sami obravnavi 31. 7. 2019 ni predočil poteka meje in ni podal pojasnil o strokovnih metodah, na podlagi katerih je prišel do zaključkov; dejansko je bil to le ogled v naravi in grajanje drugostopnega organa, da je nedopustno dovolil obnovo. Tožnica tudi očita, da se tožena stranka ni opredelila do tožničinih navedb o nepravilnosti v postopku.

24.Toženka je po pozivu sodišča predložila upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

25.Sodišče je o upravni spor pritegnilo tudi Občino Videm, B. B., J. J., K. K., E. E., L. L. oziroma sedaj dediča M. M., od katerih nihče ni odgovoril na tožbo.

26.Sodišče je s sklepom II U 298/2021-39 z dne 4. 4. 2025 ugotovilo, da je bil postopek v tem upravnem sporu prekinjen od 5. 12. 2022, saj je tekom tega upravnega spora L. L., ki ima v tem upravnem sporu položaj prizadete stranke, 5. 12. 2022 umrl. Sodišče je z istim sklepom hkrati povabilo M. M., da po pokojnem L. L. prevzame postopek kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu in se tako na strani prizadete stranke postopek nadaljuje z M. M. kot dedičem po pokojnem L. L.

Glede oprave glavne obravnave in dokaznega sklepa

27.Sodišče je v zadevi 13. 5. 2025 izvedlo glavno obravnavo, na katero je pristopila le tožnica. Toženka in stranke z interesom na glavno obravnavo niso pristopile, izostanka niso opravičile, zato je sodišče glavno obravnavo opravilo v njihovi odsotnosti.³

28.Glede tožničinih navedb o prenehanju položaja stranke v tem upravnem sporu za E. E., ki je v postopku sodelovala kot lastnica sosednje parcele št. 67/2, ker je od decembra 2024 lastnica te nepremičnine parc. št. 67/2 tožnica, sodišče pojasnjuje, da to na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne vpliva, saj je to dejstvo nastalo po izdaji izpodbijane odločbe. Prav tako to (neprerekano) dejstvo ne vpliva na izvedbo postopka tega upravnega spora, saj je na položaj prizadete stranke v tem upravnem sporu E. E. vstopila tožnica, ki pa je že stranka tega upravnega spora. V upravnem postopku (tudi ponovljenem) pa velja po drugem odstavku 11. člena ZEN, če se med postopkom za izdelavo elaborata ali med upravnim postopkom spremeni lastništvo nepremičnine, novi lastnik oziroma pridobitelj vstopi v postopek v tistem stanju, kakršno ob vstopu je. Že opravljena dejanja v postopku se z novim lastnikom oziroma pridobiteljem ne ponovijo.

29.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listinske dokaze strank, in sicer priloge tožnice A1-A2 in A5 in prilogo sodišča S1 (sklep o dedovanju po pokojnem L. L.). Tožnica je na glavni obravnavi umaknila predlagane dokaze z zaslišanjem prič N. N., O. O. in F. F., zato sodišče o teh dokaznih predlogih ni odločalo.

30.Sodišče je zavrnilo tožničine dokazne predloge, in sicer za postavitev izvedenca geodetske stroke, ogled na kraju, zaslišanje strank J. J. in E. E., prič P. P., R. R. in I. I., ter za pregled posnetka s portala PISO (priloga A3) in fotografije (A4). Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica v upravnem sporu niti na naroku za glavno obravnavo po izvedenem materialno procesnem vodstvu sodišča ni podala opravičljivih razlogov, zakaj jih (upravičeno) ni mogla predlagati oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Navedba razloga o pristranskosti vodenja postopka s strani geodeta po presoji sodišča ni takšen opravičljiv razlog, zato teh dokaznih predlogov sodišče skladno skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 v upravnem sporu ne sme upoštevati in je njihovo izvedbo zavrnilo.

Odločanje sodišča

K I. točki izreka

31.Tožba je utemeljena.

32.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločbe, izdane v obnovljenem postopku, da se prvotna odločba⁴ o evidentiranju urejene meje parcele 66/1 s sosednjimi parcelami 64/1, 66/3, 66/4, 67/2 in 1006/10 pusti v veljavi. V obravnavani zadevi je bil postopek evidentiranja urejene meje obnovljen na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, ker tožnici ni bila dana možnost udeležbe v postopku.⁵ Tožnica sicer ni lastnica parcele, katere meja se evidentira kot urejena meja, niti katere od sosednjih parcel. Stranska udeležba v postopku ji je bila priznana, ker je tožnica lastnica parcele 61/1 (ta pa meji na parcelo 1006/10) in je trdila, da je na njeno parcelo 61/1 geodetsko podjetje na mejni obravnavi postavilo mejnike, ki naj bi označevali potek meje med parcelo 66/1 in sosednjo parcelo 1006/10, s tem pa se posega v njeno parcelo 61/1, torej vpliva na potek meja njene parcele 61/1.⁶

33.Tožnica je bila v (obnovljenem) postopku evidentiranja urejene meje udeležena kot stranska udeleženka. Stranska udeležba pomeni, da se pravni subjekt udeležuje "tujega" upravnega postopka, tj. postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega, pri čemer njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, v katerem sodeluje kot stranski udeleženec.⁷ Toženka pravilno ugotavlja, da stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega položaja kot stranke. Stranski udeleženci imajo sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranke, vendar pa jih lahko izvajajo le obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi.⁸ Pravna korist je v upravnem postopku opredeljena v drugem odstavku 43. člena ZUP, po katerem je to neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Bistvena je ugotovitev, ali in komu daje materialni predpis položaj, ki ga lahko varuje v upravnem postopku. Stranska udeležba je utemeljena, ko materialni predpis vzpostavlja določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve. Če takega razmerja ni bilo mogoče ugotoviti, stranska udeležba ni dopustna.

34.V konkretni zadevi je bila tožnici stranska udeležba v postopku pravnomočno dovoljena, kljub temu pa toženka na več mestih v izpodbijani odločbi poudarja, da materialne pravice, ki so določene v ZEN, gredo le strankam, ne pa tudi stranskim udeležencem, pri čemer se sklicuje na 11. in 12. člen ter drugi odstavek v času odločanja veljavnega 40. člena ZEN, iz katerega izhaja, da se morejo s predlagano mejo strinjati lastniki sosednjih parcel parcele, katere meja se ureja. Razlaga, da iz teh določil za tožnico ne izhaja nobena materialna pravica, je sicer pravilna, saj tožnica ni neposredni mejaš parcele, katere se ureja (parcela 66/1). Kljub temu, da obrazložitev izpodbijane odločbe mestoma odkazuje na to, da toženka tožnici odreka razmerje do predmeta urejanja z vidika materialnih norm, pa sodišče meni, da je toženka tožnici udeležbo v postopku pravilno dopustila in po vsebini obravnavala tožničine navedbe. Podlaga za odločanje v postopku evidentiranja urejene meje so namreč tudi druge materialne norme, v okviru katerih tožnica varuje svoje koristi kot lastnica nepremičnine, ki ni sosednja parceli, katere meje se urejajo, vendar pa se nahaja v neposredni bližini. Glede na 26. člen Pravilnika lahko postopek evidentiranja urejene meje vodi do ugotovitve dejstev, ki so ali še bodo pomembna za lastnika nepremičnine, ki je sosednja nepremičnini, ki meji na parcelo, katere meja se ureja, na način, da v nadaljevanju vpliva na potek meje te (sosednje sosednji) nepremičnine. Povedano drugače, urejena meja parcele 1006/10 s parcelo 66/1 lahko v nadaljevanju vpliva na ureditev meje parcele 1006/10 s tožničino parcelo 61/1. Čeprav ne gre za neposrednega mejaša, lastniku take nepremičnine ni mogoče odrekati pravnega interesa, da se udeležuje postopka evidentiranja urejene meje v neposredni bližini in opozarja na okoliščine (npr. podatke iz zbire listin), ki so z vidika pravnih norm pomembne za določitev predlagane meje, saj na ta način varuje ureditev meja svoje nepremičnine.

35.Toženka se je v obnovljenem postopku pravilno opredelila o položaju tožnice kot stranske udeleženke v postopku evidentiranja urejene meje, tudi o tem, da soglasje o poteku predlagane meje parcele 66/1 s sosednjimi parcelami 64/1, 66/3, 66/4, 67/2 in 1006/10 s strani tožnice kot stranske udeleženke ni potrebno. Po vsem navedenem je toženka v obnovljenem postopku zavzela pravilno stališče o tem, da glede na materialne določbe ZEN soglasje o poteku predlagane meje parcele 66/1 s sosednjimi parcelami 64/1, 66/3, 66/4, 67/2 in 1006/10 s strani tožnice kot stranske udeleženke ni potrebno. Prav tako je pravilno njeno stališče, da je dolžna po vsebini obravnavati njene navedbe in nanje odgovoriti - vse (le) v smeri varovanja njenih pravnih koristi. Ker je obravnavani upravni postopek namenjen evidentiranju urejene meje, v njem tožnica (pa tudi nihče drug) sicer ne more uveljavljati obstoja lastninske pravice oziroma se ne odloča o lastninskopravnih razmerjih, pač pa varuje potek meje svoje parcele, na katero pa lahko (ne)posredno vpliva prav potek (dela) meje, ki se ureja v tem postopku. Čeprav meja med njeno parcelo 61/1 in parcelo 1006/10 (ki naj bi bila opuščena gozdna občinska cesta) ni predmet tega postopka, pa ureditev meje med parcelo 66/1 in parcelo 1006/10, kolikor je določena po mejnikih, ki po tožničinih navedbah predstavljajo mejnike med njeno parcelo in parcelo 1006/10, v tem ozkem območju vpliva na potek (dela) meje njene parcele 61/1. Tako je v izpodbijani odločbi upravni organ pravilno ugotovil, da se mora v obrazložitvi opredeliti do vseh tožničinih navedb, a po presoji sodišča tega ni popolno in skladno napravil.

36.V času izdaje izpodbijane odločbe veljaven ZEN, ki ga je treba uporabiti v predmetni zadevi,⁹ v prvem odstavku 26. člena določa, da se na podlagi tega zakona meja ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev (ta ni sestavni del upravnega postopka, ki ga vodi geodetska uprava za izvajanje postopkovnih določb tega zakona; kar določa četrti odstavek 6. člena ZEN) in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru.

37.V zemljiški kataster se meja vpiše na podlagi odločbe geodetske uprave po podatkih elaborata, ki ga pripravi geodetsko podjetje (26. in 40. člen ZEN), če se lastniki zemljišč strinjajo z mejo, ki jo, glede na podatke katastra, na terenu pokaže geodet oziroma, če je tako soglasje doseženo na ustni obravnavi v upravnem postopku evidentiranja urejene meje (31., 36. in 37. člen ZEN). Elaborat urejene meje vsebuje predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru in zapisnik mejne obravnave, pri čemer se predlagana meja ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov (drugi odstavek 29. člena ZEN). Da v zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra, izhaja tudi iz tretjega odstavka 31. člena ZEN.

38.Tožnica utemeljeno v tožbi nasprotuje zaključku upravnega organa, da elaborat ureditve meje vsebuje vse predpisane sestavine in da podatki o meji omogočajo njeno evidentiranje v zemljiškem katastru. V obrazložitvi je namreč upravni organ potrdil, da je predlagana meja, kot jo je predlagal geodet, ustrezno prikazana in skladna s podatki, ki se vodijo v evidenci zemljiškega katastra, pri čemer je bila osnova za primerjavo s predlagano mejo predvsem meritev, arhivirana pod IDPOS 370, ki jo je pooblaščeni geodet tudi upošteval pri določitvi predlagane meje. Pri tem glede na konkretne tožničine ugovore o takšnem poteku meje, ki da ni skladna s starimi meritvami in mejniki, torej ni pokazana po podatkih zemljiškega katastra, organ ni pojasnil, kateri podatki iz IDPOS 370 in na kakšen način so bili pri tem upoštevani (npr. kateri mejniki, na kateri strani parcele 1006/10 ležijo ti mejniki, idr.). Prav tako ni jasno, katere druge arhivirane meritve je še upošteval, glede na zapis, da je bila osnova za primerjavo s predlagano mejo predvsem meritev, arhivirana pod IDPOS 370, ki jo je pooblaščeni geodet tudi upošteval pri določitvi predlagane meje. V tem delu, glede na obrazložitev odločbe, upravni organ dejanskega stanja ni popolno ugotovil.

39.Predvsem pa so te ugotovitve v izpodbijani odločbi delno tudi neskladne. Čeprav naj bi bila osnova za s strani geodeta predlagano mejo meritev pod IDPOS 370, pa je ugotovljeno tudi, da se v tem postopku IDPOS 370 niso uredile meje s sosednjimi parcelami, tudi ne s parcelo 1006/10, temveč je bila določena le nova razdružitvena meja parcele 61/1. Ni torej jasno, zakaj je potem geodet in upravni organ vzel kot podlago meritve iz tega postopka IDPOS 370, če pa so bile meje s sosednjimi parcelami izmerjene le informativno in se takrat meje niso urejale.

40.Te ugotovitve so neskladne tudi s podatki elaboratov geodeta. V elaboratu, izdelanem v prvotnem postopku, so v zapisniku o mejni obravnavi in na skici terenske meritve namreč kot predhodne meritve, na podlagi katerih je določen potek predlagane meje, navedeni postopki IDPOS 73, 74 in 261, nikjer IDPOS 370. V elaboratu, ki je bil izdelan v obnovljenem postopku, pa je v zapisniku o mejni obravnavi kot predhodna meritev, na podlagi katere je določen potek predlagane meje, naveden postopek IDPOS 6076, v strokovnem poročilu in na skici pa je naveden tudi IDPOS 370 in pojasnilo o poteku tega postopka.

41.Neskladje v elaboratu je upravni organ v postopku sicer zaznal in o tem geodeta pozval k dopolnitvi oziroma pojasnilom (poziv z dne 24. 6. 2019 in poziv z dne 24. 1. 2020), kot je povzeto tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Nato pa je upravni organ kljub temu, da se geodet na poziv z dne 24. 1. 2020 ni odzval, sprejel elaborat kot ustrezen, pri tem pa sam tudi ni pojasnil razlogov o teh neskladjih, čeprav je upravni organ navedel, da je kljub neodzivnosti geodetskega podjetja sam uspel ugotoviti vse potrebne podatke in vsebino slabo čitljivih delov zapisnika mejne obravnave.

42.Prav tako ni jasno, ali je geodet predlagano mejo določil skladno s prvim odstavkom 26. člena Pravilnika po podatkih zemljiškega katastra in podatkih iz zbirke listine ter skladno s pravili iz drugega do četrtega odstavka 26. člena Pravilnika, ki določajo način določitve predlagane meje glede na ugotovljeno natančnost določitve koordinat zemljiškokatastrskih točk, tako da znotraj območja, ki v širini evidentirane natančnosti iz drugega odstavka tega člena (večja natančnost od 20 cm) oziroma ocenjene natančnosti iz tretjega odstavka (ki ni večja od 20 cm ali če obstajajo samo grafične koordinate) poteka po vsaki strani meje, pri določitvi predlagane meje upošteva mejo dejanskega uživanja oziroma potek meje po grajenih ali naravnih objektih.

43.Ugotovitve upravnega organa, ki je sprejel elaborat o poteku meje, ki naj bi ustrezala podatkom iz katastra, so neskladne tudi z vidika navedb tožnice, da znaša dolžina severne meje parcele 66/1 po novi meritvi kar 27,88 m, po prejšnjih meritvah iz leta 1953 IDPOS 261 pa 17,6 m. Te tožbene navedbe je sodišče upoštevalo, saj je tožnica pojasnila na naroku za glavno obravnavo v tem upravnem sporu, da je tožnica že na mejni obravnavi opozorila na povečanje površine parcele 66/1 napram podatkom iz IDPOS 261, vendar geodet ni želel v zvezi s tem ničesar pojasniti niti zapisati v zapisnik o poteku mejne obravnave, zato je mejno obravnavo zapustila in tudi ni podpisala zapisnika.

44.Tožnica je že v pritožbi ugovarjala tudi pravilnosti izvedene mejne obravnave, v tožbi pa je nepravilnosti še konkretizirala (trditve o nečitljivosti zapisnika, manjkajočih izvajanjih prisotnih, nepredočenem poteku meje s strani geodeta, nepodanih pojasnilih o strokovnih podlagah, nevabljenju vseh sosedov), zato je tudi te ugovore presodilo.

45.Vsebina zapisnika mejne obravnave je predpisana v 32. členu ZEN, ki določa, da je zapisnik mejne obravnave sestavni del elaborata ureditve meje (prvi odstavek). V zapisniku se navedejo kraj in čas njene izvedbe, vabljeni in prisotni udeleženci ter opiše njen potek. Poleg podpisa udeleženca mora biti naveden datum tega podpisa. Podrobnejši način vodenja zapisnika mejne obravnave določi minister (drugi odstavek).¹⁰ Zapisnik podpišejo geodet, ki je vodil mejno obravnavo, in lastniki. Če ga kateri od lastnikov noče podpisati, geodet to dejstvo in razloge za odklonitev podpisa navede v zapisniku. Vanj se vpišejo tudi vse pripombe, ki jih dajo lastniki k poteku postopka mejne obravnave oziroma na zapisnik (tretji odstavek).

46.Sodišče ugotavlja, da iz zapisnika mejne obravnave z dne 31. 7. 2019 ni razvidno, da bi bile spoštovane določbe ZEN in Pravilnika, kolikor se nanašajo na opis poteka mejne obravnave, podpis udeležencev oziroma navedbo razlogov za odklonitev podpisa. Zapisnik bi moral obsegati natančen potek in vsebino v postopku opravljenih dejanj in danih izjav (četrti odstavek 28. člena Pravilnika), a zapisnik tako ni bil pisan, saj iz vsebine zapisnika to ni razvidno, prav tako sploh ni navedeno, da bi tožnica kot udeleženka mejno obravnavo predčasno zapustila, niti razlogov za odklonitev njenega podpisa. Odločitev prvostopnega organa, da je zahteva vlagatelja, ki temelji na elaboratu ureditve meje, skladna s 35. členom ZEN, zato ni zakonita.

47.Sodišče pa zavrača tožničine očitke, ki se nanašajo na vročanje vabil strankam in vabljenje vseh sosedov na mejno obravnavo. Tožnica namreč v postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi in tudi pravice v postopku lahko izvaja le obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi. Sicer pa glede na 270. člen ZUP v konkretni zadevi, ko gre za obnovljeni postopek, velja, da se odločba izda na podlagi podatkov iz prejšnjega in obnovljenega postopka, torej prejšnji in obnovljeni postopek tvorita celoto, zato velja, da je bila udeležba zagotovljena vsem lastnikom, saj so bile vse stranke ustrezno vabljene že v prvič izvedenem geodetskem delu. Kolikor tožnica nasprotuje soglasju strank, to presega okvir, ki ga lahko kot stranska udeleženka v tem postopku varuje. Vendar pa velja, da geodetska uprava (kljub soglasju lastnikov) ne sme evidentirati kot urejene meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra. Neutemeljeno je tožbeno nasprotovanje izjavi prič z dne 12. 7. 2019, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe le omenjena kot priloga elaboratu, ni pa razvidno, da bi bila na njeno vsebino oprta izpodbijana odločitev.

48.Glede na navedeno sodišče zaključuje, da upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in zato je tudi nepravilen njegov materialnopraven zaključek, da so izpolnjeni pogoji za evidentiranje predlagane meje v zemljiškem katastru, ki so določeni v prvem in četrtem odstavku 35. člena ZEN, posledično pa napačna izpodbijana odločitev.

49.Ker je v obravnavani zadevi na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja podana tudi kršitev materialnega prava, je tožba utemeljena, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Po petem odstavku istega člena je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Upravni organ bo moral v ponovnem postopku ponovno preveriti, ali elaborat ureditve meje, katerega sestavni del je zapisnik mejne obravnave, vsebuje vse predpisane sestavine, in ali podatki o meji omogočajo njeno evidentiranje v zemljiškem katastru, in po ugotovitvi vseh pravno pomembnih dejstev ponovno odločiti o zadevi. Svojo odločitev mora tudi ustrezno obrazložiti.

50.Glede tožničinega zavzemanja za razveljavitev (tudi) odločbe organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper izpodbijano odločbo, sodišče pojasnjuje, da je odločba organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe ob ugoditvi tožbi in odpravi izpodbijane odločbe prvostopnega organa,¹¹ s tem odpravljena po samem zakonu.

K II. točki izreka

51.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. V skladu z njegovim četrtim odstavkom 3. člena pripadajo tožnici, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, stroški v višini 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV (odvetnica je zavezanka za DDV), skupaj 469,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

52.Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah1).

-------------------------------

1Vse parcele in zemljiško katastrske točke ležijo v katastrski občini 000 C., zato sodišče v izogib ponavljanju v nadaljevanju izpušča navedbo katastrske občine. 2 Glede na to, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne pozna pojma razveljavitve izpodbijanega akta (prvi odstavek 33. člena ZUS-1), je sodišče štelo, da tožnica s tem smiselno predlaga odpravo izpodbijanega upravnega akta. 3 Če toženec na pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi (drugi odstavek 58. člena ZUS-1). 4 Odločba št. 02112-1649/2016-3 z dne 23. 2. 2018. 5 Iz upravnega spisa izhaja, da je sklep št. 02113-1/2018-2 z dne 19. 12. 2018 o dovolitvi obnove postopka, v obsegu, da se lahko postopka udeleži tožnica kot stranska udeleženka, dokončen. 6 O tem teče drug (sodni) postopek ureditve meje parcele. 7 Kmecl, A. v: Kerševan, E. in Kovač, P. (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2022, str. 334. 8 Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 in sodba VSRS X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023. 9 4. 4. 2022 se je začel uporabljati Zakon o katastru nepremičnin (ZKN), ki pa v drugem odstavku 151. člena določa, da se postopki, začeti po ZEN, po tem zakonu tudi končajo. Obravnavani postopek je bil voden in z izdajo izpodbijane odločbe z dne 30. 7. 2020 zaključen pred 4. 4. 2022, ko se je začel uporabljati nov ZKN. 10 V času poteka upravnega postopka in izdaje izpodbijane odločbe je to urejal Pravilnik o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 48/2018 z dne 13. 7. 2018), ki je veljal od 28. 7. 2018 do 23. 4. 2021 in se je uporabljal od 22. 11. 2018 do 3. 4. 2022. 11 Le z odločbo prvostopnega organa je bilo poseženo v pravni položaj tožnice, zato sodišče presoja (le) pravilnost in zakonitost te (prvostopne) odločbe.