Jedro

Odpoklic s funkcije direktorja po 250. členu ZGD še ne predstavlja avtomatično tudi zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja, če je imel direktor sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Odpoklicanemu direktorju preneha delovno razmerje lahko le v skladu s 100. členom ZDR oz. iz drugih, v zakonu določenih razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na izplačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije predsednika začasne uprave v višini 11.371.180,00 SIT, kar predstavlja 24 kratnik njegovih zadnjih plač, skupno s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1995 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati ponovno na delo, ga razporediti na ustrezno delovno mesto njegovi izobrazbi, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja od 19.9.1995 dalje do ponovne zaposlitve plačati ustrezne davke in prispevke ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačati nadomestilo plače v znesku 13.380.645,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka sodbe). Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 353. člena ZPP/77 pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter o zadevi samo odloči, zgolj podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugi senat. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo njegov zahtevek tako glede reintegracije in priznanja pravic iz dela za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot tudi glede izplačila 24-ih plač v skladu s 13. členom pogodbe o zaposlitvi zaradi neutemeljene razrešitve s funkcije poslovodje preuranjeno. Po mnenju sodišča naj bi tožena stranka z odpoklicem tožnika s funkcije poslovodje, v čemer mu je tudi prekinila delovno razmerje brez ustreznega disciplinskega postopka, ravnala v celoti v skladu z 250. členom ZGD, zaradi česar je šteti, da je bil postopek tožene stranke tako glede razrešitve s funkcije kot prenehanja delovnega razmerja zakonit. Pritožnik meni, da je sodba sama s seboj v nasprotju glede na izrek sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP/77. Sodba je nerazumljiva, pomanjkljiva in sama s seboj v nasprotju. Tožbeni zahtevek za izplačilo 24-ih plač je sodišče zavrnilo brez vsakršne obrazložitve in o zadevi sploh ni razpravljalo oz. ga je zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni dobil vročenega vabila za disciplinski postopek. Po mnenju pritožbe pa je potrebno šteti kot bistveno kršitev pravil postopka tudi dejstvo, da je tožena stranka priznala tožbeni zahtevek za reintegracijo, pripoznave tudi ni nikoli umaknila, kljub temu pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnika po reintegraciji zavrnilo v celoti. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje na podlagi dosedaj izvedenih dokazov še ni dovolj razčistilo dejanskega stanja, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica kot tudi tožnikovega reintegracijskega zahtevka in v posledici tega sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Sodba sodišča prve stopnje razlogov, ki so odločilni za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine, nima. Prav tako pa nima razlogov tudi o tem, ali je tožniku v posledici odpoklica utemeljeno in zakonito prenehalo delovno razmerje. Iz sklepa z dne 20.9.1995 izhaja, da je začasni nadzorni svet na svoji izredni seji dne 19.9.1995 sklenil, da se tožnika kot predsednika začasne uprave odpokliče na podlagi statuta podjetja X. oziroma po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93, 29/94 in 82/94) in da mu zaradi odpoklica tudi preneha delovno razmerje z dnem 19.9.1995. Tožnik je 29.9.1995 vložil tožbo zaradi prenehanja delovnega razmerja in izplačila odškodnine v posledici neutemeljenega odpoklica, saj v obrazložitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja in razrešitvi s funkcije predsednika začasne uprave ni navedeno podrobno, kaj naj bi tožnik storil v zvezi z očitanimi dejanji, niti ni imel možnosti, da bi pojasnil svoja stališča. Tožnik je sicer v sklepu o prenehanju delovnega razmerja dobil pravni pouk, po katerem ima pravico do pritožbe v 15 dneh po prejemu sklepa pri Delovnem sodišču v Mariboru, vendar se je, ne glede na navedeni pravni pouk, najprej obrnil na vodstvo podjetja z zahtevo z dne 20.9.1995, o kateri pa drugostopni organ tožene stranke ni odločil. Vložil je tožbo dne 29.9.1995, s katero izpodbija sklep o odpoklicu in o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke. Ker je tožena stranka v 1. točki odgovora na tožbo z dne 30.10.1995 in v 7. točki svoje pripravljalne vloge z dne 13.9.1996 pripoznala tožbeni zahtevek po reintegraciji tožnika, je tožnik z vlogo dne 13.11.1998 vztrajal na reintegraciji ter opredelil zahtevek še po višini tako, da je zahteval od tožene stranke mesečna nadomestila plače od 15.10.1995 dalje, kar skupno znaša 13.380.645,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov. Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka ocenilo vsak posamični dokaz in vse dokaze skupaj ter ugotovilo, da sta primarni in modificirani zahtevek tožeče stranke (zahtevek, s katerim je opredelil reparacijski zahtevek po višini) v celoti neutemeljena, saj je tožnik v predhodnem kot v sodnem postopku, ko je uveljavljal nadomestilo plače za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, postopal "neresnično", zlorabil je pravice po 13. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) in sam s pomočjo svojega pooblaščenca povzročil stanje, v katerem se je znašel, zato mora tudi sam trpeti posledice. Z navedenimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne soglaša. V konkretnem sporu gre za dve temeljni pravni vprašanji in sicer, ali tožniku pripada odpravnina zaradi predčasnega odpoklica in ali mu je zaradi odpoklica tudi zakonito prenehalo delovno razmerje. Tožnik je bil odpoklican na podlagi 250. člena ZGD. Po citirani določbi zakona nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma, da ni sposoben voditi poslov oziroma ga razreši, če mu skupščina izreče nezaupnico. Če nadzorni svet odpokliče člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga iz prejšnjega odstavka, ima odpoklicani pravico do odpravnine v višini najmanj 24 kratne njegove zadnje mesečne plače. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po izplačilu odpravnine zaradi odpoklica s funkcije direktorja je bistveno, da obstajajo utemeljeni razlogi za razrešitev posameznega člana uprave ali predsednika. V skladu z jezikovno razlago 250. člena ZGD sta utemeljena dva razloga: - hujše kršitve obveznosti - nesposobnost vodenja poslov. Zakon pa ne določa natančno, katere kršitve naj bi sodile pod "hude kršitve obveznosti". Zato je potrebno to normo razlagati tako, da gre v teh primerih za tista ravnanja direktorja, s katerimi bi kakorkoli povzročil družbi škodo, saj mora direktor opravljati svoje dolžnosti s skrbnostjo dobrega gospodarja. Kršitev te skrbnosti, zlasti če je hujša ali večkratna, je prav gotovo utemeljen razlog za odpoklic. Pravna standarda "nesposobnost vodenja poslov" in "huda kršitev obveznosti" je treba določiti in razlagati z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin primera. Le pavšalno navajanje, da je direktor hudo kršil pogodbo, ali da je nesposoben voditi posle, še ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoklic, zato morajo biti navedbe in očitki o kršitvi obveznosti oz. nesposobnosti vodenja poslov konkretni. Tožnik je zahteval izplačilo odpravnine zaradi tega, ker je trdil, da je bil odpoklic neutemeljen, ker niso bili podani razlogi za njegov odpoklic po 250. členu ZGD. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe do teh trditev ni opredelilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovnem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi razloge, ki so vodili toženo stranko k odpoklicu, zlasti, katere so tiste hujše kršitve obveznosti, zaradi katerih se je nadzorni svet odločil za odpoklic, saj je od tega vprašanja odvisna tožnikova pravica do odpravnine v zahtevani višini. Tožnik je izpodbijal tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožbenega zahtevka na reintegracijo ni nikoli umaknil, zato je po mnenju pritožbenega sodišča povsem nepomembno razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri, da se je tožnik sam odpovedal svoji pravici, ker si je kot vrhunski strokovnjak pridobil drugo službo. Iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 13.11.1998, ki jo sodišče štelo kot modifikacijo zahtevka, jasno izhaja, da zahtevka po reintegraciji ni nikoli umaknil in pri njemu še vedno vztraja, kot tudi pri zahtevku po razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je po mnenju tožnika kršila določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), kakor tudi določbe pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka. Pritožbeno sodišče zaključuje, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov tudi o vprašanju zakonitosti oz. nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odpoklic direktorja, ki je z družbo v delovnem razmerju za nedoločen čas, še ne pomeni tudi avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja. Po preteku mandata ali v primeru predčasnega odpoklica ima odpoklicani direktor pravico, da ga po 13. členu ZTPDR delodajalec razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Šele, če odkloni razporeditev na drugo delovno mesto, mu lahko preneha delovno razmerje. Stranki pogodbe o zaposlitvi, še posebno, če gre za individualno, "managersko", pogodbo, se sicer lahko dogovorita, da se delovno razmerje sklene za določen čas po 17. členu Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), to je do poteka mandata ali predčasne razrešitve, ker je tudi narava dela taka, da je običajno časovno omejena. Če pa je s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, pa odpoklicanemu direktorju lahko preneha delovno razmerje le v skladu z zakonskimi razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Sodna praksa sicer dopušča, da se stranki lahko v pogodbi vnaprej dogovorita, da sta sporazumni, da bo takemu delavcu delovno razmerje prenehalo s potekom mandata ali z njegovo razrešitvijo (2. točka 1. odst. 100. člena ZDR), kar pa v konkretnem primeru ni podano. Po 14. členu pogodbe o zaposlitvi ima predsednik začasne uprave pravico predlagati razrešitev in mu ta funkcija preneha v šestih mesecih od dneva odpovedi, če se z začasnim nadzornim svetom ne sporazume drugače. V primeru pa, da predsednik začasne uprave po preteku mandata ponovno ne kandidira za člana uprave, ima pravico do razporeditve na drugo delovno mesto primerno njegovi strokovni izobrazbi. Iz citirane določbe pogodbe o zaposlitvi sicer ne izhaja, kakšno pravico ima predčasno odpoklicani predsednik začasne uprave, vendar pa glede na to, da se s pogodbo nista izrecno drugače dogovorila, bi tožena stranka morala tožnika v primeru predčasnega odpoklica prerazporediti na drugo delovno mesto, ki je primerno njegovi strokovni izobrazbi, ne pa zaradi odpoklica sprejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj zgolj odpoklic še ne pomeni razloga za prenehanje delovnega razmerja. Glede na navedene pravne zaključke naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovi, ali je sklep o prenehanju delovnega razmerja glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi in 13. člena ZTPDR zakonit, saj je od rešitve tega vprašanja odvisna tudi utemeljenost reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. člena ZPP/77). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).