Jedro

Posledica izteka zastaralnega roka za uvedbo in vodenje postopka je v tem, da po izteku roka ugasne pravica zahtevati ugotovitev delavčeve odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti. Iz zastaranega postopka zato delavec ne more trpeti nobenih pravnih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe direktorja tožene stranke z dne 12.6.1996 in 2.7.1996, s katerima je bil tožeči stranki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je do izreka najstrožjega ukrepa že iztekel šestmesečni rok za vodenje postopka določen v 3. odstavku 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Tožena stranka je, po ugotovitvah sodišča, izvedela za tožnikovo kršitev delovnih obveznosti dne 22.12.1995, postopek zaradi te kršitve pa je bil končan z dokončno odločbo direktorja tožene stranke dne 2.7.1996. Disciplinski postopek je bil nezakonit, ker tožena stranka tožniku ni vročila zahteve za začetek disciplinskega postopka. V posledici te odločitve je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na reintegracijo in reparacijo.

Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP je vložila tožena stranka proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo. V obrazložitvi revizija navaja, da je direktor tožene stranke ob uvedbi disciplinskega postopka zoper tožnika zmotno mislil, da je vseeno, kateri datum navede kot dan, ko je izvedel za kršitev - ali datum, ko je o njej sklepal, da je bila storjena, ali dan, ko je za to izvedel. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka prejela blagajniški izdatek šele 8.1.1996, je zmotno presodilo, da je direktor izvedel za storilca in kršitev že dne 22.12.1995. Tega dne se je direktorju po pogovoru na N.o. v Ljubljani porodil le sum storitve očitane disciplinske kršitve tožnika, ki pa za uvedbo disciplinskega postopka ne zadošča. Pogoj za uvedbo disciplinskega postopka je, po stališču revizije, utemeljen sum, ki mora temeljiti na dejanskih in konkretnih podatkih. Ob predpostavki, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, sodišče druge stopnje tudi ni presojalo pravnega zaključka prvostopnega sodišča, da je bila izvedba disciplinskega postopka nezakonita, ker zahteva za njegovo uvedbo ni bila vročena tožniku. Izpovedbe tožnika, ki je sprva trdil, da vabila s priloženo zahtevo za začetek disciplinskega postopka ni prejel, kasneje pa je svojo izpovedbo spremenil, češ, da je vabilo sicer prejel, ne pa zahteve, sodišče dokazov ni pravilno ocenilo. Sicer pa je tožena stranka prepričana, da je z vabilom vročila tožeči stranki tudi zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisane z določilom 386. člena ZPP. Procesnih kršitev revizija ni uveljavljala, zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugotovilo je, da navedena kršitev v postopku ni bila storjena.

Najprej revizija navaja, da je bilo dejansko stanje v dosedanjem postopku pravilno ugotovljeno in da se tožena stranka z njim strinja. Nato revizija odpira vprašanja, kdaj je direktor izvedel za očitano kršitev tožnika, vzrokov za njegove zapise datuma - 22.12.1995 - v zahtevi za uvedbo postopka in obrazložitvi sklepa o izreku disciplinskega ukrepa in podobno, kar so sestavine dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Z izpodbijanjem ugotovitev nižjih sodišč, da je direktor tožene stranke dne 22.12.1995 izvedel na N. o. v Ljubljani za tožnikovo neupravičeno prilastitev 1.700 DEM ter z izpodbijanjem dokazne ocene izvedenih dokazov, revizija izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene dokazov, pa na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (navedena določba ZPP).

Revizijsko sodišče ob tem poudarja, da glede na načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, ne obstoji vrednostna stopnja dokazov, po katerih bi dokazna vrednost enega dokaza bila močnejša kot dokazov druge vrste. Ker je tožena stranka v obrazložitvi prvostopnega sklepa priznala, da je izvedela za tožnikovo kršitev dne 22.12.1995, v drugostopnem sklepu pa to okoliščino zanikala, je sodišče prosto presodilo pomen spremembe zapisa tega datuma. Na podlagi proste ocene še drugih izvedenih dokazov je utemeljilo, zakaj šteje datum 22.12.1995 kot verodostojen.

Materialnopravni preizkus sodbe sodišča druge stopnje mora revizijsko sodišče opraviti le na podlagi na nižjih sodiščih ugotovljenega dejanskega stanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je direktor tožene stranke dne 22.12.1995 izvedel za ravnanje tožnika, ki je imelo vse formalne in materialne znake disciplinske kršitve, določene z ustrezno pravno normo (ne zgolj 2. točke prvega odstavka 58. člena ZTPDR). Zato je s tem dnem, kot sta pravilno ugotovili sodišči prve in druge stopnje, začel teči subjektivni rok za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in za vodenje postopka. Ker je bila dokončna odločba o kršitvi delovne obveznosti tožnika sprejeta dne 2.7.1996, za očitano kršitev - ki je pod inkriminacijo - pa se je zvedelo, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, dne 22.12.1995, je očitno, da vodenje postopka ni bilo končano v okviru šestmesečnega zastaralnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR. Posledica izteka zastaralnega roka za uvedbo in vodenje postopka je v tem, da po izteku roka ugasne pravica zahtevati ugotovitev delavčeve odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti. Iz zastaranega postopka zato delavec ne more trpeti nobenih pravnih posledic. Sodišči prve in druge stopnje sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke pravilno uporabili materialno pravo.

Zaradi obrazloženega niso utemeljene navedbe v reviziji, ki se nanašajo na vročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).