Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je toženka pridržala na prostore centra za tujce, s tem pa, glede na to, da ni izkazano, da je bil v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, nezakonito posegla v njegovo svobodo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4551/2022/6 (1222-05) s 30. 9. 2022 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnika pridržala na prostore Centra za tujce, in sicer od 30. 9. 2022 od 11.10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 30. 12. 2022 do 11.10 z možnostjo podaljšanja za en mesec, zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 2. Svojo odločitev je oprla na drugo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v povezavi z drugim odstavkom te določbe ter drugo alinejo 84.a člena tega zakona. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave namreč dvomi, da bo počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Nedvomno je namreč želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kar izhaja iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana (PPIU Ljubljana) ter njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite. Zgolj po enem dnevu, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, je namreč te zapustil in v skupini še 27 drugih tujcev odšel do železniške postaje, kjer se je vkrcal na vlak z namenom oditi v Italijo. Poudarja, da je ves čas obravnave v Sloveniji trdil, da želi v Italijo, kar je ponovno potrdil tudi pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja. Vsekakor je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in da bo obravnavan po Zakonu o tujcih, kar izhaja iz registracijskega lista z 28. 9. 2022 Policijske postaje Brežice (PP Brežice), ki ga je poleg tolmača in policista podpisal tudi tožnik. S tem, ko je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zapustil sprejemne prostore azilnega doma, vedoč, da jih ne sme, in se namenil v Italijo, ob tem da je njegova ciljna država Italija, je podana okoliščina iz druge alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kaže na njegovo nevarnost pobega, saj je predhodno Slovenijo že poskušal samovoljno zapustiti. S takšnim ravnanjem bi onemogočil ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Okoliščine, ki bi v konkretnem primeru dopuščale opustitev osebnega razgovora, pa niso podane. Čeprav tožnik v postopku uveljavlja ekonomske razmere, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, je treba ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov. Izvedba osebnega razgovora je torej nujna, saj bo s pridobitvijo zadostnih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s tožnikovim sodelovanjem, pristojni organ pridobil celostno sliko konkretnega primera in tudi lažje pripravil svojo odločitev. V nadaljevanju obrazložitve se sklicuje na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in utemeljuje svojo odločitev o omejitvi gibanja na center za tujce ter navaja razloge, zakaj odreditev ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa, v konkretnem primeru ne bi bila ustrezna.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da se ga ne da preizkusiti. Trdi, da ni bil ustrezno poučen, da azilnega doma ne sme zapustiti in da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ob podaji namere mu ni bil pojasnjen postopek. Tolmača, ki je prevajal, pa ni razumel, saj navodil, da ne sme zapustiti recepcije oziroma azilnega doma, ni prevedel v njegov jezik. Iz registracijskega lista z 28. 9. 2022 izhaja, da mu je prevajalec prevajal v hindi jezik, iz prošnje pa je razvidno, da tožnik razume in govori panjabi jezik. Tožnik je tudi zaslišan izpovedal, da prevajalca ni razumel. Poleg tega bi opozorilo toženke ob tožnikovem prvem prijetju moralo zajemati natančen opis pravnih posledic ob eventuelni zapustitvi azilnega doma, ne samo opozorilo, da bo obravnavan kot tujec. Meni tudi, da ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu. Nesorazmerna pa je tudi časovna odreditev ukrepa na tri mesece. Sodišču izrecno zagotavlja, da si ne želi pobegniti. Izpostavlja, da toženka testa sorazmernosti sploh ni opravila in ni upoštevala njegovih osebnih okoliščin. Zgolj ugotovitev, da je odšel iz sprejemnice azilnega doma pa, ob tem, da ni vedel, da mora tam počakati, ne zadošča za ugotovitev dejstva, da je begosumen.

4. Sodišču predlaga, naj postopek prekine in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje 84.a člena ZMZ-1, ker gre za preširoko definicijo begosumnosti po samem zakonu, kar predstavlja hud poseg v svobodo gibanja. Po izvedbi predlaganih dokazov pa naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi v celoti in toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. V pripravljalni vlogi, vloženi na naroku 13. 10. 2022, tožnik odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi. Izpostavlja, da je njegov materin jezik punjabi, jezika hindi oziroma angleščine pa ne razume dovolj dobro, da bi razumel pravne posledice po Zakonu o tujcih.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 11. 10. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1 sprejelo sklep I U 1365/2022-10, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**Dokazni postopek**

8. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2022 vpogledalo vse listine, predložene v sodni spis (priloge A2 do A7), vse listine v upravnem spisu, zaslišalo tožnika in opravilo telefonsko poizvedbo pri tolmaču za hindi jezik A. A. 9. Dokazni predlog za zaslišanje prič in za pridobitev podatkov o razmerah v izvorni državi ter specifično za tožnika je bil na naroku umaknjen.

10. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

_Splošno_

12. Predmet sodne presoje je sklep toženke o pridržanju tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Med strankama je torej sporen zaključek toženke, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik ugovarja, da ni bil ustrezno poučen, da azilnega doma ne sme zapustiti in da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

13. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1.2 V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja te določbe). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo (RS) samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

14. V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 v 4. členu določa, da je v postopkih po tem zakonu vsaki osebi zagotovljeno tolmačenje in prevajanje (druga alineja) ter prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume (tretja alineja). Skladno s 5. členom tega zakona se vlagatelju namere pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi odstavek); informacije iz prejšnjega odstavka se zagotovijo v jeziku, ki ga oseba razume (drugi odstavek). Če oseba ne razume uradnega jezika, se ji za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

15. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 173/2021, Pravilnik), veljaven v času odločanja toženke, v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena je določal, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

_Presoja okoliščin konkretnega primera_

16. Sodišče ugotavlja, da je tožnik podpisal registracijski list PP Brežice z 28. 9. 2022 (ura 5.55) in da je v njem navedeno, da s svojim podpisom potrjuje, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji ter da je bilo navedeno prevedeno v angleški/hindi jezik. Tudi iz uradnega zaznamka o izjavi tujca PP Brežice št. 225-592/2022/3 (3j697-49) z 28. 9. 2022, ki ga je tožnik prav tako podpisal, izhaja, da je bil razgovor z njim s pomočjo prevajalca za hindi jezik opravljen v hindi jeziku, ki ga govori in razume.

17. Tožnik ugovarja, da ni bil ustrezno poučen, da ne sme zapustiti azilnega doma. Iz upravnega spisa je razvidno, da je že v postopku o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja3 pred toženko, ko mu je uradna oseba predočila, da je bil v predhodnem postopku s strani policije seznanjen s tem, da bo njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito v primeru njegove samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma umaknjena, izpovedal, da ni vedel, da ni točno razumel tolmača na policijski postaji, ki je govoril v hindi jeziku, ki ga sam malo razume, angleškega jezika, ki je na registracijskem listu, pa ne zna brati. Tudi v prošnji za mednarodno zaščito, podani 30. 9. 2022, je kot drug jezik navedel: „malo hindi“, kot materin jezik pa: „punjabi“.

18. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2022 je tožnik prav tako izpovedal, da je njegov materni jezik panjabi, ki so ga uporabljali tudi v šoli, in da ne zna drugih jezikov. Ko mu je sodišče predočilo uradni zaznamek PP Brežice, je izjavil, da ne drži zapisano, da govori in razume hindi jezik. Izpovedal je tudi, da tolmača za hindi jezik na PP Brežice ni razumel oziroma da je malo razumel – razumel je, ko ga je spraševal, kako mu je ime, od kod je, drugega pa ne. V zvezi s postopkom na PP Brežice je izpovedal, da je bil edini, ki je govoril panjabi jezik in da so ostali govorili hindi jezik ter da je prevajalec rekel, da tudi če malo razumem, bomo opravili razgovor, tako da je sam odgovarjal na vprašanja, kolikor je razumel hindi, ostalega pa ni razumel. S tem v zvezi je pojasnil, da je prevajalec vprašanja postavljal v hindi jeziku, sam pa je odgovarjal v panjabi jeziku. Na vprašanje sodišča, ali ga je prevajalec razumel, je navedel, da so v hindi in panjabi jeziku neke besede podobne in da ga je prevajalec lahko „kolikor toliko razumel, tožnik pa njega“. Na izrecno vprašanje sodišča, ali mu je prevajalec pojasnil, da ne sme zapustiti azilnega doma, je izpovedal, da ne in da če bi mu povedal, azilnega doma ne bi zapustil. Prav tako je izpovedal, da ne razume angleško. Ko mu je sodišče predočilo registracijski list PPIU Ljubljana z 28. 9. 2022 (ura 18.44), je tožnik prebral zapis v punjabi jeziku na hrbtni strani, iz katerega izhaja, da je bil opozorjen na to, da bo v zvezi s prihodom in odhodom obravnavan po Zakonu o tujcih. S tem v zvezi je pojasnil, da ni razumel, kaj pomeni izraz „Zakon o tujcih“ in da mu to ni bilo pojasnjeno, sam pa tudi ni vprašal. 19. Tolmač za hindi jezik A. A., ki je bil prisoten na PP Brežice 28. 9. 2022 pri sprejemu izjave tožnika in izpolnitvi registracijskega lista, je v telefonskem razgovoru, opravljenem na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2022, povedal, da ne tolmači v panjabi jezik, ki ga sicer razume, vendar za tolmačenje za ta jezik nima pogodbe. Prevaja samo hindi, urdu in bengali. Konkretno se tožnika ni spomnil. Je pa navedel, da na splošno ljudje, ki prihajajo iz Indije, govorijo hindi jezik. Hkrati je pojasnil, da preden začne delati, vpraša, če oseba razume hindi jezik in navedel, da je normalno, da oseba, ki prihaja iz Panjaba, zna tudi hindi. Kot primer je izpostavil televizijo, ki je v Indiji v hindi jeziku. Tožnik je, ko mu je sodišče predočilo gornjo izjavo tolmača A. A., potrdil, da se v Indiji govori hindi jezik, a da je v provinci Panjab, od koder prihaja tudi sam, uradni jezik panjabi in da je tudi televizija v panjabi jeziku. Izpovedal je, da oni, ko gledajo televizijo, spremljajo samo programe v panjabi jeziku.

20. Sodišče glede na povzete tožnikove izjave, podane tako tekom upravnega postopka pred toženko, in na naroku za glavno obravnavo, ugotavlja, da tožnik ves čas skladno izpoveduje, da tolmača na PP Brežice ni dobro razumel oziroma da ga je razumel samo, ko ga je spraševal, kako mu je ime, od kod je, drugega pa ne. Tudi postopek na PP Brežice je tožnik na naroku pripričljivo pojasnil. Glede na to, da tolmač A. A., ki je bil prisoten na PP Brežice 28. 9. 2022 pri sprejemu izjave tožnika in izpolnitvi registracijskega lista, v izjavi, ki jo je podal sodišču po telefonu, ni izrecno potrdil, da ga je tožnik razumel oziroma da je tolmač sam navedel, da tolmači le hindi jezik, čeprav panjabi jezik tudi razume, sodišče ne more zaključiti, da je bil tožnik 28. 9. 2022 na PP Brežice seznanjen, da azilnega doma ne sme zapustiti oziroma da bo, če bo azilni dom zapustil, obravnavan po Zakonu o tujcih, ob tem da je tožnik tudi izpovedal, da termina „Zakon o tujcih“ niti ne razume in da preden je prišel v Slovenijo, ni poznal predhodnega postopka mednarodne zaščite ter da nikjer drugje ni podal namere. Vse navedeno sodišču potrjuje, da tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma ni bil ustrezno, v njemu razumljivem jeziku in na način, ki bi ga razumel, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

_Sklepno_

21. V skladu z 19. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave RS se sme pravica do prostega gibanja omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je toženka pridržala na prostore centra za tujce, s tem pa, glede na to, da kot rečeno ni izkazano, da je bil v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, nezakonito posegla v njegovo svobodo.

22. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, saj niso bili podani pogoji za izrek omejitve gibanja. S sodbo je torej odločilo o stvari, ker narava stvari to dopušča in podatki postopka za to dajejo zanesljivo podlago (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

23. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka**

24. Tožnikova pooblaščenka je na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje sodišča navedla, da druga točka tožbenega zahtevka ne predstavlja predloga za izdajo začasne odredbe, temveč je ta del zahtevka oblikovan po navodilih sodbe tega sodišča I U 62/2022. 25. Kot je to sodišče navedlo že v sodbi I U 62/2022 z 21. 1. 20224, mora toženka nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna. Zakonodajalec Republike Slovenije namreč z določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, ni upošteval neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU5 (v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU),6 ki pravi, da „_kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti._“ Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP, po kateri _„pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.“_ Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU na primeru določbe drugega odstavka 333. člena ZPP in to določbo ignorirati oziroma mora Upravno sodišče odločiti ne glede na nacionalno pravo, ki v drugem odstavku 333. člena ZPP določa, da je pritožba suspenzivno pravno sredstvo.7

26. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, _„da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti“_ in nadaljuje, da iz tega _„sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe_.“8 Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine o temeljnih pravicah EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite,9 je za odločitev, da mora toženka nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.10 1 Po določbi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta s 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v Recepcijska direktiva II), ki je v tem delu v pravni red RS prenesena z določbami 84. člena in nasl. ZMZ-1. 3 Glej: zapisnik št. 2142-4551/2022/4 (122-08) s 30. 9. 2022, str. 2. 4 Glej: točke 58 do 60 obrazložitve. 5 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 288, 292, 294; glej _mutatis mutandis_: C-383/13 PPU, M.G. N. R, odst. 38-39. 6 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 289. V tej zadevi Veliki senat Sodišča EU pravi, da je člen 47 Listine o temeljnih pravicah EU dovolj sam po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo. Glej tudi: C-556/17, Torubarov, odst. 56. 7 Glej mutatis mutandis: C-556/17, Torubarov, odst. 67, 59, 8 Ibid. odst. 288, 292 - 294. 9 C-528/15, Al Chodor in ostali, odst. 37. 10 Glej: _Stanev v. Bulgaria_, App. no. 36760/06, odst. 168; _Khlaifia and others v Italy_, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.