Jedro

Občina ni stranka v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13. 11. 2009. Z njo je bilo na podlagi določbe 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP delno ugodeno pritožbi A.A. (stranka z interesom) zoper odločbo Davčnega urada Murska Sobota z dne 31. 3. 2009. Z omenjeno prvostopno upravno odločbo je bilo A.A. odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanjskega objekta B. ter nezazidanih stavbnih zemljišč, parc. št. ... v skupnem znesku 249,15 EUR. Z odločbo tožene stranke pa je bila navedena prvostopna odmerna odločba spremenjena tako, da je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno samo od stanovanjskega objekta B., v izmeri 128 m2 stanovanjske površine, v znesku 31,25 EUR.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka ne izkazuje potrebnega pravnega interesa kot procesne predpostavke za sodelovanje v upravnem sporu, saj z izpodbijanim upravnim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj. S pogodbo je namreč prenesla vse pristojnosti v zvezi z odmero, nadzorom obračunavanja, plačevanjem ter izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na davčno službo. Zato gre za civilnopravno razmerje med lokalno skupnostjo in davčnim organom. Niti Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2 (403. člen) niti Zakon o davčni službi – ZDS-1 (5. člen) niti drugi predpisi pa lokalni skupnosti ne dajejo položaja stranke ali drugih pravic za udeležbo v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se z odločbo tožene stranke zmanjšuje višina nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zato naj bi bilo poseženo v njen položaj. Vztraja pri vsebinskih razlogih, ki jih je navedla že v tožbi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno in pravilno zavrglo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Z izpodbijanim upravnim aktom namreč tožeči stranki ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopku odmere nadomestila, v tem postopku pa tudi ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanski, to je pridobiti čim več sredstev v občinski proračun. Nasprotno, iz 403. člena ZDavP-2 izhaja, da zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži. Odločbo izda davčni organ po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki jo določi občina. Prav tako pa je v skladu s 5. členom ZDS-1 prav davčna uprava zadolžena za pobiranje davkov, ki so prihodek proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti. Nič od navedenega torej ne daje občini pravice do sodelovanja v odmernem postopku, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v postopku odmere nadomestila oziroma sodnega varstva zoper odmerne odločbe. Omenjeno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo, npr. v zadevah I Up 422/2008 z dne 16. 7. 2009, I Up 865/2002 z dne 13. 1. 2005 in drugih.

7. Ker je odločitev sodišča prve stopnje že zaradi navedenega pravilna, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih razlogov. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 8. Ker s pritožbo ni uspel, pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).