Jedro

V času, ko sta policista ustavila obdolženčevo vozilo in izvedla policijski postopek ter obdolžencu zasegla predmete, je bil na obdolženca že osredotočen sum, da je storil kazniva dejanja na škodo oškodovanke, saj je bilo policijsko preiskovanje pred tem osredotočeno proti enemu možnemu storilcu, to je obdolžencu, katerega je policija obravnavala kot domnevnega storilca kaznivega dejanja. Zato bi morala policista ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP in obdolžencu, preden sta od njega želela dobiti izjavo, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovane A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški odgovora na pritožbo bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ormožu je s sodbo I K 88506/2010 z dne 20. 1. 2022 iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega B. B. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter treh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano A. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 10.313,87 EUR napotilo na pravdo. S posebnim sklepom z dne 20. 1. 2022 pa je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP iz kazenskega spisa izločilo dokaze, ki so navedeni v točki I izreka izpodbijanega sklepa. Pod točko II izreka pa je predlog obdolženčevega zagovornika za izločitev navedenih dokazov zavrnilo kot neutemeljen.

2. Zoper sodbo ter odločitev o izločitvi dokazov se je zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožila pooblaščenka oškodovane A. A., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da odločitev spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki pritožbi nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar v nadaljevanju ne navede katero kršitev iz 371. in 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje storilo. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb, zaradi česar jih pritožbeno sodišče (upoštevaje določbo 383. člena ZKP, ki izključuje preizkus sodbe po uradni dolžnosti, če se pritoži zgolj oškodovanec) ni moglo preizkusiti.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v smislu četrtega odstavka 340. člena ZKP na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 20. 1. 2022 sprejelo sklep, s katerim je izločilo dokaze, ki so navedeni v točki I izreka izpodbijanega sklepa, nato pa po zaključeni glavni obravnavi razglasilo sodbo. Ker zoper sklep, s katerim je pred koncem dokaznega postopka odločeno o izločitvi dokazov, ni posebne pritožbe, pač pa se lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek 340. člena ZKP), je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje glede izločitve dokazov.

7. Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so bili dokazi, ki so navedeni v točki I izreka izpodbijanega sklepa, pridobljeni nezakonito. Po mnenju pooblaščenke sta policista notranjost obdolženčevega osebnega vozila pregledala šele, ko je bila nedvomno podana utemeljena verjetnost, da ima obdolženec pri sebi predmete, ki jih je potrebno zaseči, zaradi česar sta ravnala v skladu z določbo tedaj veljavnega petega odstavka 38.a člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol).

8. Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v novem sojenju, upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 88506/2010 z dne 15. 10. 2020, pravilno ocenilo vsa odločilna dejstva in utemeljeno presodilo, da so bili dokazi zoper obdolženca pridobljeni nezakonito, zaradi česar se sodna odločba na njih ne sme opirati.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da so v času ustavitve obdolženčevega vozila in policijskega postopka z obdolžencem dne 16. 10. 2009 ob 21.14 uri že obstajali razlogi za sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Oškodovanka je namreč pred tem zoper obdolženca vložila štiri kazenske ovadbe (30. 12. 2008, 14. 7. 2009, 12. 8. 2009 in 12. 9. 2009), s katerimi so bili policisti nedvomno seznanjeni, saj so dne 23. 9. 2009 v tej zvezi zbirali tudi obvestila od C. C., D. D., E. E. in F. F. (list. št. 44, 46-48). Razen tega pa tudi iz uradnega zaznamka z dne 2. 2. 2010, ki ga je sestavil policist G. G., izhaja, da so policisti Policijske postaje Ormož v oktobru 2009 aktivno pristopili k zbiranju obvestil v zvezi s kaznivimi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki jih je prijavila oškodovanka A. A., zaradi česar so pri delu na terenu polagali pozornost na gibanju oškodovanke in osumljenega B. B. (torej obdolženca) z namenom, da bi ugotovili, ali se obdolženec dejansko vozi za oškodovanko in ji grozi po mobilnem telefonu. Iz uradnega zaznamka je nadalje še razvidno, da sta policista G. G. in H. H. pri delu na terenu dne 16. 10. 2009 neposredno preden sta ustavila obdolženčevo vozilo in izvedla policijski postopek, pri katerem sta mu zasegla mobilni telefon, opazila, da je obdolženec na bencinskem servisu OMV v Ormožu kupil dve kartici za polnjenje računa mobilnega telefona. Pravilno težo je sodišče prve stopnje dalo tudi izpovedbama policistov G. G. in H. H.. G. G. je namreč povedal, da so do obravnavanega dne dobili več ovadb s strani oškodovanke, da so zbrali že nekaj obvestil in da so obdolženca takrat ustavili z namenom, da bi ugotovili, ali ima še kakšen drug mobilni telefon (list. št. 1014). Tudi H. H. je povedal, da mu je bilo takrat znano, da je obdolženec izvrševal kazniva dejanja na način, da je iz mobilnega telefona oškodovanki pošiljal SMS sporočila, saj ga je oškodovanka omenjala kot možnega storilca.

10. Ob takšnih pravno relevantnih dejstvih je mogoče brez dvoma zaključiti, da je bil v času, ko sta policista ustavila obdolženčevo vozilo in izvedla policijski postopek ter obdolžencu zasegla predmete, na obdolženca že osredotočen sum, da je storil kazniva dejanja na škodo oškodovanke, saj je bilo policijsko preiskovanje pred tem osredotočeno proti enemu možnemu storilcu, to je obdolžencu, katerega je policija obravnavala kot domnevnega storilca kaznivega dejanja. Zato bi morala policista ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP in obdolžencu, preden sta od njega želela dobiti izjavo, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega (t.i. Miranda rights).

11. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje v točki 4 razlogov izpodbijane sodbe, da policista pri pregledu obdolženčevega vozila nista ravnala v skladu z določbo tedaj veljavnega 38.a člena ZPol, ker niso obstajali razlogi javne varnosti za pregled avtomobila, zaradi česar nista zakonito zasegla mobilni telefon in SIM kartice obdolženca. Takšno odločitev s selektivnim povzemanjem izpovedbe zaslišanega policista G. G. neuspešno graja pritožnica, ki meni, da so bili razlogi javne varnosti podani. Res je sicer, da je G. G. na glavni obravnavi dne 21. 11. 2017 povedal, da je obdolženec po tem, ko sta ga policista pozvala, da izroči predmete, nekaj odvrgel za sedež in da sprva nista videla kaj, vendar je v novem sojenju dne 8. 1. 2019, enako tudi 19. 1. 2022, povedal, da je bil predmet, ki ga je za sedež vrgel obdolženec, po obliki podoben mobilnemu telefonu. Poleg tega je policist H. H. ves čas postopka zatrjeval, da je videl, da je obdolženec za sedež vozila vrgel mobilni telefon, to pa izhaja tudi iz uradnih zaznamkov z dne 16. 10. 2009 in 2. 2. 2010, ki ju je v zvezi s policijskim postopkom sestavil prav G. G., izpovedbo katerega v pritožbi izpostavlja pooblaščenka. Glede na navedeno in ker obdolženec mobilnega telefona ni odvrgel za sedež vozila takoj, ko sta policista ustavila njegovo vozilo, temveč šele med policijskim postopkom, po tem, ko je bil s strani organov pregona pozvan, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi, in ker mobilni telefon ne predstavlja grožnje za javno varnost, je bil zaseg mobilnega telefona in SIM kartic obdolženca, ki je bil v nasprotju z določbo takrat veljavnega 38.a člena ZPol, nezakonit. Na vse ugotovljeno, zlasti pa na že izpostavljene razloge, zakaj je bil sum na obdolženca v zvezi s kaznivimi dejanji na škodo oškodovanke osredotočen že pred policijskim postopkom dne 16. 10. 2009, ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da je tudi obdolženec vložil kazensko ovadbo zaradi sporočil z groženj.

12. Policista bi torej morala obdolženca pred policijskim postopkom seznaniti s privilegijem zoper samoobtožbo in pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Če po tem obdolženec na njuno zahtevo ne bi prostovoljno izročil predmetov (mobitela in SIM kartic), bi jih policista lahko zasegla samo na podlagi odredbe za opravo osebne oziroma hišne preiskave, s katero pa policista nista razpolagala, zaradi česar je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da njuno ravnanje predstavlja kršitev ustavnih pravic obdolženca. Ker sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (drugi odstavek 18. člena ZKP), je odločitev sodišča prve stopnje, da se iz spisa izločijo tovrstni dokazi, pravilna in zakonita.

13. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnica uveljavlja kot posledico nepravilne odločitve sodišča prve stopnje o izločitvi dokazov, saj je po njenem mnenju sodišče prve stopnje zaradi neutemeljene izločitve dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je upravičeno izločilo nedovoljene dokaze, dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, preostale dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da ni dokazov, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, zaradi česar ga je v skladu s 3. točko 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo (točki 5 in 7 razlogov izpodbijane sodbe), pritožbene navedbe pooblaščenke oškodovanke v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ostajajo zgolj na načelni ravni ter pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

14. Pritožnica se vsebinsko opredeli le do treh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari (točka I/II izreka izpodbijane sodbe). Navaja, da je oškodovanka jasno izpovedala, da je domnevala, da je avto poškodoval obdolženec, ker se je veliko gibal okoli avta in bloka, kjer je živela. Kazniva dejanja so sovpadala z istim časovnim obdobjem, ko je oškodovanka prejemala grozilna sporočila. Takrat ji ni grozil nihče drug. Takšne navedbe je v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je tehtno pojasnilo, da zgolj na podlagi oškodovankinega prepričanja (pritožnica sedaj v pritožbi navede, da je oškodovanka (le) domnevala) ni mogoče zaključiti, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Pri tem je pravilno upoštevalo predhodne zaključke, katere pritožnica po vsebini ne graja (točka 5 razlogov izpodbijane sodbe), in sicer da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je obdolženec oškodovanki pošiljal SMS sporočila z grozilno vsebino (točka I/I izreka izpodbijane sodbe), zaradi česar jih tudi ni mogoče primerjati z zapisi na oškodovankinem avtomobilu. Ker pa zgolj domneva oškodovanke, brez kakšnega posrednega, še manj pa neposrednega dokaza, ne more zadostovati za izrek obsodilne sodbe, za katero se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP),1 je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom in dubio pro reo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 ter treh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. 15. Po obrazloženem, ko pooblaščenka glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo izrek oprostilne sodbe obdolžencu, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. V obravnavani zadevi se je po svoji pooblaščenki pritožila zgolj oškodovanka, zato je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti izključen.

17. Stroški odgovora na pritožbo v skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP bremenijo proračun. Nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke za vloženo pritožbo plača oškodovanka sama (prvi odstavek 97. člena ZKP).

1 Prepričanje o krivdi mora biti takšno, da je onkraj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt).