Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iztek roka za izpolnitev pogojev ni nudil podlage za toženkin odstop od pogodbe. V pogodbah je bila dogovorjena pravica banke, da kadarkoli po nastanku in med trajanjem dogodka kršitve z obvestilom kreditojemalcu razglasi takojšnjo zapadlost (četrti odstavek X. točke). Družba je bila seznanjena s kršitvami, ki jih je ugotovila toženka. V obvestilu je bilo tudi navedeno, da kršitve predstavljajo odpovedni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 1.625.000,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe vsakemu od tožnikov in odločilo, da sta tožnika dolžna toženki povrniti stroške postopka.

2. Tožnika v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavljata pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kljub obsežnim trditvami strank in obsežnemu dokaznemu postopku se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze, višino škode in z ostalimi tremi pogoji za odpust kršitev (sklenitev opcijske pogodbe, konverzija posojila, imenovanje novega finančnega svetovalca).

Nepravilna je odločitev, da A. d. o. o. ni pravočasno izpolnila dogovora o pogojih za odpust kršitev, ker tožnika do 30. 3. 2017 nista imenovala novega direktorja družbe, in da je zaradi tega toženka upravičeno odstopila od kreditnih pogodb.

V pogodbi je bilo jasno določeno, da bo toženka v primeru izpolnitve štirih pogojev, izdala odpustek za kršitve kreditnih pogodb, ni pa bilo jasno predstavljeno, kaj se bo zgodilo, če pogoji do določenega roka ne bodo izpolnjeni. Da bo toženka takoj odstopila od pogodb, tožnikoma ni bilo predstavljeno, niti tega nista pričakovala. S svojim pozivom na sestanku 30. 3. 2017, naj tožnika in družba povedo, kdaj bodo pogoji lahko izpolnjeni, je dala jasno vedeti, da rok ni fiksen in da ga je mogoče podaljšati. Dala je celo vedeti, da ji izpolnitev po 30. 3. 2017 ustreza bolj, kot če bi bili pogoji izpolnjeni pred tem.

V skladu s splošno sprejetim stališčem sodne prakse in pravne teorije zgolj natančna določitev časa izpolnitve ne zadostuje za sklepanje, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe (sodba VS RS II Ips 190/2017, sodba VSL I Cpg 555/2019). Volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, mora biti posebej izražena (VS RS II Ips 150/2013). Zmotno je stališče v sodbi, da navedeno za kreditne pogodbe ne velja. Banka z opominom opozori kreditojemalca na njegovo zamudo in na možnost odstopa od pogodbe, če v dodatnem roku ne bo poravnal zapadle obveznosti. Stališče v 26. točki obrazložitve je napačno. Ne gre niti za splošno znano dejstvo, niti za pravno pravilo ali poslovno prakso, niti ni bilo tako dogovorjeno v konkretnem pogodbenem razmerju. Sicer pa pogodba o odpustu kršitev niti ni kreditna pogodba.

Dokazano in nesporno dejstvo je, da so bili kasneje vsi pogoji izpolnjeni. Tožnika sta dokazala, da je toženka načrtno ovirala izpolnitev do 30. 3. 2017. Izpolnitev je bila namreč odvisna od njene volje in sodelovanja, po odstopu pa so bili pogoji hitro izpolnjeni, ker je bil to očitno namen in volja toženke že od začetka. Zaključek o nepomembnosti tega dejstva v sodbi je posledica zmotne presoje o nepodaljšljivem roku za izpolnitev pogojev.

Izbira novega direktorja je bila pogojena s tem, da je sprejemljiv za toženko. Zanj je bilo torej potrebno njeno soglasje in torej sodelovanje. Novega direktorja sta tožnika in družba izbrala že 22. 3. 2017. To potrjuje elektronsko sporočilo B. B. z dne 29. 3. 2017. Vpis v register dne 21. 4. 2017 je posledica toženkinih ravnanj.

Neutemeljena je ugotovitev, da je družba odklonila izpolnitev pogoja o zaposlitvi novega direktorja, ker je njegovo izpolnitev pogojevala z odobritvijo kredita v višini 2.000.000 EUR. Gre za pristransko in neutemeljeno dokazno oceno. Da predlog za odobritev kredita ni bil nikoli pogoj, potrjuje dejstvo, da je bila ista oseba imenovana za direktorja, ne da bi bila toženka odobrila novo financiranje.

Za presojo pogodbenega razmerja je treba upoštevati tudi okoliščine, dejanja in ravnanja pogodbenih strank po 30. 3. 2017, česar sodišče ni storilo. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da predlog za financiranje z dne 29. 3. 2017 ni vplival na imenovanje novega direktorja.

Dokazna ocena je izredno pristranska. Očitno je dejstvo, da je toženka kot največja in najpomembnejša banka, imelo takšen vpliv na sodišče, da kljub očitno nedopustnemu ravnanju ni ugotovilo protipravnosti. Ocena o neverodostojnosti izpovedbe B. B. temelji na klišejski oceni. Priča C. C. sodeluje s toženko. Da je o tem sodelovanju govoril v pretekliku, ne pomeni, da ne sodeluje oziroma da si tega – kot krizni manager – ne želi.

C. C. je bil izbran s strani toženke in bi prišel delat, ko bi toženka to od njega zahtevala. Neutemeljena je zato ugotovitev v sodbi, da ni prišel, ker mu A. d. o. o. ni pripravila pogodbe o zaposlitvi in ker niso bili dogovorjeni pogoji. Toženka je imela kontrolo nad poslovanjem družbe in je bila zato tudi njegova plača odvisna od njene volje. Prav tako ni slediti njegovi izpovedbi, da se z A. d. o. o. do 30. 3. 2017 ni pogovarjal o prevzemu poslovodstva. Glede na e-sporočilo z dne 29. 3. 2017, pogoje za odpust kršitev in dejstvo, da je v mesecu dni postal direktor, ga vodstvo družbe gotovo ni povabilo z drugim namenom. Juričan niti ni pojasnil razlogov, zaradi katerih ni bil imenovan že 28. 3. 2017. Glede na dokazana prizadevanja tožnikov in A. d. o. o. za pravočasno izpolnitev pogodbenih obveznosti in odvisnost pri izbiri direktorja od toženke ni bilo podlage za sklepanje, da so razlogi za neizpolnitev pogojev na strani tožnikov in družbe.

Toženkin odstop od pogodb je iz navedenih razlogov neutemeljen in nedopusten. Toženka ga ne more upravičiti niti z domnevno grožnjo tožnika 30. 3. 2017, da bo dal družbo v stečaj. Sam niti ni imel takega interesa. Sodišče je ugotavljalo le, ali sta tožnika podala osebno poroštvo za obveznosti do toženke, zanemarilo pa dejstvo, da sta ga dala za obveznosti družbe, ki v stečaju ne bi ugasnile. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča, da je toženki grozila škoda zaradi neplačevitosti družbe kreditojemalke. Do odstopa od kreditnih pogodb in razglasitve predčasne zapadlosti ni imela zapadlih in neporavnanih obveznosti iz teh pogodb. Tudi zato, ker glavne obveznosti ni kršila, je bil odstop od pogodbe neupravičen.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika uveljavljata zahtevek za povrnitev škode v višini vrednosti njunih poslovnih deležev v družbi A. d. o. o. in izgubljeni dobiček (naslednjih desetih let), ki naj bi jima nastala zaradi izgube poslovnih deležev po neupravičenem toženkinem odstopu od kreditnih pogodb.

6. Zaključek v izpodbijani sodbi, da ni dokazana nedopustnost toženkinega ravnanja, temelji na ugotovitvah: - da je družba s toženko v letu 2016 sklenila dve kreditni pogodbi,1 v katerih je bilo določeno, da sme pod določenimi pogoji razglasiti predčasno zapadlost kredita, tako da na dan razglasitve kredit predčasno zapade v plačilo v celotnem znesku, in/ali zahtevati takojšnje plačilo celotnega preostalega dolga pod določenimi pogoji, - da so bili v februarju 2017 izpolnjeni pogoji za predčasno zapadlost kredita (kršitve pogodbe so navedene v zapisniku sestanka z dne 22. 2. 2017)2 in bi toženka lahko v skladu s točkami X/4 a, b in p razglasila predčasno zapadlost celotnega kredita (kar bi imelo za posledico takojšnjo neodpravljivo nelikvidnost družbe), - da sta zakonita zastopnika družbe 24. 2. 2017 zaprosila toženko za odpustitev kršitve finančnih zavez po navedenih pogodbah in v tej prošnji priznala kršitve, ki jih je ugotovila toženka, - da je toženka na sestanku 14. 3. 2017 zakonitima zastopnikoma družbe in tožnikoma predstavila predpogoje za odpustek, pri čemer pri enem ni vztrajala in namesto njega dodala drugega, - da je toženka v dopisu z dne 15. 3. 2017 družbi sporočila pogoje za odpustek, in sicer (1) sklenitev opcijske pogodbe za nakup poslovnega deleža družbe za 1 EUR, (2) konverzija posojila lastnikov v višini 240.000 EUR v kapital družbe, (3) imenovanje novega, za banko sprejemljivega direktorja, ki ni povezan z družino B., in sklenitev pogodbe o zaposlitvi s polnimi pooblastili glede zastopanja in vodenja družbe ter (4) imenovanje novega, za banko sprejemljivega finančnega svetovalca in predložitev podpisane pogodbe z njim, vse najkasneje do 30. 3. 2017, - da je bil s sprejetjem pogojev s strani družbe sklenjen zavezujoč dogovor med družbo in toženko o pogojih za odpust kršitev, - da tožnika nista mogla biti v negotovosti o tem, kaj se bo zgodilo v primeru neizpolnitve pogojev, in da nista mogla računati, da jima bo toženka rok še enkrat podaljšala, - da tretji pogoj v danem roku ni bil izpolnjen: - da je direktorica družbe 29. 3. 2017 zaprosila za odobritev posojila v višini 2 mio EUR in to določila kot pogoj za sklenitev pogodbe z novim vodstvom družbe, - da je direktorica družbe istega dne kontaktnim osebam pri toženki poslala elektronsko sporočilo, da se soočajo z velikimi likvidnostnimi težavami, da so pogoji večinoma izpolnjeni, da je novo vodstvo sprejeto in da je bilo dogovorjeno, da novi direktor C. C. pride v podjetje 28. 3., a ni prišel, da prosi za izdajo bančne garancije za avans v višini 150.000 EUR in opozorila na grozeče unovčenje bančne garancije, - da tožnika nista zatrjevala, da bi bila pogodba z C. C. pripravljena za podpis in kakšni so bili dogovorjeni pogoji, in nista dokazala, da je bil razlog za neprihod C. C. na delo v zadnjih dneh marca 2017 v njegovem dogovoru s toženko, - da sta tožnik in direktorica družbe B. B. predčasno zapustila sestanek s toženko 30. 3. 2017 in da je tožnik pred zaključkom dejal, da se je družba začela in se bo končala z enim človekom, da ne verjame v prisilno poravnavo in da bo družbo dal v stečaj, - da glede na hude likvidnostne težave družbe (neprerekana trditev o dolgu v višini 4. mio EUR), nepripravljenost toženke za odobritev dodatnega kredita in izstavitev bančne garancije in izjavo tožnika ob zaključku sestanka ni bilo realno pričakovanje, da se bo sodelovanje med družbo in toženko nadaljevalo, kot da kršitev in pogojev za odpust ni bilo, - da zapisa v zapisniku sestanka z dne 30. 3. 2017, ki se glasi: „banka … družbo pozove, naj povedo, kdaj bodo pogoji lahko izpolnjeni“, ni mogoče razumeti kot ponujeno podaljšanje, sploh pa ne ob upoštevanju zapisa, da je družba navedla, da brez zagotovitve financiranja pogojev ne more izpolniti, - da je toženka družbo prvi dan po izteku roka obvestila, da odstopa od pogodb in zahteva takojšnje plačilo celotne obveznosti in da je istega dne vložila predlog za začetek postopka upniške prisilne poravnave, - da je bil podan razlog za razglasitev predčasne zapadlosti kredita iz točke X/4 p vsake od pogodb (spremenjene okoliščine, zaradi katerih bi nadaljnje izvrševanje obveznosti za banko predstavljalo bistveno povečan riziko oziroma bistveno oteženo možnost izterjave), - da je bilo za toženko najbolje, da družba nadaljuje s poslovanjem, pri izbiri med postopkom prisilne poravnave in stečajem pa je bila zanjo boljša prva možnost, - da tožnika nista dokazala, da bi v primeru stečaja za obveznosti družbe jamčila z osebnim premoženjem, - da izpolnitev nekaterih pogojev med postopkom prisilne poravnave za odločitev v tej zadevi ni pomembna.

7. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da tožnika nista dokazala, da je toženka ravnala z namenom, da se polasti družbe. Izkazano je, da je ravnala z namenom zmanjšanja svoje škode, ki ji je grozila zaradi neplačevitosti družbe kreditojemalke.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze in obsega škode. Pravilno je namreč stališče v izpodbijani sodbi, da mora biti v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjenih več predpostavk. Po presoji, da ena od njih ni izpolnjena, se sodišču ni bilo treba izreči o obstoju ostalih. Četudi bi te obstajale, odločitev ne bi mogla biti drugačna.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da je bil 30. 3. 2017 podan razlog za odstop od kreditnih pogodb, sklenjenih med toženko in družbo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iztek roka za izpolnitev pogojev ni nudil podlage za toženkin odstop od pogodbe. V pogodbah je bila dogovorjena pravica banke, da kadarkoli po nastanku in med trajanjem dogodka kršitve z obvestilom kreditojemalcu razglasi takojšnjo zapadlost (četrti odstavek X. točke). Družba je bila seznanjena s kršitvami, ki jih je ugotovila toženka. V obvestilu je bilo tudi navedeno, da kršitve predstavljajo odpovedni razlog. Po zaprosilu družbe, naj ji toženka izreče odpustek kršitev, je toženka odgovorila, da se odpustek izreče v primeru izpolnitve določenih pogojev do določenega roka. (Vsaj) eden izmed pogojev ni bil izpolnjen, družba pa je njegovo izpolnitev pogojevala z dejanji toženke, ki jih ta ni bila pripravljena (in ni bila dolžna) izvršiti. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da v teh okoliščinah družba ni mogla računati na nov rok za izpolnitev pogojev. Vedela je, da je kršila pogodbo in da je kršitev taka, da daje toženki odstopno upravičenje. Z dogovorom o odpustku kršitev ji je bil dan (dodatni) rok, da izpolni pogodbene zaveze (in s tem doseže ohranitev in nadaljnje izvrševanje pogodb), ki ga ni spoštovala. Te okoliščine ne dajejo nobene podlage za sklepanje, da je bil rok podaljšljiv.3 Četudi bi bil, pa je toženka iz ravnanja predstavnikov družbe tik pred iztekom roka mogla sklepati, da družba niti v dodatnem roku pogojev ne bo izpolnila, in je tudi iz tega razloga smela uresničiti odstopno upravičenje (106. člen OZ).

11. Neutemeljeno je pritožbeno stališče o dokazanosti dejstva, da so bili vsi pogoji za odpustek obveznosti izpolnjeni oziroma da je družba storila vse, kar je mogla za njihovo izpolnitev (ostalo pa je bilo odvisno od toženkinega sodelovanja). Ugotovitev v izpodbijani sodbi je drugačna in temelji na oceni izvedenih dokazov. Z apodiktično nasprotno trditvijo ni vzbujen dvom o pravilnosti te ocene. Neprepričljiva je trditev, da je družba izbrala direktorja že 22. 3. 2017. V sodbi je ugotovljeno, da je njegovo imenovanje pogojevala z odobritvijo novega posojila. Ugotovitev temelji na dopisu B. B. toženki z dne 29. 3. 2017, v katerem je ob zaprosilu za odobritev posojila v višini 2. mio EUR še navedeno: "Vaša namera o posojilu … je tudi pogoj, da lahko izpolnimo eno od zavez, ki smo vam jih dali in sicer, da za obdobje enega leta sklenemo pogodbo z novim vodstvom podjetja." Zgolj dejstvo, da je bila kasneje ista oseba imenovana za direktorja, ne da bi bilo odobreno posojilo, ne govori v prid pritožbenemu stališču, da družba ni pogojevala imenovanja direktorja. Kasnejše imenovanje direktorja je bilo izvedeno v bistveno drugačnih okoliščinah, pogojenih z uvedbo postopka prisilne poravnave. Za presojo, ali je družba do danega roka izpolnila pogoje za odpust kršitve, zato tudi niso odločilne okoliščine po odstopu od pogodbe in pričetku postopka prisilne poravnave.

12. Razlog, zaradi katerih C. C. v zadnjih dneh marca 2017 ni prišel na delo v družbo, in o katerem sta (različno) izpovedala C. C. in B. B., je le eden od indicev, na katerih temelji ugotovitev, da družba ni izpolnila pogoja v zvezi z imenovanjem direktorja. Ključne za dokazni zaključek o izpolnjenosti pogoja v zvezi z imenovanjem direktorja so listine in ne izpovedbi B. B. in C. C. Pravilno je kot pomembno upoštevano dejstvo, da tožnika nista niti zatrjevala, da bi družba do 30. 3. 2017 pripravila pogodbo o zaposlitvi in kakšni so bili dogovorjeni pogoji zaposlitve. Ne glede na omejitve, ki jih je v zvezi z izbiro direktorja določila toženka, je bilo namreč imenovanje v pristojnosti družbe. Ker nista izkazala, da bi izvedla vse, kar je bilo treba za sklenitev pogodbe, se sklicevanje na toženkino nesodelovanje pokaže kot posplošeno. Dopis B. B. z dne 29. 3. 2017 mu še dodatno jemlje prepričljivost. V povezavi s temi okoliščinami pritožbeno sodišče ne dvomi niti o pravilnosti ocene o neverodostojnosti izpovedbe B. B., da ji je C. C. v telefonskem pogovoru povedal, da ni prišel na delo zaradi dogovora s toženko, in da je bil on tisti, ki je pogojeval prevzem poslovodenja z odobritvijo novega posojila.

13. Ravnanje tožnika na sestanku 30. 3. 2017 ni pomembno za presojo, ali so kršitve pogodbe utemeljevale odstop od pogodbe in ali je družba izpolnila pogoje. Pojasnjuje toženkino hitro postopanje po tem sestanku, za odločitev v tej zadevi pa ni bistveno.

14. Pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da do odstopa od pogodbe družba ni imela zapadlih in neporavnanih obveznosti v zvezi z vračilom kredita, ni utemeljeno. Ugotovljene so bile kršitve bistvenih pogodbenih zavez, ki so v skladu s pogodbenim dogovorom utemeljevale toženkino odstopno upravičenje.

15. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V postopku ni bilo sporno, da je šlo za kredita v skupni višini 7.870.000 EUR. 2 Strnjeno so podane v zapisniku sestanka z dne 14. 3. 2017, na katerem sta se pogodbeni stranki pogovarjali o prošnji za odpustek kršitev. Kot materialno pomembne kršitve so navedene: (1) neizpolnitev dogovorjenega predčasnega plačila iz terjatve iz postopka proti D. v višini 1.132.000 EUR, (2) zamude pri plačevanju davčnih obveznosti v višini 591.000 EUR, (3) prodaja terjatev, odstopljenih toženki, (4) nerazkritje obsežnosti težav v zvezi s projektom E. in njihovega vpliva na likvidnost podjetja (1.210.000 EUR izgube in posledično 1,5 mio EUR likvidnostnega izpada) in (5) nerazkritje obsežnosti težav v hčerinskih družbah na Hrvaškem. 3 Sodišče je torej pri presoji o naravi roka upoštevalo okoliščine pogodbenega razmerja, kar izhaja iz stališč sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba.