Jedro

Izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za začasno odpečatenje ni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Že prvostopenjski upravni organ je pojasnil, da pečatenje objektov pomeni le označitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa v skladu s 160. členom ZGO-1. Pečatenje torej ne predstavlja samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč je posledica oziroma oznaka izrečene prepovedi nadaljnje gradnje in uporabe objekta.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski inšpekcijski organ zavrnil zahtevo tožnikov za začasno odpečatenje objektov v izvršilnem inšpekcijskem postopku po inšpekcijski odločbi št. 356.2-0772/97 z dne 16. 8. 2000 in sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06122-2307/2005 z dne 29. 5. 2009. Tožnika v tožbi navajata, da jo vlagata glede na „pouk o pravnem sredstvu“ in pripominjata, da je izdana odločba korektna in da ji glede na veljavne predpise ni mogoče ničesar očitati. Menita pa, da bi bilo treba upoštevati in preučiti postopke, ki so bili sproženi, ker so težave plod neurejene gradbene zakonodaje, ki se nanaša na objekte ob avtocestah (konkretno počivališčih), in ravnanja DARS kljub temu, da nima pristojnosti v zvezi s postavljanjem objektov na počivališčih. V nadaljevanju navajata težave pri pridobivanju gradbenih dovoljenj za počivališča in razloge zanje, opisujeta poskuse reševanja teh težav in od sodišča pričakujeta, da bo pretehtalo vse plati njune „zadeve“ in zadevo ugodno rešila. Prepričana sta, da bi jima z izvršitvijo inšpekcijske odločbe nastala velika gospodarska škoda.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za začasno odpečatenje ni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Že prvostopenjski upravni organ je pojasnil, da pečatenje objektov pomeni le označitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa v skladu s 160. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Pečatenje torej ne predstavlja samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč je posledica oziroma oznaka izrečene prepovedi nadaljnje gradnje in uporabe objekta. Pečatenje torej ne pomeni odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi inšpekcijskih zavezancev, zato tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za odpečatenje nima take pravne narave. Tožnika izpodbijani odločitvi niti ne očitata nepravilnosti ali nezakonitosti, nasprotno, menita, da ji tega ni mogoče očitati.

Glede na navedbe, s katerimi utemeljujeta tožbo, pa sodišče pojasnjuje, da v tem upravnem sporu ne morejo biti predmet presoje tožbeni ugovori, ki se po vsebini nanašajo na vprašanja o utemeljenosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa. O njuni obveznosti, da odstranita nelegalno zgrajen objekt in da vzpostavita prejšnje stanje, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, tj. z inšpekcijsko odločbo. Odločitev o zavrnitvi njune zahteve za odpečatenje objektov pa ne odpira možnosti za izpodbijanje inšpekcijske odločbe.

Poleg navedenega v obravnavanem primeru sklep o zavrnitvi zahteve za odpečatenje objektov ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ta odločitev je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 380/2008, I Up 100/2009, I Up 253/2009, I Up 278/2010, I Up 319/2011).