Jedro

Uredba o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije je splošen akt in ne ureja posamičnih razmerij, saj sama po sebi nima neposrednega učinka na pravni položaj pritožnikov.

V primeru, da bodo izpolnjeni pogoji za odvzem koncesije, bo tožena stranka o tem morala izdati upravno odločbo. Šele ta odločba bo neposredno učinkovala na pravni položaj vsakega od pritožnikov – koncesionarjev, zoper njo pa bodo imeli na voljo sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožečih strank, s katero so zahtevale odpravo Uredbe o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 98/10, v nadaljevanju Uredba) oziroma podrejeno odpravo oziroma razveljavitev prvega odstavka 9. člena, drugega stavka tretjega odstavka 12. člena, tretjega in četrtega odstavka 17. člena in prvega stavka drugega odstavka 18. člena v zvezi z 10. alinejo prvega odstavka 9. člena Uredbe.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbo četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Navaja, da je izpodbijana Uredba predpis, ki ne ureja posamičnih razmerij, ampak na splošno določa pogoje za podeljevanje koncesije za izkoriščanje gozdov v lasti RS. Ugotavlja, da se tudi določba 10. alineje prvega odstavka 9. člena Uredbe ne nanaša na konkretne, poimensko določene koncesionarje. Nadalje pojasnjuje, da je v sklepu U-I-53/10-4, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, Ustavno sodišče presojalo predpis, ki pa se nanaša na poimensko določene subjekte. Izpodbijana Uredba torej ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj ne ureja posamičnih razmerij.

3. Pritožniki v pritožbi zatrjujejo, da Uredba neposredno posega v obstoječa koncesijska razmerja ter poslabšuje pogoje izvajanja koncesije dosedanjim koncesionarjem in opozarjajo, da je treba v vsakem konkretnem primeru vsebinsko odločiti, ali se določila predpisa iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 nanašajo na posamična razmerja. Ponavljajo, da se posamezni členi Uredbe nanašajo izključno na koncesionarje (tožeče stranke), ki so na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) pridobili koncesijo za obdobje 20 let. Čeprav v Uredbi niso poimensko navedeni, so koncesionarji nedvomno določeni, saj je tožena stranka z njimi sklenila koncesijske pogodbe. Pri tem se sklicujejo posebej na določbo 10. alineje prvega odstavka 9. člena Uredbe, ki neposredno vpliva na obstoječe koncesionarje in posega v obstoječa koncesijska razmerja. Vrhovnemu sodišče predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. V obravnavani zadevi je sporno, ali je izpodbijana Uredba oziroma njene posamezne določbe, splošen akt ali akt, ki ureja posamična, povsem konkretna razmerja, in pri tem posega v pravice, obveznosti ali pravni položaj pritožnikov.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izpodbijana Uredba ne ureja posamičnih razmerij, zato ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, in je tožbo ob predhodnem preizkusu pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Niti Uredba niti katera od njenih določb, tudi ne 10. alineja prvega odstavka 9. člena Uredbe, ne učinkuje neposredno. Pritožnikom je bila koncesija podeljena na podlagi ZSKZ, sklenjene imajo koncesijske pogodbe, s katerimi so urejena medsebojna razmerja (tudi način spremembe pogodbe). V 40. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) je določeno, da o sporu med koncesionarjem in koncedentom glede izvajanja koncesijske pogodbe odloča redno sodišče. Koncesija se lahko tudi odvzame (tretja alineja 41. člena ZGJS), o čemer se izda upravna odločba.

8. Iz navedenega torej izhaja, da je izpodbijana Uredba splošen akt in ne ureja posamičnih razmerij, saj sama po sebi nima neposrednega učinka na pravni položaj pritožnikov. To velja tudi za primer iz 10. alineje prvega odstavka 9. člena Uredbe, na katerega se posebej sklicujejo pritožniki. Ta določa, da lahko koncedent odvzame koncesijo koncesionarju, če koncesionar zavrne podpis sprememb in dopolnitev koncesijske pogodbe zaradi uskladitve s to Uredbo v predpisanem roku v skladu z 21. členom te Uredbe. V primeru, da bodo izpolnjeni pogoji za odvzem koncesije, bo tožena stranka o tem morala izdati upravno odločbo. Šele ta odločba bo neposredno učinkovala na pravni položaj vsakega od pritožnikov – koncesionarjev, zoper njo pa bodo imeli na voljo sodno varstvo. Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče v sklepu U-I-43/11 z dne 7. 3. 2011, s katerim je zavrglo pobudo (med drugim) pritožnikov za začetek postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

10. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).