Jedro

Ker je stranka sodelovala pri ogledu kraja nesreče, ji ni kršena pravice do izjave, če je na tem ogledu izvedenec upošteval podatke o mestu krvavega madeža, ki so mu jih posredovale tretje osebe.

Oba kolesarja sta v enaki meri odgovorna za nastanek nesreče, saj je toženka sekala ovinek pri uvozu v podhod, tožnik pa ni bil pozoren na promet z desne in jo je opazil prepozno, ko se je že vračala na svoj del steze, in je reagiral z umikanjem v levo. Če bi jo opazil pravočasno, za kar je imel možnost, bi lahko trčenje preprečil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da obstaja odškodninska obveznost tožene stranke do 50 % tožnikove škode (2. točka) (1). Z delno sodbo (1. točka) je zaradi zastaranja zavrnilo del zahtevane škode v višini 1116,45 EUR.

(2) Proti vmesni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) pritožujeta obe stranki. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni, sicer pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; hkrati priglašata pritožbene stroške.

(3) Tožnik prvemu sodišču očita, da se je preveč oprlo na izvedensko mnenje, ki pa po njegovem mnenju sploh ni uporabno, saj se je izvedenec oprl na podatke (konkretno o mestu nahajanja krvavega madeža po nesreči), ki so mu ga posredovali toženkini starši, ki sploh niso bili zaslišani kot priče. Ne drži, da ugotovitve o mestu madeža tožnik ni prerekal, to je več kot očitno in smiselno storil ob zaslišanju izvedenca. Nadalje očita, da je sodišče mimo trditvene podlage ugotovilo ravnanje tožnika, na podlagi katerega naj bi bil kar 50 % soodgovoren za nesrečo, in sicer njegovo nepozornost in umikanje v levo. Ugovor toženke je namreč bil, da ni spoštoval prednosti, tega pa ji ni uspelo dokazati. Tožnik obširno opozarja na siceršnje ugotovitve izvedenca in poudarja, da je bila njegova reakcija umikanja v levo instinktivna in običajna ter da trčenja po ugotovitvah izvedenca ne bi mogel preprečiti. Če je kolesar, ki je vozil počasneje in pravilno, zgolj reagiral na situacijo, mu ni mogoče očitati sokrivde, meni tožnik, ki ocenjuje, da je sodišče neživljenjsko presodilo situacijo. Prvi sodbi še očita, da nima razlogov o tem, da je toženka stezo poznala, tožnik pa ne.

(4) Toženka prvemu sodišču očita, da prihaja samo s seboj v nasprotja, zlasti pa v nasprotje z izvedenskim mnenjem, na katerega opira svojo odločitev. Meni, da je tožnik neverodostojno izpovedoval, svojo izpoved spreminjal in prilagajal ter da je izvedenec povedal, da do nesreče ne bi moglo priti ob takšnem njegovem ravnanju, kot ga je opisoval, do česar pa je bilo prvo sodišče nekritično. Opozarja na ugotovitev izvedenca, da je toženka peljala tako, kot izhaja iz njegove skice, označene v spisu s črko D, da je bila v trenutku trčenja že na svojem pasu in da je izvedenec menil, da je bila tožnikova pozornost usmerjena drugam. Opozarja na izvedenčevo naknadno oceno, da bi se nesreči udeleženca lahko ognila, če bi tožnik ustrezno reagiral. Jasno pravilo je, da se umikaš v desno. Toženka je pravilno vozila ob namišljeni sredinski črti, pri čemer ne gre za nobeno nepravilnost. Izpostavlja del obrazložitve, kjer prvo sodišče povzema izvedenčevo oceno, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kako je glede na sredinsko črto toženka pripeljala in da je verjetno, da je peljala bližje modri kot pa rdeči črti v območju pred križiščem, da pa je vprašanje, kako je peljala od jaška naprej, po mnenju izvedenca nekje po sredini med modro in rdečo črto. Prvemu sodišču nato očita, da je ugotovilo, da je izvedenec z gotovostjo ugotovil pot toženke, kar je brez podlage. Nikjer ni ugotovitve, da bi toženka vozila po pasu, namenjenemu kolesarjem iz nasprotne smeri. Kako je toženka peljala do križišča, po njenem mnenju sploh ni pomembno, saj takrat tožnika še ni mogla opaziti. Nasprotuje oceni, da je njena odgovornost za nastanek nesreče 50 %. Tožnik je bil tisti, ki v križišču ni imel prednosti in se ni prepričal, če kdo prihaja z desne, toženka ga je presenetila, ker je bil z mislimi odsoten, nato pa se je nepravilno umikal v svojo levo, v trenutku trka pa je bila toženka na svoji polovici.

(5) Toženka je na pritožbo tožnika še odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, tožnik pa na njeno pritožbo ni odgovoril. (6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Pritožnica izpodbijani sodbi neutemeljeno očita nasprotujoče si razloge in nasprotje med izvedenskim mnenjem in njegovim povzemanjem v razloge sodbe. V čem so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, toženka ne pove, iz sodbe pa ne izhaja to, kar očita, češ da je izvedenec pot toženke z gotovostjo navedel, zato tudi ni očitanega nasprotja med listinami in med tem, kar se o vsebini listin navaja. Tudi sicer ima prva sodba izčrpne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Neutemeljen je v tej smeri tudi tožnikov očitek, saj vprašanje, ali je toženka kolesarsko stezo poznala, tožnik pa ne, ni odločilno dejstvo.

(8) Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče tudi v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer sledeča relevantna dejstva: do trčenja kolesarjev (tožnika in toženke) je prišlo na kolesarski stezi med Prušnikovo 106 in 114 v Ljubljani, namenjeni izključno kolesarjem (ob stezi je pot za pešce), široki 2,8 m, brez vrisane sredinske črte, v neposredni bližini podvoza, v katerega je toženka pripeljala po klancu navzdol in vanj zavila levo, tožnik pa je imel namen iz podhoda po stezi zapeljati naravnost; toženka se je v tožnika zaletela z njegove desne, približno pod kotom 150 stopinj, tožnik ni stal na mestu, njegova hitrost je bila sicer manjša od toženkine, vendar vprašanje hitrosti hitrost ni bilo neposredni vzrok za nastanek nesreče; mesto trčenja je bilo najverjetneje nekje na območju namišljene sredinske črte med obema pasovoma približno dva metra pred linijo nadvoza, pri čemer sta oba kolesarja delno zasedala tako levi kot desni vozni pas; kolesarja sta se lahko opazila med 1,5 in 2,5 sekunde pred trčenjem, kar ni bilo dovolj za ustavitev, dovolj pa je bilo, da bi zavzela tak položaj na kolesu, da do trčenja ne bi prišlo; toženka je v ožje območje vstopa v križišče pripeljala bolj po levem (levo od namišljene sredinske črte) torej s sekanjem pravilnega loka zavijanja; tožnik ni bil pozoren na promet z desne, instinktivno je reagiral z umikanjem na levo; do trčenja je prišlo, ko se je toženka že vračala na svoj vozni pas in bila praktično že na njem.

(9) Pri tem prvo sodišče ni odločilo mimo trditvene podlage in ni kršilo pravil o dokazovanju z izvedencem. Toženka se je branila, da je bilo nesreči krivo napačno ravnanje tožnika. V tem smislu ni ugotovljenega nič drugega, kot je trdila, čeprav podrobnejši opis ugotovljenega tožnikovega ravnanja jezikovno odstopa od toženkinih navedb (je preciznejši). Sklicevanje na kršitev pravil o prednosti ni nekaj drugega kot ugotovitev, da je tožnik (zaradi nepozornosti) toženko spregledal. Sklicevanje tožnika na pomanjkljive navedbe toženke ni na mestu zlasti glede na njegove lastne skope tožbene navedbe o poteku nesreče, ko je navedel le, da je nesrečo povzročila toženka, ki je prehitro vozila po klancu navzdol in se v nepreglednem levem ovinku vanj zaletela.

(10) Glede očitka tožnika, da je izvedenec mnenje podal na podlagi in upoštevajoč podatke o mestu krvnega madeža po nesreči, ki so mu jih posredovali toženkini starši, ti pa sicer niso bili priče v pravdi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev pravil pravdnega postopka pri delu z izvedencem ni bila storjena. Niso redki primeri, ko ima izvedensko delo bistven pomen za odločitev sodišča, delo izvedenca pa včasih neizogibno nadomesti dokazni postopek (ali njegov pomemben del). Tudi v takih primerih (kot je obravnavani) je treba paziti na to, da je obema strankama zagotovljena učinkovita pravica do izjave in sodelovanja v postopku, in sicer na način, da sodeluje pri aktivnostih izvedenca, ki so nujne za njegovo mnenje (sem sodijo zlasti pogovori izvedenca z različnimi osebami) (2). Pri tem se torej kot odločilno pokaže, da tožnik ne navaja, da ni mogel sodelovati na ogledu kraja nesreče, ki ga je izvedenec opravil, in na katerem sta prisostvovala tudi toženkina starša. Izvedenec v svojem mnenju navaja, da sta mu starša pokazala mesto krvnega madeža, na to navedbo tretjih oseb pa ni zabeležil nobenega ugovora tožnika. Ne gre za to, da bi tožnik ne „očital“ izvedencu upoštevanja podatka, ki ga je prejel od tretje osebe, pač pa za to, da ni zanikal tega podatka z nobeno nasprotno (konkretno) trditvijo. Zgolj z nasprotovanjem (češ če bi bil krvavi madež drugje, bi bila ugotovitev mesta trčenja drugačna) tožnik ne more zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki je tudi glede vzročne zveze za nastanek nesreče (v celoti) na njem. Ob tem velja tudi poudariti, da je izvedenec prepričljivo in dosledno ter logično pojasnil, da bi dinamiko trčenja ocenil enako ne glede na madež, in da tudi njegova ocena o tožnikovem položaju pred trčenjem ni temeljila na ugotovitvi o kraju krvavega madeža. (11) Ne drži, da tožniku ni mogoče očitati ničesar, razen njegove reakcije. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo, da ni bil pozoren na promet z desne, kar je sicer nujno za spoštovanje t. im. desnega pravila, torej za spoštovanje prednosti vozil, ki prihajajo z desne, če signalizacija ob srečanju enakovrednih poti prometnega režima ne uredi drugače. Njegova reakcija je bila zato tudi posledica lastnega nepravilnega ravnanja v prometu, ko je toženko očitno opazil prepozno, zato ga je ta presenetila (pri čemer je tudi sama kršila pravila o cestnem prometu, ker je s kolesom v ožje območje križišča kolesarskih stez pripeljala po stezi, namenjeni kolesom iz nasprotne smeri), in se je nato (instinktivno, a napačno) umikal v levo, na nasprotno stezo. Bistveni razlog za njegovo krivdo ni v instinktivni, a napačni reakciji, pač pa v njegovi nepozornost na promet z desne.

(12) Ne drži pa niti očitek toženke, da prvo sodišče ni kritično presodilo izpovedbe tožnika, saj je storilo ravno to in je upoštevalo, na kar je opozoril izvedenec, da njegov položaj ni mogel biti takšen, kot trdi, in da toženka po njegovem (izvedenčevem) mnenju ovinka ni „sekala“ na tak način, kot zatrjuje tožnik, torej po pločniku (v prilogi A izvedenskega mnenja označeno z zeleno črtkano linijo). Nadalje ne drži njeno prepričanje, da ni vozila proti predpisom, saj je izvedenec ocenil za najverjetneje, sodišče prve stopnje pa je to sprejelo kot prepričljivo izkazano dejansko podlago svoje odločitve, da je vendarle sekala pravilno krivuljo zavoja, in sicer v ključni fazi, torej ko se je bližala mestu trčenja (tako je vstopila v ožje območje križišča). Dejstvo, da je izvedenec dopustil možnost, da je bila v trenutku trčenja že na svoji polovici steze, ne vpliva na njeno predhodno kršitev pravil varne vožnje, saj je s tem povzročila upravičeno (v izvedbi pa sicer žal napačno) reakcijo tožnika, da se ji je začel umikati, kar je privedlo do njunega trka.

(13) Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je prvostopno sodišče pri presoji krivde obeh kolesarjev pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo 50 % prispevek obeh udeležencev k nastanku nesreče. Vse opisane okoliščine nesreče, predvsem pa obseg, teža in stopnja neskrbnosti ravnanja oziroma kršitev predpisov o varnosti v cestnem prometu po presoji pritožbenega sodišča omogočajo oceno, da sta prispevka obeh enaka. Ni najti podlage za drugačen sklep, saj brez nepravilnega ravnanja toženke, ki je sekala ovinek pri vožnji v podhod, ne bi prišlo do potrebe po reakciji za umik tožnika, tožnik pa bi ob večji pozornosti na promet z desne tudi lahko preprečil trčenje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo (353. čl. ZPP), saj tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

(13) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. in 2. odst. 165. čl. v zvezi s 164. čl. ZPP.

(1) Pravilno (dosledno) bi se sicer izrek glasil, da je tožbeni zahtevek utemeljen do 50 % oziroma da je podan temelj tožbenega zahtevka v obsegu 50 %. Ne gre namreč za vmesni ugotovitveni zahtevek. Glej npr. Ude L., Civilno procesno pravo, Ur. l. RS, Ljubljana 2002, str. 304 in nadaljnjo tam navedeno literaturo.

(2) Primerjaj zadevo ESČP Mantovanelli proti Franciji, komentira Galič A., Ustavno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 172, in Zobec J., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba Ljubljana, 2006, str. 492, op. 1505, in str. 494 op. 1513.