Jedro

Za uveljavljanje solidarnostne pomoči ne veljajo prekluzivni, ampak zastaralni roki. Delavec lahko zahtevek za izplačilo solidarnostne pomoči kot denarne terjatve uveljavlja neposredno na sodišču, v skladu z 2. odst. 83. čl. ZTPDR.

Kljub neustezni ureditvi solidarnostne pomoči v KPDKML, sodišče ne more odreči odločanja o višini solidarnostne pomoči, če ne pride do dogovora, saj bi v primeru izpolnjevanja pogoja za pridobitev solidarnostne pomoči (bolezni nad 3 mesece), to dejansko pomenilo odklonitev sodnega varstva. V takem primeru je sodišče dolžno upoštevati okoliščine posameznega primera (2. odst. 68. čl. KPDKML) in primerjalno ureditev višine pomoči v drugih primerih. Navedena KP namreč konkretno določa višino solidarnostne pomoči v primeru smrti ožjega družinskega člana, ob nastanku težje invalidnosti ali elementarne nesreče. Ker v 68. čl. navedene KP rok za izpolnitev tudi ni določen, tožnik pa ni konkretiziral, kdaj naj bi se obrnil na delodajalca, je potrebno pri opredelitvi zamude tožene stranke upoštevati določbo 324. čl. ZOR, kar v konkretni zadevi pomeni zamudo tožene stranke od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka M. p.o., Ljubljana je dolžna tožeči stranki G. L. izplačati solidarnostno pomoč za leto 1996 v višini 130.124,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 dalje do plačila in za leto 1997 v višini 134.547,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 48.350,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2001 do plačila, vse v 8 dneh.

Kar tožnik zahteva iz naslova plačila zakonitih zamudnih obresti več, se zavrne".

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da pravica do solidarnostne pomoči ni absolutna pravica in da tožnik ne razpolaga z vsemi dokazi, s katerimi pa ne more razpolagati že po naravi stvari. Svojo zahtevo za plačilo pomoči je pisno naslovil na podjetje in na sindikat. Te zahteve bi lahko predložila podjetje ali sindikat. Poleg tega pa tožnik tudi ne razpolaga z dogovorom med upravo tožene stranke in sindikatom glede izplačila solidarnostne pomoči. Dejstvo je, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila in da bi sicer to, da ni obstajal dogovor o izplačilu solidarnostne pomoči, morala dokazovati tožena stranka in ne tožnik. Sodišče bi torej za pojasnitev celotne zadeve moralo toženo stranko pozvati, naj se v zadevi izjasni in v ta namen zaslišati ustrezne priče. Sodišče bi bilo tudi samo dolžno izvajati dokaze, ki so po njegovem mnenju potrebni za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj pri nas ne poznamo čisto kontradiktornega postopka. Ker sodišče tega ni storilo, je s tem kršilo veljavne materialne predpise. Tožnik je predložil sodišču vse dokaze, za katere je menil, da jih sodišče potrebuje. V kolikor je sodišče potrebovalo še dodatne dokaze, bi ga o tem moralo obvestiti, saj ta le sam od sebe ne more vedeti, ali sodišče želi še kakšne drugačne dokaze.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in s tistimi kršitvami postopka, na katere opozarja pritožba, sodišče pa je pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje je sicer mogoče očitati neustrezen izrek, saj v izreku ni ustrezno konkretiziralo zahtevka, ki ga je zavrnilo. Kljub temu pritožbeno sodišče tega ni štelo za absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče v obrazložitvi konkretno povzelo tožnikov zahtevek. Tudi nekake pritožbene navedbe o kršitvah postopka so neutemeljene in kažejo na nerazumevanje oz. nepoznavanje vlog strank in sodišča v individualnem delovnem sporu. Tako sodišče prve stopnje glede na pasivnost tožene stranke ni imelo nobene podlage, da bi le-to še posebej pozivalo k temu, naj se v zadevi izjasni oz., da bi s tem namenom zaslišalo ustrezne priče - kar po uradni dolžnosti.

Zaslišanje prič ali strank ni predlagal niti tožnik. Tudi pritožbena izvajanja tožnika v zvezi z dokaznim postopkom so neustrezna, saj bi sodišče lahko ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajalo dokaze, ki jih stranke niso predlagale le, če bi iz obravnavanja in dokazovanja izhajalo, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (2. odst. 7. čl. ZPP, v povezavi s 3. odst. 3. čl. ZPP). S tem v zvezi se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev materialnih predpisov, saj tudi v primeru, če bi že šlo za kakšno kršitev, to ne bi bila kršitev materialnih, temveč procesnih predpisov. Pritožba smiselno utemeljeno uveljavlja le pomanjkljivo postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo načela materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP), vendar tudi ta opustitev ni odločilna, saj ni v povezavi z vsebino napačne odločitve sodišča prve stopnje - torej ni neposredne povezave med neizvajanjem načela materialnega procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje in samo odločitvijo.

Kot navedeno pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V razlogih sodbe, s katero je zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo solidarnostne pomoči za leti 1996 in 1997 je navedlo, da pravica do solidarnostne pomoči v primeru daljše odsotnosti z dela zaradi bolezni delavcu ne pripada avtomatično. Ta terjatev ne zapade v plačilo, dokler je delavec izrecno ne uveljavlja, oz. dokler mu ni odobrena na predlog sindikata. Takšno stališče naj bi izhajalo iz narave pravice, kar bi tudi pomenilo, da mora delavec pravico do solidarnostne pomoči uveljaviti v času, ko obstajajo pogoji za pridobitev te pravice, oz. vsaj v ustreznem roku po prenehanju teh pogojev, v skladu z 2. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Ker tožnik, ki je zatrjeval, da je za pomoč zaprosil, do zaključka glavne obravnave ni predlagal izvedbe nobenega od dokazov za to, je sodišče njegov zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Za uveljavljanje solidarnostne pomoči ne veljajo prekluzivni, temveč le zastaralni roki. Delavec lahko zahtevek za izplačilo solidarnostne pomoči kot denarne terjatve uveljavlja neposredno na sodišču, v skladu z 2. odst. 83. čl. ZTPDR. Sicer pa ne drži niti razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s tem, saj je tožnik tožbeni zahtevek vložil 5.10.1998, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je bil neprekinjeno v bolniškem staležu od 1.7.1996, pa vse do 28.10.1998, torej tudi še po datumu vložitve tožbe na sodišče. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da solidarnostna pomoč v primeru daljše odsotnosti zaradi bolezni delavcu ne pripada avtomatično, čeprav je tudi to stališče, če ga obravnavamo kot splošno stališče, ki bi veljalo v vseh primerih izplačil solidarnostne pomoči, vprašljivo, zlasti za področje negospodarstva, glede na razlago komisije za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPNd, Ur.l. RS št. 18/91-99/2001, oz. razlaga Ur.l. RS št. 81/2000). Kljub temu pa se sodišče prve stopnje v nadaljevanju neustrezno sklicuje celo na odobritev s strani sindikata oz. predlog sindikata, saj solidarnostna pomoč ob pozitivni ureditvi v raznih kolektivnih pogodbah predstavlja pomoč delodajalca delavcu, pri čemer je ob deklariranju pravice, da delavcu v konkretnih primerih solidarnostna pomoč pripada, in le v nekaterih kolektivnih pogodbah opredeljeni vlogi sindikata kot predlagatelja te pomoči, ta vloga močno omejena. Sploh pa se na vlogo sindikata kot predlagatelja solidarnostne pomoči ni mogoče sklicevati v konkretni zadevi, saj glede na določbo 68. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 37/96 - v nadaljevanju: KPDKML) sploh ni določene vloge sindikata kot predlagatelja solidarnostne pomoči. Iz navedenega člena KP izhaja tudi, da delavcu solidarnostna pomoč enkrat letno pripada tudi v primeru daljše bolezni (nad 3 mesece). Zaradi daljše bolezni nad 3 mesece ima delavec torej pravico do solidarnostne pomoči, pri tem pa KP ne določa izrecno namena te pomoči, kot dodatnega ali posebnega kriterija za dodelitev.

Problematična pa je nadaljna opredelitev 68. čl. KPDKML, da se o višini solidarnostne pomoči dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera. Določba je neustrezna, saj ne upošteva situacij, ko do dogovora ne pride, ko sindikat pri delodajalcu sploh ni organiziran ali ko sindikat ni aktiven (morda tudi iz razloga, ker delavec ni njegov član). Takšna ureditev je neustrezna tudi zato, ker v primeru, če dogovora ni, ni določenih vsaj okvirnih meril, ali najnižjega zneska solidarnostne pomoči. Tudi komisija za razlago KP (Ur.l. RS št. 73/2000) teh kriterijev ni opredelila, temveč je določila, da se o višini solidarnostne pomoči za primer daljše bolezni dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera, pri čemer lahko višino dogovorita s podjetniško KP oz. splošnim aktom (kar tudi ni ustrezna opredelitev, saj splošnega akta ne sprejema tudi sindikat), ali pa jo dogovorita vsakokrat, ko primer nastane.

Kljub neustrezni ureditvi pa sodišče ne more odreči odločanja o višini solidarnostne pomoči v primeru, če do dogovora ne pride, saj bi to ob deklariranju pravice delavca do solidarnostne pomoči tudi v primeru bolezni nad 3 mesece, dejansko pomenilo odklonitev sodnega varstva. Glede na to je tudi sodišče dolžno upoštevati okoliščine posameznega primera (2. odst. 68. čl. KPDKML), kar v konkretni zadevi pomeni neprekinjeno daljšo bolniško odsotnost delavca, pa tudi primerjalno ureditev višine pomoči v drugih primerih. Navedena KP namreč konkretno določa višino solidarnostne pomoči v primeru smrti ožjega družinskega člana ob nastanku težje invalidnosti ali elementarne nesreče in sicer v višini ene povprečne plače delavca pri delodajalcu oz. povprečne plače v gospodarstvu RS za pretekle 3 mesece, če je to za delavca ugodneje, v primeru smrti delavca pa določa solidarnostno pomoč v višini dveh povprečnih plač. Glede na okoliščine primera in primerjalno ureditev zato ni pomislekov, da tudi v konkretni zadevi tožniku ne bi pripadala solidarnostna pomoč v višini ene povprečne plače v gospodarstvu (oz. ko se ta podatek ne izkazuje več, v višini ene povprečne plače v RS), kar je tožnik tudi uveljavljal v tožbenem zahtevku. Podatki o povprečni plači v RS so tudi splošno znani podatki in jih je možno preveriti, iz teh pa izhaja, da so zneski, ki jih uveljavlja tožnik za leti 1996 in 1997, celo nižji od povprečnih plač v RS za pretekle 3 mesece (od oktobra do decembra 1996 in za isto obdobje leta 1997).

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi dejansko ni izkazal, da se je predhodno večkrat ustno in pisno obrnil na delodajalca za izplačilo solidarnostne pomoči. V ta namen ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. Njegove navedbe o tem niso zadosti konkretne, saj ne navaja tega, kdaj se je na delodajalca za zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči sploh obrnil. Tega ne navaja niti v pritožbi. Ker v 68. čl. navedene KP rok za izpolnitev tudi ni določen (tako kot izjemoma, v nekaterih drugih panožnih KP), tožnik pa ni konkretiziral, kdaj naj bi se obrnil na delodajalca, je potrebno pri opredelitvi zamude tožene stranke upoštevati določbo 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot republiški predpis), kar v konkretni zadevi pomeni, da je toženi stranki mogoče zamudo pripisati šele od vložitve tožbe na sodišče. Glede na to je tudi pritožbeno sodišče tožniku priznalo zamudne obresti le od 5.10.1998, njegov višji zahtevek iz naslova plačila zamudnih obresti pa je zavrnilo.

V zvezi z določitvijo konkretne višine solidarnostne pomoči, ki pripada tožniku, je bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da tožena stranka na tožbo niti ni odgovorila. Prav tožena stranka bi bila dolžna sodišču posredovati eventualni dogovor delodajalca in sindikata glede izplačila solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni. Ker tega ni storila, njene pasivnosti ni mogoče šteti tožniku v škodo in mu zgolj iz razloga, ker za takšne dogovor sam ne ve, ni mogoče odreči izplačila solidarnostne pomoči. Glede na navedeno in v skladu s 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je tožniku prisodilo solidarnostno pomoč v zneskih, kot jo je zahteval, s tem, da mu je zamudne obresti priznalo od dneva vložitve tožbe, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je tožnik uspel z zahtevkom, mu je bilo potrebno priznati tudi zaznamovane stroške pred sodiščem prve stopnje, ki znašajo 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur.l. RS št. 7/95-39/2000). To ob vrednosti točke na datum odločanja sodišča prve stopnje znaša 27.000,00 SIT. Tožniku pripada tudi povračilo stroškov takse za tožbo in sodbo v znesku 21.350,00 SIT oz. mu skupaj pripada 48.350,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik s pritožbo ni priglasil.