Jedro

Toženčevo brezplačno bivanje v sporni nepremičnini, in sicer v celotnem obdobju (četudi le v njenem delu), je skladno z definicijo iz 29. člena ZD darilo, ki se načeloma všteva v njegov dedni delež. Vendar pa v konkretnem primeru tega bivanja glede na dejstva in okoliščine, ki zanesljivo nakazujejo zapustničino voljo, ni mogoče šteti kot takšnega darila.

Tožnik, ki je sicer res v celoti uspel v postopku z nasprotno tožbo, je zgolj delno uspel v postopku po tožbi, pri čemer je višina nagrade za ta del postopka, zaradi razlike v vrednosti spornega predmeta, izrazito večja. Čeprav je tožnik matematično gledano uspel z nekoliko večjim delom zahtevkov, sta obe stranki v isti meri pripomogli k potrebnosti pravde in nastanku stroškov. Stroški zastopanja obeh strank so bili primerljivi, vsak pa je kril tudi stroške enega izvedenca. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v tem delu.

III. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 145,69 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženec od pokojne A. A. prejel darilo, ki se mu všteva v dedni delež iz naslova brezplačnega bivanja v hiši na naslovu S. ulica 3, X. v času od 1. 1. 1976 do 20. 12. 2011 v znesku 1.438,10 EUR (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek iz istega pravnega naslova v višini 50.161,90 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Proti sodbi se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik proti zavrnilnemu delu, toženec pa proti ugodilnemu. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga spremembo odločitve v ugoditev celotnemu zahtevku, toženec pa spremembo odločitve v zavrnitev celotnega zahtevka, oba podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovnimi posledicami, oba pa opredeljujeta še pritožbene stroške.

3. Tožnik očita kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe, skladno s katerim je toženec od zapustnice prejel darilo v obliki brezplačnega prebivanja v času od l. 1976 do 2011, neskladen z obrazložitvijo, v kateri je sodišče ugotovilo obstoj darila le v obdobju od l. 1976 do 1983. Sodišče je v II. tč. izreka zavrnilo zahtevek za celotni iztoževani znesek 51.600,00 EUR, čeprav mu je v I. tč. delno ugodilo. Trdi, da ne drži, da iz tožnikovih navedb izhaja, da je za čas od l. 1983 do 2011 uveljavljal neupravičeno obogatitev. Trdil je, da je obseg darila po l. 1983 zaradi izgradnje mansarde manjši, vendar gre še vedno za darilo, saj je toženec uporabljal opredeljene prostore izven mansarde, kar presega njegov solastninski vložek iz naslova vlaganj. To, da je toženec uporabljal veliko več od svojega solastninskega deleža, s čemer je zapustnica soglašala, predstavlja darilo. Ker sodišče v tožnikovih trditvah ni imelo podlage za zaključek, da tožnik ni trdil, da je šlo za darilo tudi po l. 1983, je storilo kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker pa se očitno ni seznanilo s tožnikovimi navedbami oz. jih je razlagalo v nasprotju z njihovo vsebino, pa tudi kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Stališče sodišča, da toženčevo bivanje v delu hiše, ki presega njegov solastninski delež, predstavlja neupravičeno obogatitev, je tudi materialnopravno zmotno. Toženec je v hiši bival s soglasjem zapustnice in v dogovoru z njo ni plačeval najemnine. To skladno z 29. čl. Zakona o dedovanju (ZD) predstavlja darilo zapustnice dediču, ki se všteva v dedni delež. Zapustničino dovoljenje, da toženec biva v stanovanju brezplačno, čeprav bi ga lahko oddajala in prejemala najemnino, je neodplačno razpolaganje, ki spada v zapuščino. Toženčeva trditev, da je uporabljal le eno sobo, ni nesporna, saj je tožnik že v tožbi navedel, da je uporabljal dve sobi in navedene skupne prostore. Tega obsega uporabe toženec ni pravočasno prerekal. Sodišče ni izvajalo dokaznega postopka v tej smeri in je napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačen naj bi bil izračun sodišča, da je toženec uporabljal le 4,8% nepremičnine. Ob pravilni uporabi pristopa, po katerem je površino navedene sobe delilo s skupno tlorisno površino nepremičnine, bi moralo upoštevati stanje nepremičnine pred izgradnjo prizidka in mansarde in samo površino glavnih prostorov, saj že pojmovno ni mogoče uporabljati samo sobe brez tehničnih in komunikacijskih prostorov. Če je sodišče štelo, da je nesporna le uporaba ene sobe, bi moralo dati izvedencu nalogo, da ugotovi višino koristi le za eno sobo. V tem delu gre za sodbo presenečenja. Napada tudi odločitev o stroških, saj meni, da je po natančneje pojasnjenem izračunu uspel v višini 83,69%.

4. Toženec pa trdi, da njegovo bivanje v sporni nepremičnini oziroma otroški sobi v krajšem obdobju od l. 1976 do 1983 ne more predstavljati darila, ki se všteva v njegov dedni delež. Sodišče ni upoštevalo, da v sobi ni bival sam, ampak skupaj s sinom in ženo. V njegov dedni delež ne more iti darilo, dano snahi in vnuku, zato bi bilo treba dosojeni znesek razdeliti na tri dele. Sodišče je posledično napačno ocenilo površino, ki jo je zasedal toženec. V delu zahtevka, ki predstavlja darilo snahi in vnuku, je treba zahtevek zavrniti. Stališče, da je potrebno darilo, dano pred 40 leti, všteti v dedni delež, je v nasprotju z določbami OZ, ki težijo k stališču, da je pogodbe treba vzdržati v veljavi. Z izpodbijano odločitvijo je zanikana pravna varnost pogodbene stranke. ZD ločuje med darili, ki so dana v krajšem in daljšem obdobju pred smrtjo. Slednja ne morejo predstavljati terjatve, ki jo uveljavlja tožnik v obliki vštevanja darila v dedni delež. Nenaravna je zahteva, da se beleži vsaka manjša stvar, ki jo prejme potomec od staršev in se jo všteva kot darilo v dedni delež. To pomeni razkroj vsake družine, dobrih odnosov in moralnih načel. Če so starši želeli, da toženec ostane v hiši, si tam zgradi stanovanje in so tudi koristili usluge njegove žene, je logično, da za krajši čas ne bo zapuščal hiše, ampak se je cela družina stiskala v eni sobi. To bi moralo biti izpostavljeno že v zapuščinskem postopku po očetu, upoštevati pa bi bilo treba tudi, da je bila mati zgolj solastnica nepremičnine. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj meni, da je tožnik uspel le z 1/50 zahtevanega zneska.

5. Tožnik na toženčevo pritožbo ni odgovoril, toženec pa je na tožnikovo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju napačno vztraja, da zapustničino dovoljenje tožencu za brezplačno (so)uporabo dela njene nepremičnine po letu 1983 ni darilo, pač pa, da gre kvečjemu za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve.

8. Po ZD se šteje za darilo kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča (1. odst. 46. čl. ZD). Primeri takih neodplačnih razpolaganj so navedeni v 29. čl. ZD, in sicer: odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje.

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da je zapustnica tožencu več let dovolila brezplačno bivati v njej (so)lastni nepremičnini. S tem se je zapustnica odpovedala svoji pravici in na ta račun nekaj dala tožencu kot dediču za ustanovitev oziroma razširitev svojega gospodinjstva. Toženčevo brezplačno bivanje v sporni nepremičnini, in sicer v celotnem obdobju (četudi le v njenem delu), je skladno z definicijo iz 29. čl. ZD darilo, ki se načeloma všteva v njegov dedni delež. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za (delno) zavrnitev obravnavanega tožbenega zahtevka, so zato napačni. Okoliščina, da je toženec po letu 1983 zaradi dokončanja mansardnega stanovanja v obliki lastnih vlaganj v nepremičnini delno živel v svoji (so)lastni nepremični, na to presojo nima vpliva, saj je tožnik trdil, da je toženec kljub navedenemu še vedno dodatno uporabljal tudi prostore v nepremičnini, uporaba katerih presega njegov solastninski delež iz naslova vlaganj (trdil je, da to vpliva le na manjši obseg darila v tem obdobju).

10. Vendar pa je glede na dejstva primera odločitev v zavrnilnem delu kljub temu materialno pravno pravilna, in sicer iz istih razlogov, zaradi katerih je napačna delna ugoditev tožbenemu zahtevku iz naslova toženčeve uporabe zapustničine nepremičnine v obdobju od 1976 do 1983. 11. Po določbi 3. odst. 46. čl. ZD se darilo namreč ne vračuna, če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja. Vsa dejstva in okoliščine zadeve nedvoumno in zanesljivo kažejo prav na tak sklep.

12. Kot izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, tožencu nikoli, niti v času dedovanja po očetu (ko je družina že urejala medsebojne premoženjske razmere) ni nihče omenjal, da se mu bo bivanje v delu sporne nepremičnine vštelo v dedni delež. V obravnavanem kontekstu ni pomembna le okoliščina, da zapustnica ni (na kakršenkoli način) izrazila pričakovanja, da se bo obravnavana naklonitev tožencu (po njeni smrti) vštevala v dedni delež, ampak tudi to, da ni nikoli že za časa svojega življenja izrazila želje ali zahteve, da toženec za naklonitev karkoli plača ali vrne. Dejstvo, da zapustnica s tožencem ni sklenila kakršnegakoli dogovora v smeri prepustitve nepremičnine v uporabo v zameno za skrb, pomoč in usluge (kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, tožnik ni, vsaj ne obrazloženo, prerekal toženčevih trditev, da je tožbeni zahtevek v tem delu nerazumen, ker sta z ženo izključno sama skrbela za pokojno zapustnico, za gospodinjstvo in za stroške nepremičnine), kaže, da je zapustnica tovrstne naklonitve očitno štela le kot normalno medsebojno pomoč med družinskimi člani, ki je ni mogoče posebej denarno ovrednotiti in kot take tudi ne vštevati v dedni delež. Zato ni nepomembna niti okoliščina, da je toženec v obdobju od 1976 do 1983 uporabljal le dve sobi v celotni nepremičnini in še nekatere skupne prostore (tožnik tudi teh trditev ni pravočasno prerekal), po letu 1983 pa je poleg sebi lastnega dela nepremičnine (mansarde) (so)uporabljal le še nekaj prostorov v zapustničinem delu nepremičnine oziroma skupne prostore. Toženec je neprerekano trdil tudi, da je zapustnica tožniku nepremičnino, v kateri je bival s svojo družino, pravno formalno podarila že v letu 1978 (kar pomeni, da tožnikovega bivanja v podarjeni nepremičnini ni moč opredeliti kot darilo). Iz trditev strank in ugotovitev v postopku ne izhaja, da bi zapustnica skušala med sinova neenakomerno porazdeliti svoje premoženje1, ampak ju je, glede na to, da je (kot izhaja iz trditev obeh) obema pomagala pri ureditvi življenjskih razmer, skušala v tem izenačiti. Po prepričanju pritožbenega sodišča vse povzete okoliščine, ki se nanašajo na celotno obdobje toženčevega bivanja v zapustničini nepremičnini – pred in po izgradnji mansardnega stanovanja, nedvoumno kažejo na jasno zapustničino voljo, naj se obravnavano darilo v obliki večletne brezplačne uporabe dela zapustnici (so)lastne nepremičnine s strani toženca (in njegove družine) temu ne vračuna v njegov dedni delež. S tem je v celoti izpolnjen dejanski stan iz 3. odst. 46. čl. ZD. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za računanje nujnega deleža, zaradi česar bi bilo treba pri ugotavljanju vrednosti zapuščine vštevati tudi taka darila (4. odst. 28. čl. ZD).

13. Takšna presoja je skladna tudi z nedavno odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 22/2019 (19.12.2019)2, v kateri je revizijsko sodišče pri presoji, ali je brezplačno bivanje v zapustničini nepremičnini vštevati v dedni delež dedinje, kot eno izmed ključnih okoliščin izpostavilo prav pomen presoje po 3. odst. 46. čl. ZD - vsebino zapustničine volje o tem, ali naj se darilo všteje v dedičev dedni delež (gl. tč. 12 obrazložitve).

14. Glede na povedano je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih in nespornih dejstev delno napravilo napačen materialnopravni sklep o vseh ključnih okoliščinah. Toženčevega bivanja v zapustničini nepremičnini glede na dejstva in okoliščine, ki zanesljivo nakazujejo njeno voljo, v nobenem časovnem obdobju ni mogoče šteti kot darila, ki bi se vštevalo v njegov dedni delež, zato je tožbeni zahtevek tožnika v celoti neutemeljen. (Brezpredmetni so tako vsi tožnikovi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nepravilno oblikovan izrek izpodbijane sodbe in na nepravilno metodo pri izračunu vrednosti tožencu naklonjenega darila.)

15. Pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata stroškovno odločitev. Obe stojita na napačnem stališču glede svojega uspeha v postopku, saj razlika med njunim končnim uspehom v postopku ni tako velika, kot skušata prikazati. Tožnik, ki je sicer res v celoti uspel v postopku z nasprotno tožbo, je zgolj delno uspel v postopku po tožbi3, pri čemer je višina nagrade za ta del postopka, zaradi razlike v vrednosti spornega predmeta, izrazito večja.

16. Poleg tega odločitev, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke. Določba 2. odst. 154. čl. ZPP omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki.4 Kljub temu, da je tožnik sicer matematično gledano še vedno uspel z nekoliko večjim delom zahtevkov, sta obe stranki v isti meri pripomogli k potrebnosti pravde in nastanku stroškov. Stroški zastopanja obeh strank so bili primerljivi, saj sta oba imela pooblaščenega odvetnika, vsak pa je kril tudi stroške enega izvedenca. Upoštevaje navedene okoliščine in naravo konkretnega spora pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).

17. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. čl. ZPP), toženčevi pritožbi pa ugodilo in sodbo spremenilo (peta alineja 358. čl. ZPP) tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo.

18. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa je v pritožbenem postopku uspel v celoti, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožencu odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi5 in priglašenih stroškov. Ob tem je upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki je za toženca pritožbeno še sporna (1.438,10 EUR). Potrebni stroški so nagrada za pritožbeni postopek 110,40 EUR (tarif. št. 3210) in 9 EUR administrativnih stroškov6 (tarif. št. 6002), kar znaša skupaj z 22 % DDV 145,69 EUR. Odmerjene stroške je tožnik dolžan tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Denimo tudi ni napravila oporoke, v kateri bi večji del naklonila le enemu. 2 Dasiravno se ne sodišče prve stopnje ne toženec na ta judikat, katerega argumentacija se sicer precej aktivistično odmika od jasne določbe 29. čl. ZD, ne sklicujeta. Iuria novit curia. Tudi do sedaj nepretresana določba 3. odst. 46. čl. ZD nikakor ni presenetljiva, eksotična, pač pa v dednem pravu temeljna. 3 Glede na različni vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi je treba izračunati stroške za vsak zahtevek posebej ter te nato glede na uspeh med seboj pobotati. 4 Glej N. Betetto, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, str. 32. 5 Veljavna Odvetniška tarifa v 20. čl. določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi. 6 Toženec je priglasil 2% administrativnih stroškov od priglašenih 450,00 EUR za nagrado za postopek.