Jedro

Določbe ZDen in Navodila v zvezi z določanjem odškodnine za podržavljeno stavbno zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, so bile predmet ustavnopravne presoje. Ustavno sodišče RS je v sklepu U-I-137/98 ugotovilo, da določbi 44. člena ZDen in 14. člena Navodila nista v nasprotju z Ustavo RS in ne predstavljata kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Po presoji Ustavnega sodišča je bil zakonodajalec upravičen oškodovanje za podržavljeno premoženje urediti na poseben način in da razmere, v katerih je uzakonil denacionalizacijo, in razmere v katerih se izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin. Zato pritožbeni očitek, da so bile z izpodbijano sodbo tožniku kršene ustavne pravice zaradi nepravilne ocene vrednosti podržavljenega premoženja in neupoštevanja njegove tržne vrednosti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.3.2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti delni odločbi Upravne enote Idrija z dne 5.7.2005. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da je zavezanka SOD, Ljubljana, dolžna plačati pokojnemu razlaščencu in upravičencu P.L. odškodnino v obveznicah SOD v višini 23.764,00 DEM za podržavljeni del stavbnega zemljišča parc. št. 303 k.o. ... v izmeri 842 m2 in na tem zemljišču stoječo leseno lopo.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev tožene stranke in se je v celoti sklicevalo na razloge, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Pritrdilo je ugotovitvi tožene stranke, da tožnik neutemeljeno izpodbija cenitev podržavljenega premoženja in da je bila ta opravljena v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednostih podržavljenih nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Ugotovljena so bila vsa pomembna dejstva za presojo in je zmotno stališče tožnika, ki meni, da odškodnina ne ustreza temeljnim ustavnim načelom ter krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Izpodbijana odločba temelji na določbah ZDen in z njo niso bila kršena temeljna ustavna načela.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in zatrjuje, da znesek, ki je bil določen z odločbo o denacionalizaciji, ne predstavlja realne odškodnine in nadomestila za odvzeto zemljišče, ki je v najožjem središču ... in ne popravlja krivic, ki so bile storjene s podržavljenjem. Krivice bi morale biti popravljene z vrnitvijo podržavljenega premoženja upravičencu v naravi in samo izjemoma, če to ni mogoče, zanje priznati odškodnino v obliki nadomestnega premoženja, v vrednostnih papirjih ali v denarju. Če bi bilo premoženje vrnjeno v naravi, bi to predstavljalo v sedanjih pogojih bistveno višjo vrednost, kot jo predstavlja odškodnina, ki je priznana v denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju določil Navodila. Zato je po mnenju pritožnika nastalo neupravičeno razlikovanje med upravičenci, ki so prejeli podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi in med tistimi, ki jim je za podržavljeno premoženje priznana odškodnina. S tem pa je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je vrhovno sodišče RS obravnavalo tožnikovo pritožbo kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 10. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje ter z razlogi in pravno podlago, na podlagi katere je to odločitev sprejelo. Razlogi so prepričljivi, zato jih pritožbeno sodišče, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, v celoti sprejema in se nanje sklicuje. V zadevi ni sporno, da je bilo pravnemu predniku tožnika podržavljeno stavbno zemljišče in je bilo tudi kot tako v postopku denacionalizacije vrednoteno v skladu z Navodilom. Določbe ZDen in Navodila v zvezi z določanjem odškodnine za podržavljeno stavbno zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, so bile predmet ustavno pravne presoje. Ustavno sodišče RS je v sklepu U-I-137/98 ugotovilo, da določbi 44. člena ZDen in 14. člena Navodila nista v nasprotju z Ustavo RS in ne predstavljata kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Po presoji ustavnega sodišče je bil zakonodajalec upravičen oškodovanje za podržavljeno premoženje urediti na poseben način in da razmere, v katerih je uzakonil denacionalizacijo, in razmere, v katerih se izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin. Zato pritožbeni očitek, da so bile z izpodbijano sodbo tožniku kršene ustavne pravice zaradi nepravilne ocene vrednosti podržavljenega premoženja in neupoštevanja njegove tržne vrednosti, ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).