Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.

Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu. Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.

Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.

Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., IV. in V. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.374,66 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 in 155,94 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.806,89 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017 in 2.417,02 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 612,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016 v višini 196,42 EUR s pripadki (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 1.374,66 EUR in za leto 2017 v višini 2.806,89 EUR, oboje s pripadki (II. točka izreka). Odločbi toženke št. ... z dne 28. 5. 2020 in št. ... z dne 14. 4. 2020 je razveljavilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 plačati znesek 2.572,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 166,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da toženka ni storila vsega, da bi mu zagotovila izrabo letnega dopusta za leti 2016 in 2017 po zaključku bolniškega staleža. Toženka ga ni pravočasno opozorila na izgubo pravice. Zaradi njene pasivnosti ni mogel izgubiti pravice do plačanega letnega dopusta. V obravnavanem primeru je treba upoštevati zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, ki znaša 5 let in je začel teči z vrnitvijo tožnika na delo. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s sodno prakso SEU, saj toženka ni zatrjevala, da bi tožnika pred potekom obdobja za prenos poučila o njegovi pravici do izrabe letnega dopusta, konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, da bi ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil. Ravnanje toženke, ki je bila po zaključku bolniškega staleža popolnoma pasivna in ga ni pozvala k izrabi letnega dopusta niti mu ni ničesar izplačala, ne zadošča za razbremenitev njene odgovornosti. Toženka bi mu morala zagotoviti izrabo preostalega letnega dopusta po zaključku prenosnega obdobja. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je ravnala protipravno, zato mu je dolžna plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leti 2016 in 2017. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovni izrek iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik ni zahteval od nje izrabe neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, temveč že od vsega začetka plačilo nadomestila. Začasna nezmožnost tožnika za delo zaradi bolezni ni krivdni razlog na njeni strani. Izpostavlja 16. člen ZJU. Ni pravne podlage, da bi tožniku po poteku 15‑mesečnega prenosnega obdobja omogočila izrabo neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018. Pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2018 je ugasnila z 31. 3. 2020, ugasle pravice pa ne more nadomestiti pravica do denarnega nadomestila ali odškodnine. Zato je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo odškodnino za 33 dni neizrabljenega dopusta za leto 2018. Pri tem ni upoštevalo, da bi lahko tožnik ob vrnitvi na delo, upoštevajoč prenosno obdobje, ki ga je sodišče prve stopnje določilo do 31. 3. 2020, izrabil le dva dneva neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018. Izpodbija odločitev glede teka zamudnih obresti od dosojenega zneska. Gre za čisto denarno terjatev, ki bi jo tožnik lahko uveljavil neposredno pred delovnim sodiščem. Zato je treba zavrniti zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 9. 7. 2020, tj. za čas pred vložitvijo tožbe. Ker meni, da je napačna odločitev o glavni stvari, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka. Iz previdnosti še izpostavlja, da je tožniku zaradi upokojitve 31. 12. 2022 prenehalo delovno razmerje pri toženki. Stranki sta 22. 9. 2022 sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in v tistem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da je 22. 9. 2022 s tožnikom sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta ugotovila, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja, in da je tožniku z 31. 12. 2022 prenehalo delovno razmerje pri toženki zaradi starostne upokojitve. Te trditve je prvič navedla v pritožbi, pri čemer ni izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej. Pritožbeno sodišče jih je zato štelo kot nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena in da je zato ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Tožnik je bil od 5. 12. 2016 do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu. Po vrnitvi na delo mu toženka ni omogočila izrabe 14 dni letnega dopusta za leto 2016, 36 dni za leto 2017 in 33 dni za leto 2018. Neizrabljen letni dopust je črtala. Tožnik je 5. 4. 2020 vložil zahtevo za izplačilo glede neizrabljenega letnega dopusta, ki jo je toženka s sklepom z dne 14. 4. 2020 zavrnila. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila s sklepom z dne 28. 5. 202o. Tožnik je v sodnem postopku izpodbijal oba sklepa in zahteval plačilo odškodnine, ker mu toženka ni omogočila izrabe letnega dopusta.

10. Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Svéta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 42/2019 in VIII Ips 23/2022), ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje toženke na 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), saj je tudi po tem določilu delodajalec dolžan upoštevati pravo EU in torej tudi Direktivo, ki ga zavezuje. Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu. 11. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 445/2022 z dne 11. 4. 2023 zavzelo stališče, da tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2016 ni utemeljen, ker po poteku 15-mesečnega prenosnega obdobja ugasne pravica do plačanega letnega dopusta delavca. Ob ponovnem odločanju je pritožbeno sodišče presodilo, da je materialno pravno pravilno nasprotno stališče, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

12. Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela (C-214/10 in C-214/16). V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.

13. Tožnik je bil v referenčnem obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 in 15-mesečnem obdobju za prenos (do 31. 3. 2019) v bolniškem staležu, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ob vrnitvi na delo (27. 3. 2020) pravica do plačanega letnega dopusta za leto 2017 ugasnila. Toženka v tem obdobju tožniku zaradi njegove bolezni ni mogla pravočasno omogočiti uresničevanja pravice do letnega dopusta. Ker je s potekom 15-mesečnega prenosnega obdobja tožnikova pravica do plačanega letnega dopusta ugasnila, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na petletni zastaralni rok za denarne terjatve iz delovnega razmerja.

14. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne. Toženka bi morala pred začetkom bolniškega staleža (5. 12. 2016) oziroma po njegovem zaključku (27. 3. 2020) zagotoviti tožniku, da uresniči svojo pravico do letnega dopusta za leto 2016, in ga v tem smislu pozvati in opozoriti v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016, česar ni storila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2016. 15. Tožniku je zaradi toženkinega protipravnega ravnanja v zvezi z izrabo letnega dopusta za leti 2016 in 2018 nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska (C-569/16, C-570/16). Zato je delavec lahko upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi ga prejel, če bi izrabil letni dopust (VIII Ips 23/2022).

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo šele od vložitve tožbe dalje. Tožnik je že 5. 4. 2020 od toženke zahtevala plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na datum vložitve pisne zahteve za izpolnitev denarne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 21. 4. 2020 dalje, kot je zahteval. 17. Pritožba toženke pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta, kar znaša 155,94 EUR.

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je dolžna toženka plačati tožniku znesek 1.374,66 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 in znesek 155,94 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, v presežku (za znesek 2.417,02 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

19. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v V. točki izreka sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. členom ZPP in prvim odstavkom 158. člena ZPP). Tožnik je (glede na v pritožbenem postopku spremenjeno sodbo) v postopku uspel z 22 % svojega zahtevka, toženka pa je uspela v 78 %. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v znesku 1.707,76 EUR, toženki pa 1.266,48 EUR, česar pritožbi ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče zneskoma sledilo. Upoštevaje 22 % uspeh v postopku, je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 375,71 EUR. Glede na 78 % uspeh v postopku, je toženka upravičena do povračila 987,85 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 612,14 EUR.

20. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

21. Ker sta stranki v pritožbenem postopku delno uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).