Jedro

Vročitev sklepa o izvršbi dolžniku pred opravo rubeža ni samostojna storitev, za katero bi bil izvršitelj upravičen do plačila, pač pa je (običajno) pripravljalno dejanje za rubež, katerega cena je zajeta v ceni rubeža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršiteljeve stroške odmerilo na 9.596,00 SIT.

Zoper sklep se pritožuje izvršitelj, ki v pritožbi uvodoma povzema vsebino odredbe z dne 14.7.2000, s katero mu je sodišče odredilo opravo izvršilnih dejanj v tej zadevi. Navaja, da je skladno z odredbo dne 15.11.2000 opravil vročitev sodnega pisanja dolžniku. Rubeža, ki ga je predlagal upnik pa nato ni opravil, saj je prejel odlog izvršbe za določen čas. Meni, da je stroške, opredeljene v stroškovniku z dne 17.11.2000, priglasil v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Tarifa). Sodišče bi mu tako moralo priznati stroške osebne vročitve, ki jo je opravil izven izvršilnega dejanja - rubeža. Izvršitelj tudi meni, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, zato ga ni moč preizkusiti, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka. Poudarja še, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo 4. člen Tarife, saj bi moralo kot vrednost točke upoštevati 45,00 SIT namesto 40,00 SIT. Smiselno torej predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbene navedbe je v pritožbenem postopku sporno, ali je izvršitelj (ob že odmerjenih stroških) upravičen tudi do stroškov, ki naj bi jih imel z osebno vročitvijo sklepa o izvršbi dolžniku (zahteva 10.350,00 SIT), ter ali bi bilo treba pri odločanju o plačilu storitev upoštevati vrednost točke v višini 45,00 SIT. Pravna podlaga za odmero izvršiteljevih stroškov so poleg splošne določbe 291. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predvsem določbe Tarife. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvršitelj ni upravičen do stroškov, ki jih je priglasil iz naslova osebne vročitve sklepa o izvršbi dolžniku. Res je, da ga je k temu zavezovala odredba z dne 14.7.2000, s katero mu je sodišče prve stopnje odredilo opravo izvršilnih dejanj v tem postopku. Vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da storitev osebnega vročanja sodnih pisanj dolžniku ni samostojno opravilo, temveč je storitev, ki je upoštevana pri rubežu in je tudi zajeta v ceni storitve rubeža. Po oceni pritožbenega sodišča je osebno vročitev sklepa o izvršbi dolžniku pred opravo rubeža nedvomno treba šteti kot običajno pripravljalno dejanje za opravo samega rubeža (glej 2. odstavek tar. št. 1 Tarife). Ker torej ne gre za v Tarifi predvideno samostojno opravilo, pač pa za del storitve rubeža, je logično, da cena rubeža zajema tudi vročanje sklepa o izvršbi dolžniku pred opravo rubeža in morebitne stroške, ki jih ima pri tem izvršitelj. Preden začne izvršitelj z rubežem, vroči sodišče dolžniku sklep o izvršbi, če mu ta še ni bil vročen (glej 1. odstavek 82. člena ZIZ). Če pa sodišče (kot v konkretnem primeru) takšno vročitev z odredbo naloži izvršitelju, je treba tudi to odredbo razumeti tako, da se vročitev opravi neposredno pred opravo rubeža. Glede na to si je pravzaprav težko predstavljati, kakšne stroške bi izvršitelj sploh lahko imel z vročitvijo sklepa o izvršbi dolžniku. Razumljivo je, da zato Tarifa osebnega vročanja ne predvideva kot posebne storitve in da zanjo tudi ne predpisuje cene, temveč jo vključuje med običajna pripravljalna dejanja, ki jih mora izvršitelj opraviti, preden začne s samim rubežem. Takšno razlago končno potrjuje tudi Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 68. členu izvršitelju nalaga, da mora, preden začne z rubežem, ugotoviti, ali je dolžniku in upniku vročen sklep o izvršbi. To pa ugotovi iz odredbe sodišča ali iz izvršilnega spisa (glej 1. alinejo 1. odstavka 68. člena Pravilnika). Tako ne more biti dvoma, da osebna vročitev sklepa o izvršbi dolžniku pred opravo rubeža pomeni zgolj pripravljalno dejanje za rubež. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko izvršitelju zahtevanih stroškov za storitev vročanja ni priznalo, saj ob povedanem zanje ni podlage v določbah Tarife.

Pritožnik sicer korektno citira 4. člen Tarife, ki določa, da sodišče, ko odloča o plačilu izvršitelju za opravljeno storitev, upošteva vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času opravljene storitve. Vendar to še ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru upoštevati vrednost točke v višini 45,00 SIT, ki je res že veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa. Ne gre namreč prezreti, da je izvršitelj stroškovni zahtevek postavil tako, da zahteva za vsako posamezno opravljeno storitev določen denarni znesek (na koncu pa zahteva vsoto teh zneskov). Zato bi mu sodišče prve stopnje v primeru, če bi pri odmeri stroškov upoštevalo število točk in njihovo vrednost ob odmeri, ne pa točno opredeljenega denarnega zneska, za vsako posamezno storitev, priglašeno v stroškovniku, moralo prisoditi več, kot je zanjo zahteval. S tem bi prekoračilo izvršiteljev stroškovni zahtevek, česar pa sodišče ne sme storiti, saj sme odločati le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. ZIZ).

Pokaže se, da so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (pavšalno očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa ni podano), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. odstavek 350. člena in 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).