Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za vprašanje mednarodne pristojnosti, obe stranki pa imata prebivališče v državi članici EU, je potrebno v predmetni zadevi uporabiti Uredbo, ki velja za postopke, ki so se pričeli pred 10. 1. 2015 in je nadomestila prej veljavno Uredbo Bruselj I. - Tožba toženi stranki še ni bila vročena v odgovor. Slednja bi se namreč lahko spustila v pravdo, s tem pa izgubila pravico do nadaljnjih tovrstnih ugovorov. Uredba, ki jo je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti za presojo, namreč v 26. členu določa, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te Uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek.

- V obravnavani zadevi je tako potrebno pristojnost presojati na podlagi Uredbe, kjer je hierarhija pristojnosti jasno določena. Na prvem mestu je izključna pristojnost, ki v predmetni zadevi ni podana, takoj za njo pa je pristojnost na podlagi privolitve (oddelek 8 Preizkus pristojnosti in dopustnosti).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 25. 7. 2016. Pri sprejemu odločitve se je sklicevalo na Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki v 56. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za spore iz pogodbenih razmerij tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Podobno določbo vsebuje tudi 51. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvi odstavek 48. člena ZMZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično temu tudi zmotno uporabo materialnega prava. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je obveznost iz pogodbenega razmerja vračilo denarja, ki ga ni treba izpolniti v Republiki Sloveniji, saj sta se pravdni stranki dogovorili za vračilo denarja v Republiki Sloveniji. Stranki pogodbe sta se o bistvenih sestavinah dogovorili ustno ob prisotnosti moža tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je kraj izpolnitve Nemčija, saj je potrebno uporabiti določbo 56. člena ZMZPP in 51. člena ZPP, glede dogovorjenega kraja izpolnitve, pri tem pa je nepomembno, da ima tožeča stranka stalno prebivališče v Nemčiji. Tožeča stranka ima začasno prebivališče v Sloveniji, tu ima odprt TRR in na njem denarna sredstva. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremeni in odloči, da je za odločanje o predmetni zadevi podana pristojnost sodišča Republike Slovenije oziroma predmetni sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ker gre v obravnavani zadevi za vprašanje mednarodne pristojnosti, obe stranki pa imata prebivališče v državi članici EU, je potrebno v predmetni zadevi uporabiti Uredbo EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba), ki velja za postopke, ki so se pričeli pred 10. 1. 2015 in je nadomestila prej veljavno Uredbo Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I).

5. V skladu s 4. členom Uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo lahko tožene pred sodišči te države članice. V skladu s prvim odstavkom 5. člena pa so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelka 2-7 tega poglavja.

6. Iz tožbenih navedb izhaja, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo za znesek 1.050,00 EUR, denar pa naj bi bil vrnjen v Ljutomeru ali na Šafarskem ter je tako kraj izpolnitve obveznosti Republika Slovenija. Prav tako sta zadolžnico podpisali v Sloveniji in jo datirali na datum, ko je denar tožeča stranka poslala toženi stranki.

7. Tožba toženi stranki še ni bila vročena v odgovor. Slednja bi se namreč lahko spustila v pravdo, s tem pa izgubila pravico do nadaljnjih tovrstnih ugovorov. Uredba, ki jo je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti za presojo, namreč v 26. členu določa, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te Uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. S tem je omogočen t.i. tihi dogovor o pristojnosti, če tožena stranka ne ugovarja pristojnosti, tožeča stranka pa je tožbo vložila pri nepristojnem sodišču. Tak ugovor nepristojnosti pa je mogoč le v primeru, ko je tožba že vročena toženi stranki, saj v nasprotnem primeru slednja ni imela možnosti ugovarjati pristojnosti določenega sodišča. V konkretni zadevi pa tudi ne gre za izključno pristojnost, kot je dogovorjena v oddelku 6 Uredbe v 24. členu.

8. V obravnavani zadevi je tako potrebno pristojnost presojati na podlagi Uredbe, kjer je hierarhija pristojnosti jasno določena. Na prvem mestu je izključna pristojnost, ki v predmetni zadevi ni podana, takoj za njo pa je pristojnost na podlagi privolitve (oddelek 8 Preizkus pristojnosti in dopustnosti).

9. Tudi določba tretjega odstavka 18. člena ZPP določa, da se sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke. Enako določa tudi 53. člen ZMZPP (ki je uporabljiv, če tožena stranka nima prebivališča v državi članici) po katerem je dopusten dogovor o pristojnosti sodišča Republike Slovenije po tretjem in četrtem odstavku 52. člena tega zakona, ki temelji tudi na privolitvi toženca s tem, da se šteje, da je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če je vložil ugovor na tožbo oziroma se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti.

10. Na podlagi obrazloženega je evidentno, da je sodišče prve stopnje v tej fazi postopka (še preden je tožbo vročilo toženi stranki) sprejelo procesno napačno odločitev. Zaradi tega je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.