Jedro

Drugostopenjski upravni organ je tožnikov ugovor, da se potrdilo Upravne enote Radovljica, s katerim je bilo potrjeno, da ima objekt – okrepčevalnica, zgrajen po načrtih iz leta 1958, uporabno dovoljenje na podlagi prvega dostavka 197. člena ZGO-1, nanaša na obravnavani objekt, med drugim zavrnil s sklicevanjem na tožnikovo izjavo, da je objekt zgradil leta 1992, ki jo je dal na zapisnik 5. 3. 2003. Na to izjavo se je skliceval tudi organ prve stopnje. Vendar ne organ prve stopnje ne organ druge stopnje ne pojasnita, iz katere tožnikove izjave, dane na zapisnik 5. 3. 2003, to izhaja, kljub temu, da je tožnik taki razlagi svoje izjave nasprotoval in da je organ druge stopnje potreboval dodatna pojasnila o tem, kateri objekt je predmet tega inšpekcijskega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 356-02-03-9/2005-27 z dne 16. 12. 2011 in odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-2/2012/4 06421136 z dne 28. 9. 2012, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe, se odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski inšpekcijski organ je tožniku naložil, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo pritličnega lesenega in delno zidanega objekta na parceli št. 944/4 k. o. …, tlorisnih izmer 13,70 x 9,80 m, z izzidkom 3,00 x 4,10 m, stoječega na betonski temeljni plošči in pokritega z enokapno streho (1. točka), ter da mora objekt odstraniti do 1. 10. 2012 (2. točka izreka). Poleg tega je bilo odločeno, da bo v primeru, če tožnik v postavljenem roku objekta ne bo odstranil, to storilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka izreka), da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpekcijski organ ugotovitev o nelegalni gradnji oprl na ogled z dne 27. 2. 2003 ter na tožnikovi izjavi z dne 5. 3. 2003 in z dne 15. 12. 2011. Tako naj bi tožnik na zaslišanju 5. 3. 2003 povedal, da je objekt zgradil okoli leta 1992 in da za gradnjo ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, na zaslišanju 15. 11. 2011 pa naj bi povedal, da bo objekt skušal legalizirati v sklopu legalizacije dograditve in rekonstrukcije gostinskega objekta, ki ime uporabno dovoljenje po samem zakonu.

Drugostopenjski organ je odpravil 1., 2. in 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jih nadomestil z novimi točkami tako, da je v 1. točki navedel parc. št. 944/4 k. o. … (saj parc. št. 944/4 k. o. … ne obstaja), v 2. točki izreka je obveznosti odstranitve objekta dodal še obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja, 4. točko izreka pa je dopolnil z manjkajočimi prepovedmi iz 158. člena ZGO-1. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je drugostopenjski organ najprej ugotovil, da so bila v postopku na prvi stopnji dejstva nepopolno ugotovljena, zato je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnemu pravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozval, naj postopek dopolni. Po dopolnjenem postopku je ocenil, da je organ prve stopnje vse nejasnosti ustrezno pojasnil in da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

V obrazložitvi svoje odločitve organ druge stopnje navaja, da se na zemljišču s parc. št. 944/4 k. o. … nahajajo trije objekti. V zvezi s prvim objektom tlorisnih dimenzij 4,0 m + 2,15 m + 4,0 m naj bi bila izdana odločba z dne 15. 12. 2011, ki je že izvršena, predmet obravnavanega postopka pa naj bi bil objekt, ki je bil predmet inšpekcijskega ogleda z dne 27. 2. 2003. Poleg tega objekta naj bi bil na navedenem zemljišču še tretji objekt, in sicer rekonstruiran in dozidan osnovni gostinski objekt, ki je nastal iz bivše čolnarne. Potrdilo Upravne enota Radovljica št. 021-252/2007-3 z dne 13. 11. 2007, da ima objekt na parc. št. 944/4 k. o. … uporabno dovoljenje na podlagi 197. člena ZGO-1, naj bi bilo izdano za ta objekt in ne za objekt, ki je predmet tega inšpekcijskega postopka.

To organ druge stopnje utemeljuje z navajanjem, da je investitor objekt, ki je predmet tega postopka, zgradil leta 1992, kar naj bi izhajalo iz zapisnika zaslišanja inšpekcijskega zavezanca z dne 5. 3. 2003. Na kateri objekt se nanaša potrdilo, pa je po mnenju organa razvidno iz priloge zahteve za izdajo potrdila – aero foto posnetka in načrta preureditve čolnarne, na katerem ni obravnavanega objekta. Tožnik naj bi na zaslišanju 15. 12. 2011 tudi izjavil, da bo objekt s tlorisnimi dimenzijami obravnavanega objekta skušal legalizirati. Da gre za drug objekt in ne za objekt nekdanje čolnarne, pa je po ugotovitvah organa druge stopnje razvidno tudi iz skic ter fotografij inšpekcijskih ogledov z dne 23. 8. 2012 in 27. 2. 2003. Organ druge stopnje je med drugim zavrnil tudi očitek tožnika, da v postopku na prvi stopnji ni imel možnosti izjaviti se o odločilnih dejstvih in okoliščinah, saj je bil večkrat zaslišan, tik pred izdajo izpodbijane odločbe pa sta skupaj z inšpektorjem tudi pregledala pretežni del dokumentov v spisu. Ker gre po ugotovitvah organa druge stopnje za manj zahteven objekt, bi tožnik moral zanj pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi organu druge stopnje očita, da o ugotavljanju dejanskega stanja v pritožbenem postopku ni obvestil njegovega pooblaščenca. V okviru dopolnjenega dokaznega postopka naj bi upravni organ 23. 8. 2012 le enostransko pridobival informacije od tožnika, pooblaščenec pa s procesnimi opravili ni bil seznanjen. Tožniku tudi ni bilo vročeno nobeno procesno gradivo dopolnjenega postopka, niti pisanja med organoma prve in druge stopnje. Zato tožnik trdi, da mu ni bila dana možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, izjavi. Pritožbeni organ naj bi tako v izpodbijani odločbi sprejel zaključke, s katerimi se tožnik v upravnem postopku ni mogel soočiti. S tem naj bi mu organ druge stopnje kršil pravico do izjave in do dvostopenjskega postopka.

Tožnik oporeka tudi pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, tj. ugotovitvi, da je objekt, ki je predmet tega postopka, nov in ne tisti, na katerega se nanaša potrdilo. Trdi, da so te ugotovitve protispisne in da iz načrtov za preureditev čolnarne … z okrepčevalnico, izdelanih 24. 5. 1958, izhaja, da se je po teh načrtih gradil tudi garderobni paviljon in njegova tlorisna postavitev. Zato meni, da ga je prav tako treba šteti za objekt, ki je bil zgrajen pred 31. 12. 1967. Organu druge stopnje očita, da se do vsebine načrta v delu, ki se nanaša na garderobni paviljon, ni opredelil. Da se potrdilo Upravne enote Radovljica o uporabnem dovoljenju na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 nanaša tudi na ta objekt, naj bi izhajalo tudi iz letalskega posnetka objekta iz leta 1967, saj sta na njem obkrožena dva objekta, in sicer objekt, v katerem se opravlja gostinska dejavnost in garderobni paviljon s slačilnicami. Upravnemu organu tako očita, da ni upošteval dejstva, da sta bila pred letom 1968 zgrajena dva objekta, in sicer stavba št. 149, prvotno iz leta 1939, ter stavba št. 151 iz leta 1958. Pri razlaganju izjav, ki jih je dal med postopkom, pa bi organ moral upoštevati, da tožnik ni niti pravnik niti gradbenik, in da je po vsebini povedal, da sta bili po letu 1989 obnovljeni streha in zunanja fasada, in da se tožnik ni zavedal dejstva, da je objekt z uporabnim dovoljenjem po 197. členu ZGO-1 legaliziran.

Opozarja tudi na nejasnost o tem, v kateri zadevi je bil zapisnik o zaslišanju z dne 5. 3. 2003 sestavljen, glede na opis objekta brez dimenzij pa trdi, da gre za objekt, za katerega je organ ugotovil, da je bil odstranjen. Tudi sicer meni, da se odločba ne more opirati na zapisnike o inšpekcijskih pregledih, ne da bi bilo mogoče iz teh zapisnikov ugotoviti številke zadeve, na katere se nanašajo. V zvezi z vpogledom v spis pa navaja, da mu je bil ta omogočen po večkratnih zahtevah, šele zadnji dan pred iztekom roka za vložitev pritožbe.

V nadaljevanju tožbe navaja razloge, s katerimi utemeljuje nezakonitost in neustavnost Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj, tretjega odstavka 5. člena Uredbe o postopku priprave in sprejemanja prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora ter Navodila za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora.

Sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče najprej pojasnjuje, da izpodbijana odločitev ne temelji na predpisih, katerim tožnik očita neustavnost in nezakonitost, zato ni presojalo utemeljenost teh tožbenih navedb. Podlaga za izdajo izpodbijanih inšpekcijskih ukrepov, ki jih inšpektor izreče v primeru nelegalne gradnje, je 152. člena ZGO-1. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, saj tega ne zanika. Sporno pa je, ali gre za objekt, zgrajen leta 1992, za katerega bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, ali pa za objekt, ki je na zemljišču stal že pred letom 1968, in se torej tudi nanj nanaša potrdilo o uporabnem dovoljenju po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1, ki ga je 13. 11. 2007 izdala Upravna enota Radovljica.

Drugostopenjski upravni organ je izpodbijano odločbo izdal po tem, ko je na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP pozval organ prve stopnje, naj ugotovi v postopku še neugotovljena dejstva. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ 23. 8. 2012 ponovno opravil inšpekcijski ogled, združen z zaslišanjem inšpekcijskega zavezanca, in da je v dopisu z dne 24. 8. 2012 pojasnil vse nejasnosti. Organ druge stopnje ne navaja, katere nejasnosti je organ prve stopnje pojasnil in ne navaja, kaj izhaja iz ponovnega inšpekcijskega ogleda, združenega z zaslišanjem inšpekcijskega zavezanca z dne 23. 8. 2012. Ugotavlja, da so bili na zemljišču s parc. št. 944/4 trije objekti, od katerih stojita še dva, in da se izpodbijani inšpekcijski ukrepi nanašajo na pritličen lesen in delno za zidan objekt tlorisnih izmer 13,70 m x 9,80 m, z izzidkom 3,0 m x 4,10 m, stoječ na betonski temeljni plošči in pokrit z enokapno streho. Tožnikov ugovor, da se potrdilo Upravne enote Radovljica, s katerim je bilo potrjeno, da ima objekt – okrepčevalnica, zgrajen po načrtih iz leta 1958, uporabno dovoljenje na podlagi prvega dostavka 197. člena ZGO-1, nanaša na obravnavani objekt, je med drugim zavrnil s sklicevanjem na tožnikovo izjavo, da je objekt zgradil leta 1992, ki jo je dal na zapisnik 5. 3. 2003. Na to izjavo se je skliceval tudi organ prve stopnje. Vendar ne organ prve stopnje ne organ druge stopnje ne pojasnita, iz katere tožnikove izjave, dane na zapisnik 5. 3. 2003, to izhaja, kljub temu, da je tožnik taki razlagi njegove izjave nasprotoval in da je organ druge stopnje potreboval dodatna pojasnila o tem, kateri objekt je predmet tega inšpekcijskega postopka. Po vpogledu v navedeni zapisnik sodišče ugotavlja, da se ta očitno nanaša na vse objekte, ki so obstajali v času, ko je bil zapisnik sestavljen, in da se tožnikova izjava o gradnji leta 1992 nanaša na letni gostinski paviljon. Iz te oznake objekta pa samo po sebi ni razvidno, na kateri objekt se nanaša. Glede na to, da je očitno, da se je inšpekcijski postopek kasneje vodil za vsakega izmed objektov posebej, bi moral inšpekcijski organ pojasniti, zakaj se tožnikova izjava o gradnji gostinskega paviljona leta 1992 nanaša prav na objekt, ki je predmet izpodbijane inšpekcijske odločbe. Iz obrazložitve pa ni razvidno niti, kakšne namembnosti je objekt. Upravni organ druge stopnje se sicer sklicuje tudi na zapisnik zaslišanja z dne 15. 12. 2011, iz katerega izhaja ugotovitev, da ima uporabno dovoljenje objekt v izmeri 9,0 m x 6,65 m, in na tožnikovo izjavo, da bo objekt dimenzij obravnavanega objekta poskušal legalizirati. Navedena izjava in ugotovitev, zabeležena v zapisniku, pa sama po sebi ne omogočata sklepanja, da se potrdilo nanaša le na enega izmed objektov in da obravnavani objekt ni bil zgrajen pred letom 1968. Tožnik je namreč ugotovitev, da se potrdilo nanaša le na objekt, ki je nastal iz bivše čolnarne, obrazloženo izpodbijal tudi v pritožbi. Zato za zavrnitev tega ugovora ne zadošča zgolj sklicevanje na omenjeno vsebino zapisnika.

Po presoji sodišča upravni organ druge stopnje niti s sklicevanjem na priloge iz tožnikove zahteve za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje, ni odpravil pomanjkljivosti nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkljive obrazložitve odločbe organa prve stopnje. Organ druge stopnje sicer ugotavlja, da je iz prilog zahteve za izdajo potrdila, tj. iz aero foto posnetka in iz načrta preureditve čolnarne razvidno, za kateri objekt je bilo izdano potrdilo, vendar te ugotovitve z ničimer ne pojasni. Navaja le, da na omenjenem načrtu ni objekta, ki je predmet obravnavanih inšpekcijskih ukrepov, iz obrazložitev izpodbijanih odločb pa ni razvidno, da bi bilo v postopku sploh ugotovljeno, ali se načrt za objekt – okrepčevalnica iz leta 1958, nanaša na enega ali na dva objekta in kakšne naj bi bile dimenzije teh objektov. Prav tako niti organ druge stopnje ne pojasni, kaj izhaja iz aero foto posnetka, čeprav se nanj sklicuje, tožnik pa trdi, da sta na njem dva objekta. Skice in fotografije obravnavanega objekta, ki so priloga zapisnikov inšpekcijskih ogledov, iz katerih naj bi izhajalo, da v obravnavanem primeru ne gre za nekdanjo čolnarno, pa niso pravno odločilne, saj med strankama ni sporno, da obravnavani objekt ni objekt nekdanje čolnarne.

Glede na navedeno je sodišče zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga prvostopenjski organ sploh ni ugotovil, tožbi ugodilo, odločbi v izpodbijanem obsegu odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem upravnem postopku bo moral upravni organ po dopolnjenjem ugotovitvenem postopku ugotoviti, kdaj je bil obravnavani objekt zgrajen, ali pa obrazloženo zavrniti tožnikove trditve, da ima objekt uporabno dovoljenje že na podlagi 197. člena ZGO-1. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zato, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo utemeljenosti očitkov o kršitvi pravil postopka.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, mu v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča od navedenega zneska pripada še 20 % DDV, to je 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).