Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Tožnik je kritičnega dne padel na ledu, ko je prihajal s parkirišča proti vhodu poslovne stavbe, kjer dela. Bilo je sicer suho vreme, sneg se je talil, voda pa je na mestu tožnikovega padca odtekala na asfalt, kjer je zmrznila, izvedenka gradbene stroke pa je ugotovila, da padavinska odpadna voda iz žleba odteka prosto po asfaltu oziroma parkirišču, kar ni skladno s področnimi predpisi za projektiranje. Prav nepravilno odvodnjavanje je v konkretnem primeru povzročilo prosto razlivanje vode po asfaltni površini, ki je nato zmrznila in povzročila poledenelost pohodne površine. Prvotoženka bi kot lastnica dvorišča oziroma parkirišča, morala poskrbeti za varno pohodno površino.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, in se delno spremeni izpodbijani del sodbe tako, da se I. in III. točka izreka glasita: „ I. Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 9.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011 do plačila, drugotožena stranka pa tudi zakonske zamudne obresti od zneska 9.350,00 EUR od 1. 9. 2011 do 6. 11. 2011 v roku 15 dni. V presežku (da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011 do plačila, drugotožena stranka pa tudi zakonske zamudne obresti od zneska 3.000,00 EUR od 1. 9. 2011 do 6. 11. 2011) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe solidarno plačati njene pravdne stroške v znesku 411,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.919,76 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 192,46 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo in je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 249,00 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 80,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku znesek 12.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011 do plačila, drugotožena stranka pa tudi zakonske zamudne obresti od zneska 12.350,00 EUR od 1. 9. 2011 do 6. 11. 2011, v roku 15 dni (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku 13.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 12.350,00 EUR od 1. 9. 2011 do 6. 11. 2011, drugotožena stranka pa znesek 13.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 do plačila (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožniku solidarno plačati stroške postopka v znesku 537,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila, tožeča stranka pa mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka prvotoženi stranki v višini 1.745,24 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 174,97 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Toženi stranki vsaka zase vlagata pritožbi zoper ugodilni del ter odločitev o pravdnih stroških (zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, podredno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Drugotožena stranka navaja, da tožnik ni izkazal, da bi prvotoženka v času škodnega dogodka opustila kakšna ravnanja, kar bi vplivalo na nastanek škodnega dogodka. Ugotovitev izvedenke, da žleb na leseni baraki ni bil speljan pravilno, za konkretni primer ni relevantna. Tak način odvodnjavanja padavinske vode res ni bil pravilen glede na področne predpise, ki jih navaja izvedenka. Vendar pa namen teh predpisov ni v preprečevanju padcev oz. takih škodnih dogodkov, kot je v konkretnem primeru, zato teh predpisov ne moremo upoštevati v razmerju dolžnosti delodajalec - delavec. Drugotoženka vztraja, da ni podane vzročne zveze med postavljenim žlebom in škodnim dogodkom. Delodajalec je namreč zagotovil varne pogoje dela. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb tožnika in prič je bilo pristransko. Nekritično je ocenilo izpoved tožnika in ostalih prič, predlaganih z njegove strani. Izpoved priče A.A. je neprepričljiva. Za dogodek, ki se je zgodil pred štirimi leti, si je namreč zapomnil preveč podrobnosti. Dvom v izpoved te priče pa vzbuja tudi izpoved priče B.B., ki je bil edini prisoten na kraju škodnega dogodka. Po padcu je šel do tožnika in mu pomagal do avle. Pri tem mu ni drselo. Glede na temperature pred in po škodnem dogodku tla niso mogla biti pomrznjena. Tožnik je povedal, da je bila površina, po kateri je hodil, mokra od taljenja snega. Tožnik tako ni z gotovostjo izkazal, da so bila tla poledenela. Sicer pa je tudi nemogoče zagotoviti popolnoma varno pohodno površino, sploh v zimskem času, in preprečiti vse padce po tleh. Poledenelost ne predstavlja podlage za obstoj krivdne odgovornosti. Vedno namreč lahko pride do zaplat snega ali ledu, kar pozimi ne predstavlja nepredvidljivih in izrednih okoliščin. Tožnik niti ni izkazal, da so bila tla poledenela izključno zaradi odtekanja vode po asfaltu, kar naj bi bila posledica nepravilnega odvodnjavanja s strehe lesene barake. Tožnik je sam trdil, da je voda zaradi taljenja iztekala tako iz strehe kot iz snega ob robu pohodnih površin. Glede na padec terena od lesene barake proti jašku bi prišlo do ledene ploskve tudi v primeru, če bi bila ob žlebu izvedena ponikovalnica ali peskolov, saj bi v vsakem primeru prišlo do taljenja snega ob pohodnih površinah. Zato ni podane vzročne zveze med načinom odvodnjavanja in škodnim dogodkom. Sicer pa je tožnik vsaj prispeval k nastanku škodnega dogodka. Z razmerami na tej lokaciji je bil namreč seznanjen. Vedel je tudi, da obstaja več poti od parkirišča do njegovega delovnega mesta. Odločitev, katero pot bo uporabil in riziki, ki so s tem povezani, pa so na strani tožnika. Tožnik bi led moral opaziti in svojo hojo prilagoditi razmeram ter izbrati drugo, bolj varno pot. Navaja, da je absurdna ugotovitev sodišča, da tožniku s strani delodajalca niso bila dana izrecna navodila, katero pot naj uporablja za v službo. Tega ne določa noben predpis, prav tako ne gre za ukrep v okviru zagotavljanja varstva pri delu. Drugotožena stranka nadalje navaja, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče pri odločanju o odškodnini ni v zadostni meri upoštevalo sodne prakse za podobne poškodbe. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je primerna odškodnina 6.000,00 EUR. Dodatno prisojenih 3.000,00 EUR predstavlja odstop od sodne prakse, saj je bila v podobnih ali hujših zadevah prisojena nižja odškodnina. Neutemeljeno je prisojena odškodnina zaradi skaženosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da brazgotini od operacije ne kazita zunanjega videza poškodovanca. Zgolj dejstvo, da brazgotini motita oškodovanca, pa ni dovolj za prisojo odškodnine iz naslova skaženosti. Previsoka je tudi odškodnina za strah. Tožnik je ob dogodku utrpel intenziven a kratkotrajen primarni strah, ki pa ne more predstavljati strahu za življenje. Tožnik si je pri padcu zlomil skočni sklep, kar ne predstavlja življenjsko ogrožujoče situacije kot je to npr. pri ujetost v gorečem vozilu. Tožnik ni izpovedal, da bi utrpel tako intenziven strah, ki ga je izvedenec opredelil kot strah za življenje. V zadevah, kjer je bil ugotovljen bolj intenziven in dolgotrajnejši strah, je bila dosojena nižja odškodnina. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR. Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Drugotožena stranka v pritožbi navaja primere iz sodne prakse v potrditev svojih. Priglaša stroške pritožbe.

4. Prvotožena stranka navaja, da tožnik ni z gotovostjo in potrebno prepričljivostjo dokazal, da je padel na ledeni zaplati. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je bila asfaltna površina na mestu tožnikovega padca poledenela in da je šlo za trdo ledeno ploskev. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo tudi na izpoved priče A.A., ki je izpovedoval zelo pristransko in se 4 leta po dogodku spomnil podrobnosti, ki bi se jih povprečen človek težko zapomnil. Na kraj padca je šel pogledat dve uri po škodnem dogodku, ko je bila temperatura 1 stopinja celzija, zato ni mogel videt ledene zaplate. Vprašljiva je tudi izpovedba C.C., ki ni potrdil, da je bilo kritičnega dneva ob 7.30 uri spolzko in ledeno na kraju škodnega dogodka. Glede na vremenske razmere je skoraj nemogoče, da se je led talil nato pa je voda spet zmrznila. Šlo je za majhna temperaturna odstopanja, ki bi v tako kratkem času težko pripeljale do tako velike zaplate ledu, kot jo opisuje tožnik. Sodišče je svojo odločitev o obstoju ledene ploskve oprlo tudi na dopis Agencije RS za okolje. Tožnik je ta dokument vložil v spis po prvem naroku za glavno obravnavo, zato je z njim prekludiran, na kar je prvotožena stranka sodišče že opozorila. Tudi sicer pa gre pri tem dokumentu le za domnevo in oceno. Sodišče je zanemarilo izpovedbo priče B.B., ki je bil v času padca edini na kraju škodnega dogodka in mu ni drselo. Sodišče tudi ni upoštevalo priče D.D., ki si je prav tako ogledal kraj dogodka in ledu ni videl, hkrati pa je izpovedal, da je delodajalec zagotovil varne pogoje dela. V zvezi z izvedenskim mnenjem gradbene stroke prvotožena stranka navaja, da je izvedenka navedla predpise, ki niso veljali v času škodnega dogodka. Izvedenka tudi ni upoštevala vremenskih razmer v času škodnega dogodka, saj ni bilo tako močnih padavin kot na dan ogleda. Ni izkazano, da je voda iz žleba povzročila ledeno zaplato. Sodišče ni upoštevalo, da so bili ob kraju parkirišča kupi snega. Sneg je prekrival žleb, zato ni podana vzročna zveza med žlebom in škodnim dogodkom. Sodišče je spregledalo dejstvo, da bi do ledene zaplate lahko prišlo zaradi taljenja snega ob parkirišču. Ledena zaplata pa v zimskem času ne predstavlja nepredvidljivih in izrednih okoliščin. Sodišče je krivdno odgovornost tožene stranke utemeljilo z dejstvom, da je bila prvotožena stranka malomarna, saj ni imela pravilnega odvodnjavanja s strehe lesene barake. Vprašanje izpravnosti žleba je irelevantno. Protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana in s tem tudi ne temelj odškodninske odgovornosti. Neživljenjsko je pričakovati od delodajalca, da bo delavcem dajal navodila glede poti do službe. Nelogičen je tudi zaključek sodišča, da je bila zaplata slabše vidna, saj naj bi bila široka pet do šest metrov. Tožnik ni bil dovolj skrben ali pa je padel po naključju. Izpoved tožnika je tudi sama s sabo v nasprotju, saj je najprej izpovedal, da je bilo na mestu padca ledeno, nato pa, da je bila pohodna površina mokra. Sodišče pa se do tega ni opredelilo. Sodišče bi moralo ugotoviti soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevščečnosti med zdravljenjem je previsoka. Tožniku niso nastale zatrjevane posledice v zvezi s padcem. Ne držijo navedbe glede trimesečnega ležanja, nesamostojnosti pri oblačenju in hoji na WC ter s tem glede daljše nezmožnosti normalne telesne aktivnosti. Izvedenec je potrebo po tuji pomoči ugotovil le za 40 dni, pa še to ne za cel dan. Sodišče bi moralo upoštevati tudi soprispevek tožnika k nastali alergiji, saj je bil seznanjen, da je imel že v preteklosti težave z analgetiki, zato bi na to moral opozoriti zdravniško osebje. Vnetje sečil pa ni posledica zdravljenja zaradi poškodbe, nastale v škodnem dogodku dne 4. 2. 2010. Sodišče je pravilno zaključilo, da se primarni strah ni kazal v strahu za življenje in da sekundarni strah ni trajal do 29. 7. 2011, a nato tožniku prisodilo previsoko odškodnino za strah. Neutemeljeno je prisodilo tudi odškodnino za skaženost, saj so brazgotine vidne le poleti in le na nivoju kože. Sodišče je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. Prvotožena stranka v pritožbi navaja primere iz sodne prakse v potrditev svojih navedb. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je prvotožena stranka lastnica spornega zemljišča, ki ga uporablja za parkirišče zase in svoje zaposlene, hkrati pa ga oddaja tudi v najem. Zato prvotožena stranka odgovarja kot tožnikov delodajalec, hkrati pa tudi po temelju splošne civilne odgovornosti lastnika nepremičnine. Od prvotožene stranke se zato pričakuje najmanj skrbnost dobrega gospodarja. Sklicevanje prvotožene stranke na sodno odločbo II Cp 1156/2012 je pravno zmotno, saj gre za drugo dejansko stanje. Tožnik pa opozarja na odločbo VS RS v zadevi DoR 449/2014. Ni odločilno, od kod je iztekala voda, ki je nato zmrznila. Bistveno je, da prvotožena stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo in ni preprečila nastanka škodnega dogodka. Ni ustrezno zavarovala, očistila in oskrbela zemljišča tako, da tla ne bi bila ledena in zdrsna. Absurdne so pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je namen Uredbe v zmanjševanju onesnaževanja okolja. Tudi priča E.E. je prav tako opazila nepravilno speljan žleb. Objekt, kjer je nameščen sporni žleb, stoji že 30 let, zato je opustitev prvotožene stranke še hujša. Toženi stranki sta sicer ugovore proti temu, da je tožnik padel na poledenelih tleh, ki so last prvotožene stranke, podale po prvem naroku, zato sta s tem v zvezi prekludirani. Drugotožena stranka je v odgovoru na tožbo celo potrdila tožnikov padec na poledenelih tleh, ki so v lasti prvotožene stranke. Iz izpovedi prič in drugih dokazov nedvomno izhaja, da je tožnik padel na poledenelih tleh. Priči B.B. ter D.D. sta pristranski priči, ki imata interes za izid postopka. Tožnik ni bil prekludiran s predložitvijo dopisa ARSO. Toženi stranki pa nista ugovarjali temu, da je sodišče vpogledalo v ta dopis. Tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Tožniku ni mogoče očitati tega, da je uporabil krajšo pot do službe oziroma mu očitati kakršnekoli krivde. Hodil je počasi in skrbno, obut v gležnarje z gumo, ledena zaplata pa ni bila vidna. Sodišče je pravilno ovrednotilo tožnikove poškodbe in posledice padca ter mu prisodilo primerno odškodnino. Tožnik sicer meni, da je upravičen tudi do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, a zoper odločitev sodišča prve stopnje ni podal pritožbe.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri svoji odločitvi je utemeljeno upoštevalo dopis Agencije RS za okolje z dne 9. 5. 2014, s katerim je tožnik pravočasno odgovoril na navedbe prvotožene stranke o gibanju temperatur in o tem, da ni moglo priti do poledenelih tal, ki jih je slednja podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 24.4.2014. Tožnik je svoje navedbe ter ta dokument namreč podal v roku, ki mu ga je določilo sodišče na naroku dne 26. 3. 2014 ter sklepu z dne 13. 5. 2014, zato so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke o tem, da je bil tožnik s tem dopisom prekludiran. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela in ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je pri odločanju upoštevalo dokument Agencije RS za okolje z dne 9. 5. 2014. 8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče se je tudi do tožnikove izpovedbe opredelilo v vseh bistvenih delih in jo upoštevalo pri odločanju. Prvotožena stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri padcu na poti v službo. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

10. Tožnik je dne 4. 2. 2010 na poti v službo, zaradi poledenelih tal na dvorišču prvotoženkine poslovne stavbe, padel in utrpel trikratni zlom gležnja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, ker ni ustrezno vzdrževala površine, na kateri je prišlo do poškodbe tožnika. Tožniku je prisodilo 12.350,00 EUR odškodnine (2.500,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 9.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 840,00 EUR iz naslova skaženosti). Prvotožena stranka ima pri drugotoženi stranki zavarovano odgovornost, pri čemer so zahtevki zaposlenih delavcev vključeni v zavarovalno kritje, zato je sodišče prve stopnje odločilo, da drugotožena stranka skupaj s prvotoženo stranko solidarno odgovarja tožniku.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Prvotožena stranka je lastnica dvorišča, kjer je padel tožnik. Med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnik kritičnega dne padel, ko je prihajal iz parkirišča proti vhodu poslovne stavbe, kjer dela. Neposredno po padcu sta tožniku priskočila na pomoč B.B. in F.F., ki sta ga odnesla v poslovno stavbo. Da je bilo na mestu padca poledenelo in spolzko, izhaja iz izpovedb prič A.A. in C.C.. Neizkazane so pritožbene navedbe obeh toženk, da sta pričanji teh dveh prič pristranski in zato neupoštevni. Ne gre posploševati, kaj in koliko podatkov naj bi si posamezna priča zapomnila za dogodek izpred nekaj let. Nekateri si namreč zapomnijo več ali kaj drugega, kot drugi. Bistveno v konkretnem primeru pa je, da iz dokazne ocene vseh izpovedb ter drugih dokazov izhaja, da je bilo kritičnega dne sicer suho vreme, sneg se je talil, voda pa je na mestu tožnikovega padca odtekala na asfalt, kjer je zmrznila. Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotoženke o tem, da je nemogoče, da bi se led talil, nato pa bi voda zmrznila. Kakor izhaja iz dokumenta ARSO z dne 9. 5. 2014, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, so bile dan pred škodnim dogodkom temperature nad lediščem, približno v času tožnikovega padca (4. 2. 2010 ob 7.00 uri) pa je bila temperatura tik nad tlemi -1,9 °C. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je sneg na strehi lesene barake tajal, zaradi česar je voda začela odtekati v žlebove, iz njih pa na asfaltno površino, kjer je zmrznila.

12. Izvedenka gradbene stroke G.G. je ugotovila, da padavinska odpadna voda iz žleba odteka prosto po asfaltu oziroma parkirišču, kar ni skladno s področnimi predpisi za projektiranje. Izvedenka je v svojem mnenju res navedla predpis, ki je pričel veljati po škodnem dogodku, a je v zvezi s tem že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v času škodnega dogodka veljal predpis s smiselno enako določbo. Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh toženih strank, da v konkretnem primeru takšno neskladje odvodnjavanja s področnimi predpisi ni relevantno. Prav nepravilno odvodnjavanje je namreč v konkretnem primeru povzročilo prosto razlivanje vode po asfaltni površini, ki je nato zmrznila in povzročila poledenelost pohodne površine. Sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo navedb o tem, da so bili ob parkirišču kupi snega, zaradi česar naj bi bil sporni žleb prekrit. Prvotožena stranka je namreč te navedbe podala prepozno. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da tudi če bi bile te navedbe podane pravočasno, to prvotožene stranke ne bi razbremenilo odgovornosti. Bistveno namreč je, da je bila prvotoženka lastnica dvorišča oziroma parkirišča, zato bi morala poskrbeti za varno pohodno površino. Njena odgovornost za tožnikov padec in posledice, ki so mu nastale, temelji na splošnih pravilih civilnega prava - skladno s 131. členom OZ je namreč tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

13. Neutemeljene so tudi preostale pritožbene navedbe, s katerimi toženi stranki napadata dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik padel zaradi poledenelih tal. D.D. na mestu tožnikovega padca res ni videl ledu, a je potrebno upoštevati, da si je šel to mesto ogledati kasneje (ko so po naravi stvari temperature narasle, tudi tik nad cestiščem) in ne zjutraj, ko je padel tožnik. Priča B.B. pa se ni spomnil, kakšna so bila tla oziroma, da bi mu kaj drselo, kar pa ne more vplivati na dokazni zaključek sodišča prve stopnje. Toženi stranki brez uspeha navajata, da tožnik z izpovedbo o tem, da so bila tla mokra, ni izkazal, da so bila tla poledenela. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče v pravdnem postopku praviloma odloča s stopnjo prepričanja, ko torej v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek, vendar pa se v določenih okoliščinah lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične1. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju. Taka stopnja materialne resnice (stopnja prepričanja) pa je v izpodbijani sodbi glede na vse zgoraj navedeno nedvomno podana.

14. Toženi stranki se v pritožbah tudi neutemeljeno zavzemata za to, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru ugotoviti tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnik je bil primerno obut, hodil je počasi in gledal, kam stopa. Ledena ploskev je bila slabo vidna, sicer pa ga nikoli ni nihče opozoril na to, da je pot, ki jo je uporabljal, lahko poledenela in zato nevarna. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal nepravilno in da je kakorkoli prispeval k nastanku škodnega dogodka. Nesprejemljiva je pritožbena navedba drugotožene stranke, da je tožnik nosil riziko, če je uporabil konkretno pot do službe. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, delavci od prvotožene stranke niso dobili navodil, katero pot naj uporabljajo, zato tožniku ni mogoče naprtiti odgovornosti za nastanek škodnega dogodka, če je uporabil dotično, najkrajšo pot, ki se tudi izkustveno največkrat uporablja (in kakor je nenazadnje izpovedal tudi G.G.).

15. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenja sodnega izvedenca za travmatologijo, prim. mag. H.H., dr. med, zaslišalo pa je tudi tožnika.

16. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina zaradi te oblike nepremoženjske škode 2.500,00 EUR. Pritožbi toženih strank utemeljeno navajata, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Tožnik je res utrpel intenziven, a kratek primaren strah, ki je trajal do trenutka, ko se je po padcu zavedal, da je živ, in da ima poškodovano (le) nogo. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izvedenčeve navedbe, da je tožnik utrpel strah za življenje, saj tega ni trdil niti sam tožnik. Nato je tožnik trpel sekundarni strah različnih intenzivnosti, ki je po tožnikovi izpovedbi trajal pol leta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je primerna in pravična odškodnina zaradi pretrpljenega strahu glede na vse okoliščine konkretnega primera in glede na podobne primere iz sodne prakse 1.500,00 EUR. Zato sta pritožbi delno utemeljeni za znesek 1.000,00 EUR, kolikor je prvostopenjsko sodišče tožniku preveč prisodilo iz naslova pretrpljenega strahu.

17. Previsoka je tudi prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, v višini 9.000,00 EUR. Kakor navajata pritožbi toženih strank in kakor izhaja iz sodne prakse, je bila v podobnih ali celo hujših primerih poškodb prisojena nižja odškodnina po tej postavki nepremoženjske škode. Tožnik je bil po škodnem dogodku v bolniškem staležu do avgusta, od tega je mavec nosil dober mesec, 3 mesece in pol pa je uporabljal bergle. Glede na navedeno ter ob upoštevanju števila in narave pregledov, trajanje fizioterapije in rehabilitacije v zdravilišču ter nastale alergije na analgetike pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 7.000,00 EUR. Pritožbi toženih strank sta tako delno utemeljeni, in sicer za znesek 2.000,00 EUR, ki je bil tožniku neutemeljeno prisojen iz tega naslova. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe prvotožene stranke, da je bil tožnik tudi sam kriv zaradi nastale alergije na zdravila. Kakor je ugotovil izvedenec, so dermatološke težave vsekakor bile povezane z zdravljenjem, saj je potreba po zdravilih proti bolečinam obstajala zaradi predmetne poškodbe. Tožnik je izpovedal, da sum na intoleranco glede aspirina ni bil potrjen, zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogel pričakovati take reakcije na zdravila.

18. Sodišče prve stopnje pa je tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik je star 34 let, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da sta brazgotini na relativno vidnem mestu, vidni predvsem pri nošenju krajših oblačil. Izvedenec je poudaril, da bo tožnik kot mlada oseba lažje in objektivneje presodil skaženost, iz tožnikove izpovedbe izhaja, da mu kakršnekoli opazke, pogled ali vprašanja vzbujajo nelagodje, nesproščenost in sram. Glede na navedeno mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino za skaženost v višini 850,00 EUR, zato so pritožbene navedbe obeh toženih strank v zvezi s tem neutemeljene.

19. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank ugodilo ter na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 3.000,00 in toženima strankama naložilo, da sta tožniku dolžni plačati znesek 9.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2011 do plačila, drugotožena stranka pa tudi od 1. 9. 2011 do 6. 11. 2011. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo razliko do zneska 12.350,00 EUR, kolikor je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, ter zakonite zamudne obresti od zavrnjenega zneska 3.000,00 EUR od 7. 11. 2011, za drugotoženo stranko pa tudi od 1. 9. 2011 do 6. 11. 2011. 20. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel s 23% svojega zahtevka, zato je upravičen do povrnitve stroškov v takem obsegu. Ob ugotovljenih pravdnih stroških, ki jih je izračunalo sodišče prve stopnje, v znesku 1.790,95 EUR sta mu tako toženi stranki dolžni povrniti stroške postopka v znesku 411,92 EUR. Prvotožena stranka je upravičena do pravdnih stroškov v višini 1.919,76 EUR, ki ji jih je dolžan povrniti tožnik. Drugotožena stranka pa je upravičena do pravdnih stroškov v višini 192,46 EUR, ki ji jih je prav tako dolžan povrniti tožnik.

21. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Toženi stranki sta s svojima pritožbama uspeli v približno 25%, zato sta upravičeni do stroškov pritožbenega postopka v takem obsegu. Prvotoženi stranki pripada nagrada po tar. št. 3210 v višini 545,60 EUR ter materialni izdatki po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV na odvetniške storitve in sodno takso za pritožbo v višini 306,00 EUR je prvotožena stranka upravičena do 996,03 EUR pritožbenih stroškov. Glede na uspeh ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 249,00 EUR. Drugotoženi stranki pa pripadajo materialni stroški v višini 15,00 EUR in sodna taksa v višini 306,00 EUR, skupaj 321,00 EUR. Glede na uspeh ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbe v višini 80,25 EUR. Tožnik pa sam nosi stroške odgovora na pritožbi toženih strank, ker njegov odgovor ni bistveno pripomogel k reševanju pritožb toženih strank (1. odstavek 155. člena ZPP).

23. Dne 20. 6. 2016 je bil v tej zadevi izdan sklep o popravi sodbe, s katerim je bila v tretji vrstici I/1. točke izreka sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1103/2015 z dne 21. 4. 2016 popravljena napaka v številki tako, da se znesek „12.350,00 EUR“ nadomesti z zneskom „9.350,00 EUR“ in v sedmi vrstici 19. točke obrazložitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1103/2015 z dne 21. 4. 2016 popravljena očitna napaka v zapisu stranke tako, da je drugotožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 9.350,00 EUR od 1. 9. 2011 do 6. 11. 2011. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 1103/2015 z dne 21. aprila 2016.