Jedro

Sporazum, ki ga stranki skleneta na podlagi 2. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, je posebna vrsta pogodbe oziroma poravnave. Na njegovi podlagi prenehajo veljati določbe drugih aktov, ki urejajo individualno delovno razmerje (npr. pogodba o zaposlitvi), če ni v sporazumu izrecno drugače določeno. Sporazum je dovoljeno izpodbijati zaradi napak v volji (60. do 66. člen ZOR).

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik in tožena stranka sta dne 9.6.1993 sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja. V njem je bilo med drugim dogovorjeno, da tožniku preneha delovno razmerje navedenega dne, da mu bo tožena stranka izplačala odpravnino v znesku 532.161,00 SIT in da je "s sklenitvijo tega sporazuma podjetje izpolnilo vse obveznosti do delavca in da delavec ne bo uveljavljal od organizacije nobenih zahtevkov več". Dne 9.6.1993 je bila izdana odločba o prenehanju delovnega razmerja. Ni dokazov, da je to odločbo tožnik izpodbijal z ugovorom. Tudi sporazuma tožnik ni izpodbijal, tožbo zaradi plačila pa je vložil 23.3.1996. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo skupaj 3,153.282,00 SIT, od tega iz naslova odpravnine 1,336.081,00 SIT, iz naslova nadomestila plače 475.764,00 SIT in iz naslova nadomestila v zvezi s konkurenčno klavzulo 1,341.438,00 SIT. Ugotovilo je, da ima tožnik pravico do odpravnine na podlagi zakona. Do nadomestila plače ima pravico na podlagi 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), ker mu je po sporazumu delovno razmerje prenehalo pred iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Pravica do nadomestila v zvezi s konkurenčno klavzulo je določena v 14. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30.3.1993. Sodišče je verjelo tožnikovi izpovedbi o okoliščinah, v katerih je bil podpisan sporazum o prenehanju delovnega razmerja. O tem, kako bi naj te okoliščine vplivale na veljavnost sporazuma, ni obrazložilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo v plačilo odmerjene stroške na prvi in drugi stopnji. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 60. do 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/95, 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Prisila, zmota ali prevara niso podane. Tožnik je podpisal sporazum z dne 9.6.1993, ne da bi imel nanj kakšne pripombe. Odločilna je volja tožnika ob podpisu sporazuma.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 385. člena ZPP (izrecno zaradi kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP), po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP, v reviziji je naveden ZKP). Sodišče druge stopnje je spremenilo dejansko oceno in dejansko stanje, česar posledica je spremenjeno dejansko stanje v času, ko je bil tožnik odstavljen z delovnega mesta "vodje J.B.". Tožnik na delovnem mestu raziskovalca ni delal. Drugačna ugotovitev sodišča druge stopnje zato pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZKP (pravilno: ZPP).

Vsebina sporazuma o prenehanju delovnega razmerja je dvomljiva.

Če bi tožnik vedel za njegove posledice, ga ne bi podpisal. Napaka volje pri tožniku je očitna. Tožnik je pričakoval, da mu bo tožena stranka izplačala zneske, kot je bilo dogovorjeno in kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Pomembna je volja tožnika ob podpisu sporazuma.

Sodišče druge stopnje je pri razlagi 60. do 65. člena ZOR zmotno uporabilo materialno pravo. Ravnanje tožene stranke je v nasprotju z določbami 11. in 13. člena ZOR.

Revident je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in na podlagi 395. člena ZKP (pravilno: ZPP) izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo navajala, da tožnik sporazuma ni sklenil pod vplivom grožnje ali v zmoti. Zoper odločbo o razporeditvi ni ugovarjal. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Takšna ureditev revizije zahteva od revidenta, da navede revizijske razloge in da jih tudi utemelji.

Na podlagi določbe 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz navedene 10. točke ni ugotovilo.

Navedbe revidenta, ki se nanašajo na kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, se dejansko nanašajo na dejansko stanje o razporeditvi tožnika in o tem, katera dela je opravljal oziroma bi naj opravljal. V zvezi s tem revident ni navedel, iz katerega procesnega ravnanja sodišča druge stopnje je mogoče sklepati, da je storilo kršitev po navedeni določbi. Bistvenih kršitev določb postopka, ki bi naj bile storjene na drugi stopnji, revident ne utemeljuje.

Revizijsko sodišče v zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb postopka zato izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) v 2. točki prvega odstavka 75. člena, ZDR pa v 2. točki prvega odstavka 100. člena, določata, da se lahko delavec s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma z delodajalcem pisno dogovori o prenehanju delovnega razmerja, ki preneha z dnem, ki je dogovorjen v pisnem sporazumu. Pisni dogovor je torej posebna vrsta pogodbe, oziroma posebna vrsta poravnave (1089. in naslednji členi ZOR), katere pravna posledica je prenehanje delovnega razmerja dogovorjenega dne, in iz katerega lahko izvirajo tudi druge pravice, če so v njem dogovorjene. Nadaljnja posebnost dogovora je, da zaradi njega prenehajo drugi akti, ki urejajo individualno delovno razmerje (npr. pogodba o zaposlitvi), če v sporazumu ni izrecno drugače dogovorjeno. Ker ima sporazum značaj pogodbe in ker predpisi delovnega prava nimajo določb o izpodbijanju pogodb, je pri morebitnem izpodbijanju sporazuma o prenehanju delovnega razmerja uporabiti določbe ZOR, predvsem 111. do 120. člen, pa tudi 1094., in 1096. do 1098. člen ZOR. Sporazum je mogoče razveljaviti tudi zaradi napak v volji (60. do 66. člen ZOR), vendar v rokih, ki so določeni v 117. členu ZOR. Ni tožnikovih trditev in tudi ne dokazov, da bi izpodbijal sporazum o prenehanju delovnega razmerja zaradi napak volje.

Ker je sporazum o prenehanju delovnega razmerja bil veljavno sklenjen, tožnik ga ni izpodbijal, sta ga stranki na podlagi 17. člena ZOR dolžni izpolniti. Tožnik ima na podlagi sporazuma le pravice, ki so bile v njem dogovorjene. Zaradi obrazloženega je sodba sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Višje sodišče je na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77 lahko spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (čeprav je to dovoljeno le izjemoma in pod strogo določenimi pogoji) le z drugačno razlago sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.6.1993. Vse navedbe v reviziji, ki se ne dotikajo bistvenega vprašanja, to je sporazuma, ki sta ga sklenili stranki, so zaradi obrazloženega za odločitev nepomembne.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Sodišče je o stroških odgovora na revizijo odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP/77, ker ti niso bili potrebni.

Določbe ZOR, ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.