Jedro

Toženka je zaradi vinjenosti izgubila nadzor sama nad sabo in žalila ter poškodovala policista, ki sta jo poskušala miriti, poškodovana policista pa z ničemer nista prispevala k nastanku škodnega dogodka.

Zamudne obresti v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, torej 9. dan po vročitvi sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.372,90 EUR spremeni tako, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati zamudne obresti od navedenega zneska od 9. 12. 2011 dalje do plačila, višji obrestni tožbeni zahtevek (od 26. 11. 2011 do 8. 12. 2011) pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi z dne 25. 11. 2011, opr. št. VL 179378/2011, ostane v veljavi, tako da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 7.372,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2011 dalje do plačila ter izvršilne in pravdne stroške.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je nesprejemljivo postopanje sodišča, ki je pričam, preden so bile zaslišane, prebralo, kaj so izpovedale pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ker je poteklo že dolgo časa. Oškodovanca/policista nista vedela v zadevi sama od sebe povedati ničesar, po predočbi pa sta potrdila nekaj od tistega, kar sta ravnokar slišala. Predvsem ker se oškodovanca niti nista spominjala dogodkov, izpoved toženke (da sta jo policista izzvala) pa je bila prepričljiva in jasna, bi moralo sodišče drugače presoditi soprispevek oškodovancev, glede na izvedensko mnenje pa tudi višino same odškodnine, ki je previsoka. Pritožuje se tudi glede teka zamudnih obresti in plačila pravdnih stroškov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje odgovornosti delodajalec oškodovancev – policistov, ki ju je poškodovala toženka, je na podlagi pravnomočne sodbe delovnega in socialnega sodišča oškodovancema izplačala odškodnino, sedaj pa od toženke s predmetno tožbo zahteva povračilo – uveljavlja regresni zahtevek.

6. Ugovor tožene stranke, da sodišče ne bi smelo policistoma predočiti njune izpovedbe, podane pred delovnim in socialnim sodiščem, ni utemeljen. Policista sta bila glede škodnega dogodka zaslišana 17. 3. 2014, kar je približno sedem let po škodnem dogodku 27. 3. 2007, do katerega je prišlo nekaj čez polnoč, ko sta bila na intervenciji v stanovanju toženke in njene družine. Popolnoma razumljivo in življenjsko je, da se oškodovanca, v tem postopku zaslišana kot priči, po tolikem času dogodka in poškodb do potankosti nista več spominjala (kar sta oba uvodoma izpovedala sama od sebe – list. št. 130 in 131), upoštevajoč, da tovrstno interveniranje sodi v njune vsakodnevne službene obveznosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko jima je, po tem, ko sta priči izjavili, da se zaradi oddaljenosti dogodka več ne spominjata dobro, prebralo njuni izpovedbi, ki sta ju podala pred delovnim in socialnim sodiščem v krajšem času po škodnem dogodku (25. 9. 2008 – priloga C 1), ko sta ga imeli še v (bolj) svežem spominu. Priči pa sta pri podani izpovedbi vztrajali, nato pa sta vsaka svojo izpovedbo še dopolnili in odgovarjali na vprašanja strank, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. S tem, ko je sodišče zaslišanje prič izvedlo na tak način, nato pa na izpovedbi oprlo svojo dokazno oceno, ni zagrešilo nobene kršitve pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze, ki jih je v zvezi z ugovorom soprispevka oškodovancev predlagala toženka. Pritožnica navaja, da ugotovitve sodišča prve stopnje niso pravilne, saj sodišče ni upoštevalo toženkine izpovedbe, izpovedbe policistov pa je presojalo nekritično, čeprav se priči sami od sebe niti nista spominjali dogodkov. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da iz izpovedb obeh policistov jasno izhaja, da je bila toženka tista, ki je zaradi posredovanja policistov izgubila oblast nad sabo in se fizično znesla nad obema policistoma, onadva sta jo poskušala ves čas miriti. Njuni izpovedbi sta skladni in prepričljivi, potrjujejo pa ju tudi izpovedbi prič K. in V., ki sta izpovedala, da policista nista toženke ne verbalno niti kakorkoli drugače izzivala ter z njo nista neprimerno ravnala. Toženka je med drugim izpovedala, da je bila vinjena, da ni točno vedela, kaj se je dogajalo takrat, da je policista v vinjenem stanju klofutnila, ker jo je razburilo, da se je vse dogajalo okoli devetih zvečer, da se ne bi spravljala na policista, če ne bi bila v njenem stanovanju. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko izpovedi toženke ni pripisalo večje teže, saj je očitno, da zaradi vinjenosti niti sama ni prepričana, kaj se je dogajalo (npr. trdila je, da je do dogodka prišlo okoli devetih zvečer, medtem ko se je incident zgodil okoli polnoči – priloge A 1, A 2, A3). Toženkina izpoved ni prepričljiva niti konsistentna. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju izpovedb prič v ponovljenem postopku, njihovih izpovedb v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem ter toženkine izpovedbe pravilno zaključilo, da je toženka zaradi vinjenosti izgubila nadzor sama nad sabo in žalila ter poškodovala policista, ki sta jo poskušala miriti, poškodovana policista pa z ničemer nista prispevala k nastanku škodnega dogodka.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine odškodnine. Sodišče je v ponovljenem postopku postavilo izvedenca medicinske stroke, ki je prišel do smiselno enakih zaključkov glede telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poškodovancev kot izvedenec v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. Prvostopenjsko sodišče je glede na ugotovitve izvedenca pravilno prisodilo pravično odškodnino 3.000,00 EUR policistu in 1.500,00 EUR policistki ter svojo odločitev podrobno in pravilno obrazložilo. Pavšalne pritožbene navedbe, da je odmerjena odškodnina previsoka, ker niti ne gre za pravno priznano škodo, v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe nimajo prav nikakršne opore.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede teka zamudnih obresti v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov, saj te začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, torej 9. dan po vročitvi sklepa o izvršbi (sklep o izvršbi je bil vročen 30. 11. 2011, zamudne obresti pa so pričele teči 9.12.2011), kakor jih je tožeča stranka tudi zahtevala v predlogu za izvršbo. (1) V tem delu je sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, tako da je višji obrestni tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Neutemeljeno pritožnica izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Znesek 440,00 EUR namreč predstavlja, kot izhaja iz podatkov v spisu, poleg potnih stroškov v višini 2 x 74,00 EUR (za naroka z dne 25. 3. 2013 in 17. 3. 2014)(2) še obračunano sodno takso v višini 280,00 EUR ter stroške fotokopij in poštnih in telekomunikacijskih storitev (2 x 6,00 EUR, priglašenih v vlogah z dne 18. 4. 2012 in 12. 12. 2012).

11. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbo zavrnilo, saj prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo nobene izmed kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

(1) Na nepravilno obračunane zamudne obresti je Višje sodišče v Ljubljani pri odločanju v isti zadevi že opozorilo v 9. točki obrazložitve sklepa z dne 4. 12. 2013, opr. št. II Cp 1707/2013, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu opozorilu tudi tokrat odločilo napačno/površno.

(2) Razdalja na relaciji Ljubljana-Krško-Ljubljana je 200,00 km (podatek AMZS). Zakon o odvetniški tarifi v skladu s tar. št. 6003 določa, da se potni stroški za poslovno potovanje pri uporabi lastnega motornega vozila odmerjajo največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, ne všteva v davčno osnovo. Določba 5/III Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/2006, z nadaljnjimi spremembami, Uradni list RS, št. 76/2008) ureja povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju in hkrati določa, da znašajo stroški prevoza za prevožen kilometer 0,37 EUR. Sodišče je zato odvetniku v skladu z določbo za kilometrino priznalo 2 x 74,00 EUR (2 x (200,00 km x 0,37 EUR)).