Jedro

Neupoštevanje varnostnih ukrepov, med katere sodi prepoved opravljanja dela pod vplivom alkohola, predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne glede na to, ali delavec opravlja objektivno gledano nevarno delo ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2011 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 2. 2011 na delovnem mestu pomožni delavec v enoti (varnostnik) ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto pomožni delavec v enoti (varnostnik) v roku 8 dni in mu izplačati nadomestilo plače za čas od 1. 6. 2011 do ponovnega pričetka dela pri tožencu, od neto zneskov nadomestila pa tudi zakonske zamudne obresti od datuma vsakokratne mesečne zapadlosti dalje do plačila ter za isto obdobje tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni ter mu povrniti tudi pravdne stroške, v 15. dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, nekateri razlogi pa so si v medsebojnem nasprotju oz. nasprotujejo izvedenim dokazom. Tako je sodba sama s seboj v nasprotju, ko sodišče v 8. tč. obrazložitve zaključuje, da je tožena stranka tožnika šikanirala oz. ga diskriminirala v primerjavi z ostalimi delavci, saj je alkotest pri F.P. pokazal bistveno manjšo stopnjo alkoholiziranosti, kot pri tožniku in T.Ž., ki sta prejela izredno odpoved. Nikjer v zakonodaji niti v internih aktih tožene stranke ni določeno, da se sankcije za kršitve izrekajo glede na doseženo stopnjo alkoholiziranosti, temveč je ravno nasprotno, saj je v podjetniški kolektivni pogodbi jasno določeno, da za kršitev šteje že pozitiven rezultat na alkotestu. Glede na navedeno je tožena stranka tožnika kot invalida obravnavala neenako in diskriminatorno nasproti delavcu F.P., pri katerem je bil rezultat alkotesta prav tako pozitiven, pa odpovedi ni prejel. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje delavca F.P., ki bi lahko izpovedal o tem, kdo je v obrat prinesel vino in kako je bil sam obravnavan v razmerju do tožnika. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Zgolj sklicevanje na splošno znano dejstvo, da pitje alkohola v gradbeništvu ni dopustno ter opiranje sodišča na izpoved priče D.R., da se v enoti ABK zgodi kar 30% vseh delovnih nesreč P., ne zadošča za ugotovitev, da naj bi tožnik dne 5. 5. 2011 ali ob drugih prilikah ogrožal sebe, druge ali premoženje tožene stranke, s čimer naj bi bili podani pogoji za izredno odpoved. Ob tem je potrebno poudariti dejstvo, da priča M.P., ki je izpovedal, da je tožnika že večkrat pred tem opozoril, da dela ne sme opravljati pod vplivom alkohola, tožniku ob taki priliki ni odredil preizkusa alkoholiziranosti in tožnika tudi ni odstranil z dela, kot mu to narekuje pravilnik. Glede na navedeno je očitno, da tožnikovo delo ni tako nevarno, kot to le pavšalno zatrjuje tožena stranka in kot to ugotavlja sodišče. Ob tem tožnik poudarja, da tožena stranka sploh ni zatrjevala dejstva, da tožnik opravlja nevarno delo, prav tako ni izpostavila dejstva, da dela v dvojici. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da bi že samo gibanje v vinjenem stanju v enoti ABK lahko ogrozilo varnost tožnika in ostalih delavcev, pri tem pa ne pove, kako in zakaj bi gibanje v tej enoti lahko ogrozilo varnost, pa tudi ne predlaga nikakršnega dokaza za ta zatrjevana dejstva. Sodišče prve stopnje je v tč. 7 sodbe pojasnilo, kakšne kršitve naj bi tožnik zagrešil in zaradi česa, pri tem pa je navajalo dejstva, ki jih toženec ni zatrjeval in dokazoval. Sodišče je v tem delu ravnalo v nasprotju s 7. čl. ZPP. Neutemeljeno je zavrnilo tudi predlog po zaslišanju priče B.R., ki naj bi včasih delal s tožnikom in bi lahko izpovedal ali sta dne 5. 5. 2011 delala v paru ali pa je tožnik delal sam ter tudi o naravi tožnikovega dela. V nasprotju s toženo stranko je namreč tožnik v vlogah imel trditveno podlagi v smeri dokazovanja, da tudi v primeru alkoholiziranosti ni ogrožal sebe ali drugih in tujega premoženja. Nadalje je sodišče tudi napačno ocenilo, da je bil postopek alkoholiziranosti opravljen pravilno in skladno s Pravilnikom o prepovedi uživanja alkohola in uporabe drugih psihoaktivnih snovi med delovnim časom (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožniku preizkus ni bil odrejen v skladu z 8. čl. Pravilnika, saj ni bil odrejen na pisnem obrazcu, na kar je tožnik opozoril v svojih vlogah. Tožnik je zapisnik podpisal po izvedenem preizkusu, zato ta podpis ne more pomeniti privolitve v izvedbo preizkusa. Postopek je bil nedvomno izveden nepravilno in v nasprotju z določbami pravilnika. Tožena stranka tudi ni predložila pisne odredbe preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče se ni kritično opredelilo do nasprotujočih si izjav prič, čeprav se tičejo tako pomembnega dejstva, kot je odreditev alkotestiranja. Prav tako je nesporno, da je D.R. tožniku podal napačni pouk o pravici do odklonitve alkotestiranja. Slednji ni bil v skladu z določbami Pravilnika. V kolikor bi tožnik vedel, da lahko izvedbo alkotesta odkloni in da se v takem primeru njegova domnevna alkoholiziranost lahko dokazuje s pričami (in ne z zdravniškim pregledom ali odvzemom krvi), tožnik nikakor ne bi privolil v izvedbo alkotesta, saj ni kazal znakov alkoholiziranosti (kar sta izpovedala tako M.P. kot S.A.) in mu tako tožena stranka s pomočjo prič, alkoholiziranosti ne bi mogla dokazati. Tožena stranka je z nepravilnim postopkom kršila tožnikove pravice. Tožnik je soglasje podal na podlagi napačnega pouka o možnosti odvzema krvi, kar je vplivalo na njegovo odločitev o privolitvi v preizkus. Navedbe D.R. in M.P. so si nasprotujoče v delu, v katerem navajajo, kdaj naj bi bil tožniku alkotest odrejen. M.P. je tako izpovedal, da je v garderobo prišel ob 14.55 uri (enako kot je izpovedal tožnik), D.R. pa je izpovedal, da so se z vsemi 5 preizkušanci v pisarni dobili od 14.50 uri. Sodišče ni pojasnilo, zakaj glede časa testiranja in pitja alkohola ni verjelo tožniku in T.Ž..

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bil postopek preverjanja alkoholiziranosti zakonito izveden. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da niti ni potrebno, da bi imel delodajalec posebej sprejet Pravilnik, ki bi določal način ugotavljanja alkoholiziranosti. Če alkoholiziranosti ni mogoče ugotoviti z uporabo tehničnih pripomočkov, jo je mogoče dokazati tudi na drug način (npr. s pričami). Iz tega razloga ni mogoče slediti nakazovanju pritožbe, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker v postopku ugotavljanja alkoholiziranosti naj ne bi bile natančno upoštevane določbe Pravilnika. V primeru testiranja alkoholiziranosti namreč ne gre za formalni postopek, katerega kršitev bi imela za posledico avtomatično ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato manjše pomanjkljivosti pri izvedbi preizkusa alkoholiziranosti niso odločilne za presojo zakonitosti izredne odpovedi. Pač pa so v konkretnem primeru za presojo zakonitosti izredne odpovedi bistvena sledeča dejstva: - da je preizkus alkoholiziranosti opravljala oseba, ki je bila za to ustrezno usposobljena in pooblaščena (B9), čemur tožnik v pritožbi ne oporeka - da je bil alkotester D. ustrezno kalibriran, s čimer je bila zagotovljena pravilnost meritvenega rezultata, ki v sodnem postopku med strankama niti ni bila sporna; - da je alkotester pokazal, da je tožnik vinjen, saj je napihal 0,81 mg/l alkohola v izdihanem zraku; - da je tožnik užival alkohol med delovnim časom; - da je tožnik preizkus opravil prostovoljno in tudi podpisal zapisnik o ugotavljanju alkoholiziranosti na delovnem mestu, s čimer je izrecno potrdil, da se strinja s potekom preizkusa (B1).

Vsa ta odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pri čemer je za vsako od njih tudi navedlo preverljive in argumentirane razloge, zato pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja, še posebej ob dejstvu, da tožnik ne zanika, da je bila pri njem ugotovljena alkoholiziranost in tudi tega ne, kakšne stopnje.

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da je alkohol užival šele po poteku delovnega časa ter njegovim navedba, da preizkus ni bil opravljen pravočasno. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje, ki je tudi sicer tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča (stranka) izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, na str. 7 in 8 sodbe natančno obrazložilo zakaj ne verjame tožniku in priči D.K., da sta pila šele po koncu delovnega časa, temveč verjame toženi stranki, da je tožnik alkohol užival med delovnim časom, kot je tudi natančno obrazložilo, zakaj šteje, da je bil preizkus opravljen pravočasno (str. 6). Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi v tem delu skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, razlogi so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, zato pritožbeno sodišče v tem delu razlogom sodišča prve stopnje nima česa dodati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in ga natančno opisalo v sedmi točki sodbe. Delo z baterijsko vrtalko, ročno žago, brusilko in varilnim aparatom dejansko predstavlja tako dejavnost, da sleherna nepazljivost, malomarnost, ali zmanjšana pozornost, ki je za tako stopnjo alkoholiziranosti, kot je bila ugotovljena pri tožniku, značilna, lahko pomeni ogrožanje lastne varnosti ter varnosti drugih delavcev. Tudi če tožena stranka ni zatrjevala, da tožnik opravlja nevarno delo, pa je izpostavila, da bi že samo gibanje v vinjenem stanju v enoti ABK lahko ogrozilo varnost tožnika in ostalih delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kakšno delo je opravljal tožnik. Glede na splošno znana dejstva o vplivu alkohola na človekovo psihofizično stanje ter ob izpovedi tožnika, iz katere je razvidno, da je delal sam ali v paru, ter kakšno delo je opravljal, sodišču prve stopnje v zvezi z dejstvom, ali bi tožnik pod vplivom alkohola lahko ogrožal sebe in druge udeležence delovnega procesa, ni bilo potrebno angažirati še drugih prič, saj je sodišče to lahko ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov. Angažiranje dodatnih prič bi le po nepotrebnem zavleklo postopek. Sodišču prve stopnje tudi v tem delu ni mogoče očitati kršitev določb pravdnega postopka.

Vinjenost na delovnem mestu vsekakor predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, saj je po oceni pritožbenega sodišča splošno znano dejstvo, da takšno stanje vpliva na kognitivne sposobnosti človeka, s tem pa tudi na njegovo splošno, kot tudi delovno zmožnost in učinkovitost in tako nedvomno predstavlja nevarnost tako za delavca, kot ostale delavce in delovni proces. Neupoštevanje varnostnih ukrepov, kamor prav gotovo sodi prepoved opravljanja dela pod vplivom alkohola ni le resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca v smislu določbe 4. člena Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84), temveč je tudi v 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) predvideni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in to ne glede na to, ali delavec opravlja objektivno nevarno delo ali ne. Tožnik bi se, še posebej glede na predhodna opozorila, mogel in moral zavedati, da ne sme delati pod vplivom alkohola. Kljub temu, je tožnik alkohol užival na delovnem mestu in je bilo tudi ugotovljeno, da je bil na delu vinjen, s tem pa je prav gotovo huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Takšna kršitev predstavlja utemeljen in resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in to tudi, če kot takšna ne bi bila opredeljena v internih aktih delodajalca.

Povsem pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Prav gotovo delodajalec ne more imeti več zaupanja v delavca, za katerega se nesporno ugotovi, da ima v delovnem času kar 0,81 mg/l alkohola v izdihanem zraku in je bil že v preteklosti opozarjan na prepoved uživanja alkohola med delovnim časom. V takem primeru se delodajalec dejansko ne more več zanesti, da delavec takšnih kršitev ne bo ponavljal. Glede na ugotovljene zahteve tožnikovega delovnega mesta se je tožena stranka utemeljeno postavila na stališče, da zaradi uživanja alkohola tožnik ne more nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Zato pritožbeno sodišče soglaša, da so bili kljub upoštevanju okoliščin, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, izpolnjeni zakoniti pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbama 110. in 111. člena ZDR. Da tožnik zaradi ugotovljene visoke stopnje alkoholiziranosti ni mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa kaže tudi dejstvo, da mu je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR prepovedala opravljati delo že za čas trajanja postopka izredne odpovedi (B3).

Končno pa gre zavrniti tudi pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima konkretnih razlogov glede tožnikovih navedb o šikaniranju in diskriminaciji oz. so slednji sami s seboj v nasprotju. Razlogi v zvezi z navedenim so podani na str. 9 izpodbijane sodbe, razlogi so jasni in razumljivi in niso sami s seboj v nasprotju. Tožena stranka je v postopku pojasnila, zakaj sta dobila odpoved le tožnik in T.Ž., te njene navedbe pa so bile tudi dokazno podprte z izpovedbo zaslišanih prič (S.A. in D.R.). Tako je S.A. izpovedal, da je bilo 5 delavcev preizkušenih z alkotestom, pri čemer se je alkoholiziranost pokazala pri tožniku in T.Ž., dvema delavcema ni pokazalo alkohola, enemu pa minimalno količino. Takšno izpovedbo je potrdil tudi D.R., ki je test opravljal in ki je izpovedal, da je F.P. napihal okoli 0,20 mg/l, kar je bistveno manj kot sta napihala tožnik (0,81 mg/l) in T.Ž. (0,86 mg/l). Ker sta tožnik in T.Ž. po stopnji alkoholiziranosti močno odstopala od ostalih testiranih (dvema alkohola sploh ni pokazalo), se je tožena stranka odločila, da bo odpoved podala le njima. Vsa navedena dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo, tožnik pa v pritožbi niti ne uveljavlja, da bi bila slednja nepravilno ugotovljena. Glede na dejstvo, da podjetniška kolektivna pogodba (24. člen) kot hujšo kršitev sicer opredeljuje že samo opijanje na delovnem mestu (ne glede na ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti), pa tudi prinašanje alkoholnih pijač na delovno mesto, ne narekuje pa obvezne podaje redne (ali izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko so ugotovljena dejstva, ki sicer takšno sankcijo omogočajo, temveč predvideva le možnost uvedbe postopka redne (ali izredne) odpovedi, je imela tožena stranka vsekakor diskrecijsko pravico, da presodi, kateremu od delavcev bo odpoved tudi podala.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ugotovljena stopnja alkoholiziranosti objektivno sprejemljiva podlaga za odločitev o tem, kakšen ukrep bo delodajalec zoper posameznega delavca sprejel za sankcioniranje kršitve delovnih obveznosti. Zato ni utemeljena tožnikova pritožba, da je bil sam (kot invalid) v neenakopravnem položaju nasproti delavcu F.P., ki izredne odpovedi ni prejel, pa čeprav se je tudi za slednjega ugotovilo, da je bil pod vplivom alkohola. Glede na navedeno tudi ni bilo potrebno zaslišati priče F.P., saj njegovo zaslišanje o tem, kdo naj bi pijačo prinesel v podjetje in kako je bil sam obravnavan, ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve. V zvezi z očitkom diskriminacije in (ne)utemeljenosti odpovednega razloga je tako tožena stranka odločitev o tem, zakaj je odpoved podala le tožniku in T.Ž. ne pa tudi F.P., v dovoljšnji meri pojasnila in s tem ovrgla dvom v to, da je bila odločitev sprejeta na kateri od nezakonitih predpostavk, ki jih uveljavlja tožnik, kar je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Ker pravdni stranki nista priglasili pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.