Jedro

Pravico do denarne pomoči po ZSV je mogoče pridobiti in tudi izgubiti le na podlagi posamičnega upravnega akta. Ker takšna odločba v predsodnem postopku ni bila izdana, v obravnavani zadevi ni pogojev za izdajo zamudne sodbe glede na 6. tč. 2. odst. 343. člena ZPP, saj ni mogoče šteti, da bi utemeljenost tožbenega zahtevka za vračilo prejetih zneskov izhajala iz dejstev, navedenih v tožbi oz. je zahtevek v nasprotju s dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka (pravnomočnimi odločbami o priznani pravici).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo (pravilno: sodbo zaradi izostanka) ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženo stranko zavezalo k povračilu 77.503,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od zneska 9.293,00 SIT od 1.7.1997 dalje do plačila, od zneska 17.557,00 SIT od 1.8.1997 dalje do plačila ter zneska 50.153,00 SIT od 1.9.1997 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pravočasno laično pritožbo. Obžaluje, da centra za socialno delo ni pravočasno obvestila o moževi zaposlitvi, in krati povdarja, da zahtevanega zneska ne more vrniti, ker je še vedno zaposlen le mož, ki prejema nizko plačo, ki ne zadošča niti za preživetje. Živi v družini, ki je socialno ogrožena, zato naproša za odpis terjatve ali obročno odplačevanje in hkrati opravičuje odsotnost z obravnave, ker se je zaradi pomanjkanja denarja ni mogla udeležiti. Pritožba je utemeljena. V obravnavani zadevi gre za tkz. verzijsko terjatev, ko naj bi tožena stranka tožeči vrnila zneske denarne pomoči v skupni višini 77.503,00 SIT, ki so ji bili izplačani v času od 19.5.1997 do 30.11.1997, ko je bil njen mož ... zaposlen in je prejemal osebni dohodek. Gre torej za terjatev po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOR), za katero je bistvena neupravičena obogatitev ene stranke na račun druge, če je prišlo do premika sredstev brez pravnega temelja oz. na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla. Ker pa glede na 86. člen Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSV) socialnovarstveni zavodi pri izvrševanju javnih pooblastil, kadar odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov, postopajo po zakonu o splošnem upravnem postopku pomeni, da je pravice do denarnih dajatev po temu zakonu mogoče pridobiti in tudi izgubiti le na podlagi ustrezne odločbe oz. konkretnega upravnega akta omenjenega izvajalca. Pravilnost takšne zapolnitve pomanjkljive postopkovne ureditve v ZSV iz leta 1992 potrjujejo spremenjene in dopolnjene določbe novele zakona (Ur. l. RS, št. 26/2001). Po 39. členu cit. novele je namreč center za socialno delo dolžan po uradni dolžnosti pričeti postopek in v primerih spremenjenih okoliščin izdati odločbo o prenehanju upravičenosti do socialne denarne dajatve. Ob takšnem procesnopravnem razlogovanju pa za izdajo izpodbijane zamudne sodbe (ki bi se morala pravilno glasiti sodba zaradi izostanka) niso bili izpolnjeni vsi, kumulativni predpisani pogoji iz 1. odst. 332. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP). V spisu namreč ni posamičnega upravnega akta, s katerim bi bilo ugotovljeno, da je toženka z 19.5.1997 izgubila pravico do denarne pomoči, pač pa je tožeča stranka k tožbi priložila le odločbo o upravičenosti do te denarne dajatve od 1.5. 1997 do 30.9.1997. Utemeljenost tožbenega zahtevka tako ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi oz. so dejstva, na katera se upira tožbeni zahtevek, v nasprotju s pravnorelevatnimi dokazi, ki jih predložila tožeča stranka. Ker je torej v postopku pred prvostopenjskim sodiščem prišlo do absolutne bistvene kršitve po 6. tč. 2. odst. 343. člena cit. ZPP, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti iz tega razloga in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotovljeno procesno pomanjkljivost odpraviti. Le v primeru, da bo tožeča stranka predložila posamični upravni akt o izgubi pravice do denarne pomoči in s tem dokazala utemeljenost vtoževane verzijske terjatve, v kolikor je bila takšna odločba sploh izdana, bo mogoče tožbenemu zahtevku ponovno ugoditi, v nasprotnem primeru pa ga kot neutemeljenega zavrniti. Če pa bo pristojni center za socialno delo eventualno naknadno postopal po 39. in 41. členu cit. novele ZSV, bo lahko tožena stranka odpis terjatve ali možnost obročnega odplačevanja, zaradi v pritožbi zatrjevane socialne ogroženosti, uveljavljala v takšnem predsodnem postopku.