Jedro

Nadomestno sodbo izdalo v skladu z 343.a členom ZPP po tem, ko je ugotovilo, da je v postopku prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V pristojnost sodišča spada na kakšen način bo o zahtevku odločilo. Zato nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o nasprotni tožbi in ne samo delno o tožbi tožnikov. V kolikor je toženka želela istočasno odločitev bi morala postaviti pobotni ugovor.

Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka nadomestilo delno sodbo P 116/2020 z dne 9. 4. 2024. V II. točki izreka je toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo zneska 8.238,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. V III. točki izreka je v presežku zahtevek zavrnilo, prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

2.Zoper sprejeto odločitev (I. in II. točko izreka) se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi neplačila najemnine, odpovedi najemne pogodbe, zahteve za izpraznitev poslovnega prostora ter odškodnine iz naslova škode. Toženka pa je vložila nasprotno tožbo zaradi vračila varščine v višini 1.800,00 EUR in zaradi plačila vlaganj v gostinski lokal v višini 8.163,87 EUR. Sodišče je izdalo nadomestno sodbo, s katero je zgolj delno saniralo svojo napako, zato sedaj vlaga ponovno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov kot jo je vložila zoper prvotno sodbo z dne 9. 4. 2024. Tako bo sodišče v obravnavani zadevi izdalo najmanj tri sodbe, kar je absurdno, v nasprotju z načelom ekonomičnosti in v nasprotju z načelom hitrosti postopka ter sojenja brez nepotrebnega odlašanja. S takšnim postopanjem je toženki povzročilo zgolj dodatne stroške. V kolikor je že odločilo, da potrebuje izvedenca za ugotavljanje povečane vrednosti gostinskega lokala iz naslova vlaganj pa bi lahko z sedaj izpodbijano sodbo odločilo tudi o vračilu varščine v višini 1.800,00 EUR. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje pritožba napada odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da je med strankama prišlo do ustnega zvišanja najemnine, po pisno sklenjeni najemni pogodbi, saj je med pravdnima strankama že potekel spor pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, v katerem je že pravnomočno odločeno. Napačna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da se takšna odločitev nanaša na drugo časovno obdobje, saj je v prvotni zadevi, ki je že pravnomočno zaključena sedanja toženka zatrjevala, da je pisno dogovorjena najemnina predstavljala plačilo za odkup gostinskega lokala v višini 600,00 EUR mesečno in je v zvezi s temi dejstvi zamudna sodba pravnomočna. Sodišče prve stopnje tako ni sledilo toženki, da je prišlo do ustnega dogovora glede nakupa gostinskega lokala, sledilo pa je tožnikom, da je med A. A. in B. B. prišlo ustnega zvišanja najemnine, v pisni najemni pogodbi z dne 22. 3. 2012 določene najemnine 600,00 EUR na 800,00 EUR neto. Takšna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, zato ni veljavna. Ustni dogovor se nanaša na bistvene sestavine najemne pogodbe, zaradi česar ni mogoče odločiti v skladu s tretjim odstavkom 51. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in tudi ne v skladu s tretjim odstavkom 56. člena OZ, še najmanj pa v skladu z 58. členom OZ, kot je to napačno odločilo sodišče prve stopnje. Nesporno je namreč, da je najemna pogodba bila sklenjena v pisni obliki, zato bi morale vse nadaljnje spremembe povečanja obveznosti najemnika biti določene v pisni obliki. Pogodba tudi ni bila v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena, zato 58. člen OZ ne more biti uporabljen. Do ustnega zvišanja pogodbe bi naj prišlo med A. A. in B. B., ki pa sploh nista bili pogodbeni stranki, od tako zvišane najemnine pa tožniki tudi niso plačevali davka. Iz napadene sodbe sploh ni jasno kdaj datumsko naj bi do ustnega zvišanja najemne pogodbe prišlo. Prav tako sodišče ni obrazložilo na kakšen način je določilo zakonske zamudne obresti. Sodišče pa je tudi napačno odločilo za koliko mesecev se vtožuje najemnina iz izreka namreč izhaja, da je sodišče priznalo najemnino za 13 mesecev in pol, iz obrazložitve pa izhaja, da gre za dvanajst mesecev in pol. Sodišče je povsem v nasprotju s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju P 69/2020 v zvezi z zamudno sodbo Višjega sodišča v Mariboru nepravilno odločilo z napadeno sodbo in ni upoštevalo predhodne sodbe, ki obravnava identično dejansko stanje. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožniki odgovarjajo na pritožbene navedbe in se zavzemajo za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo, nadomestilo sodbo z dne 9. 4. 2024.

7.Nima prav pritožba, da je sodišče odločalo v nasprotju z zakonom, saj je nadomestno sodbo izdalo v skladu z 343.a členom ZPP po tem, ko je ugotovilo, da je v postopku prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bil izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, navedene kršitve pa sodišče prve stopnje ni moglo odpraviti s popravnim sklepom, s tem pa očitana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, kot tudi ne relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8.V pristojnost sodišča spada na kakšen način bo o zahtevku odločilo. Zato nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o nasprotni tožbi in ne samo delno o tožbi tožnikov. V kolikor je toženka želela istočasno odločitev bi morala postaviti pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo zgolj o delu zahtevka, za katerega je menilo, da so izpolnjeni pogoji za končno odločitev (314. člen ZPP). Zatrjevane procesne kršitve, ker ni odločilo tudi o zahtevku po nasprotni tožbi, zato ni. Glede pravnih sredstev in izvršbe se namreč šteje delna sodba za samostojno sodbo (četrti odstavek 314. člena ZPP).

9.Tožnica je glede zahtevka o katerem je odločeno z delno sodbo zatrjevala, da je med strankama bila sklenjena pisna najemna pogodba, kar med strankami ni sporno, dogovorjena je bila mesečna najemnina 600,00 EUR ter odkup opreme gostinskega lokala v višini 10.000,00 EUR, kar je bil pogoj za sklenitev najemne pogodbe. Med strankama je bilo nadalje dogovorjeno znižanje najemnine, ki pa je bilo zgolj navidezno, saj sta se zakonca prve tožnice in toženke ustno dogovorila, da se najemnina zviša in se je takšna od septembra 2016 do marca 2020 tudi plačevala. S tem nima prav pritožba, da ni prišlo do realizacije ustno dogovorjenega zvišanja najemnine v pretežni meri, saj je do odpovedi najemne pogodbe prišlo maja 2021. Prav tako je, glede na štiriletno izvajanje ustnega dogovora, nesporno, da sta partnerja prve tožnice in toženke imela vsa pooblastila pravdnih strank za sklepanje tovrstnih dogovorov, saj v nasprotnem primeru toženka ustno dogovorjene zvišane najemnine ne bi plačevala. Pritožbeno neprerekano pa je dejstvo, da je mož toženke B. B. sodeloval pri vseh poslih, ki se tičejo lokala (24. točka obrazložitve).

10.Tako zvišana najemnina se je plačevala od januarja 2016 do marca 2020. Zato je sodišče prve stopnje pravilno svojo odločitev oprlo na 58. člen OZ. Sodišče prve stopnje ima ustrezne razloge zakaj verjame prvi tožnici, da je prišlo do ustnega dogovora o zvišanju najemnine in da slednji ni predstavljal ustnega dogovora o plačilu kupnine za odkup gostinskega lokala v 25. do 33. točki obrazložitve. Pri tem je sodišče prve stopnje naredilo temeljito dokazno oceno izpoved pravdnih strank in zaslišanih prič ter izvedenca C. C., ki je ocenil, da bi najemnina za takšen lokal znašala med 700,00 in 800,00 EUR mesečno, prav tako je interesent za najem lokala D. D. izpovedal, da se je dogovarjal za najemnino med 600,00 do 700,00 EUR, s tem pa toženka ni dokazala, da je del plačane najemnine predstavljal plačilo kupnine za lokal. Nenazadnje je nepremičninska agentka E. E. potrdila, da je v letih 2015 do 2017 prodajala lokal za tožnico, do prodaje tretji osebi pa ni prišlo, ker kupec ni hotel imeti opravka z najemniki.

11.Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje takšnega dejanskega stanja ne bi smelo ugotoviti, saj je vezano na pravnomočno zamudno sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 160/2023 z dne 30. 5. 2023 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju P 69/2020 z dne 14. 10. 2022, ki je obravnavalo identično dejansko stanje.

12.Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora. Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer se pravna teorija pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih mej pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno), nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (omogočata individualizacija novega tožbenega zahtevka) ter njuna medsebojna primerjava. Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. Je sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se zamudna sodba VSM I Cp 160/2023 z dne 30. 5. 2023 nanaša na drugo časovno obdobje, in sicer se nanaša na vračilo plačanih kupnin za gostinski lokal od septembra 2015 do februarja 2020 v višini 31.600,00 EUR. Sedanji zahtek tožnice pa glasi na plačilo neplačanih najemnin od 1. 4. 2020 do 1. 5. 2021. V tem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ponovno presojalo trditve in dokaze obeh pravdnih strank (v sodbi P 69/2020 z dne 14. 10. 2022 v zvezi z zamudno sodbo VSM I Cp 160/2023 z dne 30. 5. 2023 so bile upoštevane zgolj trditve ene stranke), ki se nanašajo na obstoj ustnega dogovora glede nakupa lokala in v zvezi s tem povezanega plačevanja najemnine.

14.Sodba sodišča prve stopnje ima nadalje ustrezne razloge glede dolgovane najemnine za 13 mesecev in 17 dni, kot tudi glede plačila zamudnih obresti, kjer je svojo odločitev oprlo na 4. člen pogodbe, v skladu s katero se je toženka zavezala plačevati najemnino do zadnjega dne v mesecu za prihodnji mesec (37. in 39. točka obrazložitve).

15.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

16.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je tožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z 154. členom in 155. členom ZPP), in sicer 500 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke (OT) 0,60 EUR znaša 373,32 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča druge sodbe.

-------------------------------

1Kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZP je podana: če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.

258. člen OZ: Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

3D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, komentar k členu 319, strani 161-162, VSRS II Ips 596/2005, II Ips 229/2012 II Ips 596/2005, II Ips 85/2009 in II Ips 274/2011 in druge.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 58 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 314, 339, 339/2,339/2-14, 343a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.