Jedro

Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom.

Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.

Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se zavrže. II. Pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe se ugodi, kolikor izpodbija postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede odločitve v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020 razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se nerazveljavljeni del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Pritožba stranke z interesom zoper II. in III. točko izreka sodbe se zavrže. V. Pritožba stranke z interesom zoper I. in IV. točko izreka sodbe se zavrne in se I. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdita.

VI. Stranka z interesom sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Nosilni razlogi izpodbijane sodbe**

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe tožbi delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da o zahtevi SA., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju SA.) z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in odloči z odločbo, tožečo stranko pa v tem postopku obravnava kot stransko udeleženko. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). V III. točki izreka izpodbijane sodbe je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke, v IV. točki izreka pa zavrnilo zahtevek SA. za povrnitev stroškov postopka.

2. Obrazložilo je, da je do spremembe imetnika znamk v registru Mednarodnega urada Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Mednarodni urad) prišlo na podlagi zahteve SA. z dne 3. 12. 2019, v zvezi s katero je tožena stranka Mednarodnemu uradu posredovala zahtevo za spremembo vpisa imetnika znamk, ne da bi o utemeljenosti te zahteve izdala odločbo, niti ni pred tem dala tožeči stranki možnosti izjave. S tem je kršila 22. in 25. člen Ustave. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da so izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo po prvem odstavku 4. člena v zvezi s 1. alinejo (verjetno je mišljena 4. alineja - op. Vrhovnega sodišča) drugega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ugodilo delu zahtevka, v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva izdajo odločbe oziroma izvedbo upravnega postopka o zahtevi SA. z dne 3. 12. 2019. Na podlagi 66. člena ZUS-1 je toženi stranki naložilo, da mora o zahtevi SA. z dne 3. 12. 2019 izdati odločbo, tožeči stranki pa omogočiti, da v postopku sodeluje. Strankam mora vročiti odločbo in jim s tem omogočiti, da zoper njeno odločitev uveljavljajo pravna sredstva. Zavrnilo pa je del zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, naj se v registru Mednarodnega urada odpravi vpis spremembe imetništva nad spornima znamkama in vpiše prvo tožečo stranko. Niti Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) niti Pravilnik o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (v nadaljevanju Pravilnik) nimata določb, ki bi po tem, ko Mednarodni urad že izvrši vpis spremembe imetnika znamke v register, omogočale, da bi sodišče v primeru, če je tožena stranka kršila postopek ali Mednarodnemu uradu neupravičeno posredovala zahtevo za spremembo, toženi stranki odredilo, naj vzpostavi prejšnje stanje. Nobena mednarodna pogodba ne določa, da ima imetnik znamke v primeru "neupravičene" zahteve nacionalnega urada, ki je bila Mednarodnemu uradu posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri Mednarodnem uradu in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Tudi v mednarodnih aktih, po katerih deluje Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče Republike Slovenije odločilo o tem, koga naj Mednarodni urad (po zahtevi tožene stranke) vpiše kot imetnika pravice. Pravne podlage tudi ni za zahtevek, naj se odpravi obvestilo z dne 3. 12. 2020 in na njegovi podlagi nastale posledice, saj ga ni mogoče šteti za odločbo.

**Bistvene pritožbene navedbe tožeče stranke**

3. Tožeča stranka je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka upravnega spora in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo v celoti, podredno v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo izven okvirov postavljenega zahtevka, ker je kot predmet zahtevka določilo izvedbo postopka in izdajo odločbe o zahtevi SA. z dne 3. 12. 2019, čeprav se "predmetni upravni spor nanaša izključno na vprašanje nezakonitosti spornega obvestila in odprave posledic le-tega". Sodišču prve stopnje očita, da je zavzelo napačno stališče, da je posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 mogoče odpraviti le v primeru, če obstoji materialnopravna podlaga za tak zahtevek (za odpravo posledic na zahtevani način). Zavzema se za stališče, da je na podlagi 4. člena v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 podana pristojnost sodišča, da odredi spremembo ali odpravo odločb tožene stranke in s tem tudi posledic, ki so na podlagi takšnih odločb nastale, ne glede na to, da so posledice nastale v registru, ki se vodi pri Mednarodnemu uradu. V skladu z 72. členom ZIL-1 bi morala tožena stranka izdati odločbo, v kateri bi ugotovila vsebino sodbe, ki se mora sporočiti Mednarodnemu uradu. Navaja še, da je predpogoj za obravnavo zahteve SA., da je pri spornih znamkah kot njihov imetnik vpisana prva tožeča stranka, saj bo v nasprotnem primeru lahko tožena stranka zgolj ugotovila, da je zahteva SA. brezpredmetna, ker je slednja že vpisana kot imetnik teh znamk.

**Bistvene pritožbene navedbe stranke z interesom**

4. Zoper izpodbijano sodbo je vložila pritožbo tudi stranka z interesom. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek oziroma tožbene zahtevke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, o katerem zahtevku je sodišče odločalo in v okviru katerega zahtevka je delno ugodilo tožbi. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo. Trdi, da je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek prepozno in da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka. Navaja, da so se v upravnem sporu I U 768/2019, ki se je po razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča s strani Vrhovnega sodišča vodil pod opr. št. I U 1507/2021, obravnavala enaka dejanska in pravna vprašanja, kot jih tožeča stranka izpostavlja v tem postopku. O vseh vprašanjih, ki naj bi bila sedaj predmet odločanja (tj. odločanje o zahtevi stranke z interesom za spremembo imetnika spornih blagovnih znamk iz A. v SA. in odločanje o zahtevi tožeče stranke, da se sama vpiše kot imetnik teh spornih znamk), je bilo že pravnomočno odločeno. Tožeči stranki v postopku izdaje obvestila niso bile kršene pravice, saj ji je bilo zagotovljeno sodno varstvo z možnostjo udeležbe, pritožbe in revizije.

**Odgovori na pritožbi**

5. Tožeča stranka na pritožbo stranke z interesom ni odgovorila, prav tako tudi stranka z interesom ni odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Tožena stranka ni vložila odgovora na nobeno od pritožb. **O pritožbi tožeče stranke**

6. Pritožba tožeče stranke zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe ni dovoljena, zoper II. točko izreka sodbe pa je delno utemeljena.

**K točki I. izreka**

7. Iz četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da je predpostavka za dovoljenost pritožbe pravni interes pritožnika. Na navedeno mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Tožeča stranka je primarno vložila pritožbo zoper celotno sodbo, torej tudi zoper I., III. in IV. točko izreka. V I. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožbi delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da o zahtevi SA. z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in o zahtevi odloči z odločbo, tožečo stranko pa v tem postopku obravnava kot stransko udeleženko. V III. točki izreka izpodbijane je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v IV. točki izreka pa je zavrnilo zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka.

9. Tožeča stranka je v I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe s tožbenim zahtevkom uspela, zato nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta del izreka izpodbijane sodbe. Z vloženo pritožbo si namreč glede tega dela izpodbijane sodbe ne more izboljšati pravnega položaja oziroma doseči ugodnejše odločitve. S IV. točko izreka izpodbijane sodbe pa ni bilo odločeno o nobenem zahtevku tožeče stranke, o nobeni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato s tem delom izreka izpodbijane sodbe ni poseženo v njen pravni položaj, kar pomeni, da tudi za pritožbo zoper navedeno točko izreka izpodbijane sodbe nima pravnega interesa.

10. Glede na to je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper I., III. in IV. točko izreka na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

**K točki II. izreka**

11. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi prvega odstavka 4. člena v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da o zahtevi SA. z dne 3. 12. 2019 ni bila izdana odločba in da tožeči stranki ni bila dana možnost izjave, s čimer sta bila kršena 22. in 25. člen Ustave.

12. Primarni tožbeni zahtevek se glasi: "Odpravi se vpis spremembe imetništva nad zadevnima mednarodnima znamkama št. 1040552 "STELEX" in št. 1114660 "VARIKINA", v register pri uradu WIPO1 iz B. d. o. o., ..., na SA, in se kot imetnico zadevnih mednarodnih znamk št. 1040552 "STELEX" in št. 1114660 "VARIKINA" vpiše tožečo stranko B. d. o. o., pri čemer se mora to izvršiti z ustreznim obvestilom tožene stranke na urad WIPO.2"

13. Podredna tožbena zahtevka3 se glasita: 1. "Odpravi se vpis spremembe imetništva nad zadevnima mednarodnima znamkama št. 1040552 STELEX in št. 1114660 VARIKINA v registru pri uradu WIPO4 iz B. d. o. o.,..., na SA, in se kot imetnico zadevnihmednarodnih znamk vpiše tožečo stranko B. d. o. o., pri čemer tožena stranka o tem izda ustrezno odločbo, skladno z zakonom, in nato obvesti urad WIPO.5 2. Odpravi se obvestilo Urada RS za intelektualno lastnino z dne 3. 12. 2020, ki deluje kot odločba, in vse posledice tega obvestila, zlasti vpis spremembe imetništva nad znamkama št. 1040552 STELEX in št. 1114660 VARIKINA v registru pri uradu WIPO6 iz B. d. o. o., na SA."

14. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo sporno obvestilo tožene stranke z dne 3. 12. 2020 izdano na podlagi zahteve SA. z dne 3. 12. 2019, zmotno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sama pojasnila, da je ravnala po uradni dolžnosti in da sta bili podlaga njenemu postopanju sodbi I U 768/2019 in I U 767/2019 z dne 30. 9. 2020. 15. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da o spornih spremembah vpisa ni bilo odločeno brez zahteve in da tožena stranka ni odločala po uradni dolžnosti. Pojasnilo je, da je zahtevo za spremembo imetništva vložila stranka z interesom dne 3. 12. 2019, na podlagi te zahteve pa je tožena stranka Mednarodnemu uradu 31. 12. 2019 poslala zahtevo, naj izvede spremembo vpisa imetnika znamk. V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je opredelilo do dopisa tožene stranke Mednarodnemu uradu z dne 30. 1. 2020. Navedlo je, da gre za dopis tožene stranke o tem, da je tožena stranka prekinila postopek vpisa spremembe po obvestilu, dokler slovensko sodišče ne odloči o predhodnem vprašanju veljavnosti akta o prenosu in izjave stečajnega upravitelja, ter da bo Mednarodni urad obvestila, ko bo ta omejitev odpravljena. Pojasnilo je, da ne drži, da je s tem obvestilom tožena stranka zahtevala, da se kot imetnik znamk ponovno vpiše prva tožeča stranka, kar naj bi bilo tudi realizirano. Glede spornega dopisa Mednarodnemu uradu z dne 3. 12. 2020 pa je navedlo, da gre za obvestilo o tem, da je sodišče v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019 odločilo o spremembi lastništva, na podlagi teh odločitev pa zahteva od Mednarodnega urada, da prekliče neveljavno zahtevo v korist druge tožeče stranke in vse nadaljnje zahteve po spremembi lastništva ter zaradi neveljavne spremembe vpiše kot imetnico znamk stranko z interesom.

16. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je tožena stranka Mednarodnemu uradu poslala več dopisov oziroma obvestil, tj. dopise z dne 31. 12. 2019, 30. 1. 2020 in 3. 12. 2020. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede spornega dopisa z dne 3. 12. 2020 povzelo njegovo vsebino in navedlo, da ga ni mogoče šteti za odločbo, vendar pa ni pojasnilo, zakaj ga ni upoštevalo ob odločanju o odpravi kršitev 22. in 25. člena Ustave z vidika celovitosti spornega postopanja tožene stranke. Zahtevek je namreč obsegal celotno sporno postopanje tožene stranke, torej tudi sporen dopis, v zvezi s katerim je tožena stranka sama trdila, da je zahtevo za vpis spremembe poslala Mednarodnemu uradu po uradni dolžnosti na podlagi sodb Upravnega sodišča (kar izhaja tudi iz povzete vsebine obvestila z dne 3. 12. 2020). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo le zahtevo A. z dne 3. 12. 2019 (na podlagi katere je tožena stranka poslala Mednarodnemu uradu obvestilo z dne 31. 12. 2019), ni pa obrazložilo, zakaj ni upoštevalo spornega postopanja tožene stranke kot celote, saj je bil, kot navedeno, po tožbenih trditvah sporen tudi dopis z dne 3. 12. 2020. 17. Glede na to sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tretji odstavek 75. člena ZUS-1), na katero Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).7 Vrhovno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo, kolikor izpodbija postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, po tem, ko je ugotovilo, da kršitve ne more odpraviti samo (77. člen ZUS-1). Bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki jih kot absolutne določa tretji odstavek 75. člena ZUS-1, so namreč take narave, da bi bilo samo nekatere absolutne kršitve v izjemnih primerih mogoče odpraviti v pritožbenem postopku, ne da bi se posegalo v temeljne procesne postulate sojenja na prvi stopnji ter s tem v pravico strank do poštenega sojenja in pravico do pritožbe. V konkretni zadevi, ko je ugotovljena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ker sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, za takšen izjemen primer ne gre.8

18. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje v smislu odprave kršitev 22. in 25. člena Ustave opredeliti do celotnega za tožečo stranko spornega postopanja tožene stranke, torej tudi do postopanja v zvezi z dopisom tožene stranke Mednarodnemu uradu z dne 3. 12. 2020. Ne glede na to, da to obvestilo, kot je navedlo sodišče prve stopnje, ni odločba, se bo moralo sodišče do njega opredeliti v smislu celovite obravnave spornega postopanja tožene stranke. Pri tem bo moralo upoštevati, da je treba poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito in da v okoliščinah primera postopanja tožene stranke (na podlagi katerega je bil opravljen vpis spremembe pred Mednarodnim uradom v korist SA.) ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. To pomeni, da bo moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom z dne 3. 12. 2020. 19. Iz doslej razloženega sledi, da je zmoten pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje arbitrarno preoblikovalo sporno vprašanje in tožbeni zahtevek.

**K točki III. izreka**

20. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, naj sodišče prve stopnje v registru Mednarodnega urada odpravi vpis spremembe imetništva nad mednarodnima znamkama in vpiše prvo tožečo stranko oziroma, naj toženi stranki naloži, da pošlje Mednarodnemu uradu zahtevo oziroma izda odločbo, na podlagi katere se bo kot imetnica vpisala prva tožeča stranka. Sodišče prve stopnje namreč za odločanje o tem delu zahtevka ni pristojno.

21. Kot je Vrhovno sodišče v sklepu V Up 1/2022 z dne 8. 11. 2022 že pojasnilo, za odločanje o vpisih v mednarodni register, ki ga vodi Mednarodni urad (v primeru "neupravičene" zahteve tožene stranke za vpis v mednarodni register), ni podana pristojnost slovenskega sodišča niti na podlagi upoštevnih mednarodnih dokumentov9 niti na podlagi določb ZIL-1. Prav tako je Vrhovno sodišče v tem sklepu tudi že pojasnilo, da pomanjkanje drugega sodnega varstva v položaju posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v ustavne pravice in svoboščine, ki lahko utemelji odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ni zadosten razlog za utemeljitev jurisdikcije slovenskega sodišča. Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.

22. ZUS-1 nima izrecnih določb o tem, kakšne ukrepe za vzpostavitev zakonitega stanja lahko določi ali odredi sodišče. Možni ukrepi so odvisni od postavljenega zahtevka, vrste in teže nezakonitega dejanja organa ter posledic, ki jih lahko povzroči nadaljevanje dejanja, torej od okoliščin posameznega primera. Čeprav je zakonodajalec sodišču v prvem odstavku 66. člena ZUS-1 pustil "proste roke" pri določitvi ukrepov za vzpostavitev zakonitega stanja, pa je odločitev sodišča odvisna od materialnopravne podlage obravnavane zadeve, postopkovnih določb, na podlagi katerih se vodi upravni postopek, in pravic drugih strank v postopku, upravnemu organu (toženi stranki) pa tudi ne sme preprečiti izvajanja z ustavo in zakoni določenih nalog.10 Ne drži torej stališče iz pritožbe tožeče stranke, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. Kot že pojasnjeno, v konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.

23. Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na odpravo obvestila oziroma dopisa tožene stranke z dne 3. 12. 2020 in posledice tega dopisa. Navedeni dopis gre namreč šteti za dejanje, ki je bilo že opravljeno. Že izvršenega dejanja pa ni mogoče odpraviti na način, kot da ga sploh (nikoli) ne bi bilo. Postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, ki je bilo zaobseženo s prvim podrejenim tožbenim zahtevkom v delu, v katerem je tožeča stranka predlagala izdajo odločbe (ta je zaobjel celotno sporno postopanje tožene stranke, na podlagi katerega je bil opravljen vpis spremembe pri Mednarodnem uradu v korist SA.), pa bo v okviru odprave kršitev pravic ponovno obravnavano pred sodiščem prve stopnje v delu, v katerem je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke, kot prej obrazloženo.

24. Pravno neodločilne so pritožbene navedbe tožeče stranke o domnevni vsebini upravne odločbe tožene stranke (da bo v njej tožena stranka zgolj ugotovila, da je zahteva SA. brezpredmetna, ker je ta že vpisana kot imetnica). Tožena stranka je z očitanim postopanjem kršila 22. in 25. člen Ustave, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da to kršitev z izvedbo upravnega postopka in izdajo odločbe odpravi. Vsebina upravne odločbe, ki bo izdana, pa ni predmet tega postopka in ne vpliva na določitev načina odprave kršitve oziroma na samo odločitev.

O pritožbi stranke z interesom

25. Pritožba stranke z interesom zoper II. in III. točko izreka sodbe ni dovoljena, zoper I. in IV. točko izreka sodbe pa ni utemeljena.

**K točki IV. izreka**

26. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes pritožnika (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Na to mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

27. Stranka z interesom je vložila pritožbo zoper celotno sodbo, torej tudi zoper II. in III. točko izreka. Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, s III. točki izreka pa odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

28. Stranka z interesom je v II. točki izreka izpodbijane sodbe uspela, saj se je v upravnem sporu zavzemala za zavrnitev tožbe oziroma tožbenih zahtevkov. To pomeni, da si s pritožbo zoper to točko izreka izpodbijane sodbe ne more izboljšati pravnega položaja oziroma doseči ugodnejše odločitve. S III. točko izreka izpodbijane sodbe pa sodišče prve stopnje ni odločilo o nobenem zahtevku stranke z interesom, o nobeni njeni pravici ali pravni koristi, niti ji ni naložilo kakšne obveznosti, zato s tem delom izreka izpodbijane sodbe ni poseženo v njen pravni položaj. Stranka z interesom torej tudi za pritožbo zoper to točko izreka izpodbijane sodbe nima pravnega interesa.

29. Glede na to je Vrhovno sodišče pritožbo stranke z interesom zoper II. in III. točko izreka na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

**K točki V. izreka**

30. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe delno ugodilo tožbi tako, da je toženi stranki naložilo, da o zahtevi SA. z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in odloči z odločbo, tožečo stranko pa v tem postopku obravnava kot stransko udeleženko.

31. Tožeča stranka je odpravo kršitve (opustitev izdaje odločbe) v tožbenem zahtevku opredelila na način, da se v registru odpravi vpis spremembe imetništva nad spornima znamkama in se kot imetnica znamk vpiše prva tožeča stranka. Zahtevala je, da se navedeno primarno izvrši tako, da sodišče toženi stranki naloži, naj Mednarodnemu uradu pošlje obvestilo (zahtevek) za spremembo, in podrejeno, da ji sodišče naloži, naj izda odločbo, oziroma podrejeno, naj se odpravi obvestilo tožene stranke z dne 3. 12. 2020 in vse posledice tega obvestila. Tako postavljen zahtevek je širok in obsega celotno sporno postopanje tožene stranke, na podlagi katerega je bil opravljen vpis spremembe imetništva zadevnih znamk pri Mednarodnem uradu v korist stranke z interesom. Zaobjema tako sporno obvestilo, ki naj bi ga tožena stranka na podlagi upravnih sodb izdala po uradni dolžnosti, kot tudi zahtevo SA. z dne 3. 12. 2019. Zato pritožbeno stališče stranke z interesom, da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka, ker je kot predmet zahtevka določilo izvedbo postopka in izdajo odločbe o zahtevi SA. z dne 3. 12. 2019, ni utemeljeno.

32. Neutemeljeno je tudi stališče stranke z interesom, da tožeča stranka ni pravočasno uveljavljala zahtevkov, ker je zahtevek spremenila po poteku 30-dnevnega roka, določenega za vložitev tožbe. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo in v kar Vrhovno sodišče nima pomislekov, je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo 15. 2. 2023 zahtevek le dodatno konkretizirala in natančneje precizirala, zato ga ni podala prepozno.

33. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje stranke z interesom na sklepa Vrhovnega sodišča I Up 45/2019 z dne 3. 7. 2019 in I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, ker v njih obravnavane situacije niso primerljive s predmetno zadevo. Tožeča stranka namreč v obravnavanem primeru na naroku za glavno obravnavo ni zahtevala nekaj več ali nekaj drugega od tistega, kar je že uveljavljala s tožbo. Enako velja glede sklicevanja na sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018. V tej zadevi je šlo za to, da je tožeča stranka najprej vložila tožbo po 2. členu ZUS-1, po poteku 30-dnevnega roka pa drugo vrsto tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1; za tako situacijo pa v obravnavani zadevi ne gre.

34. Ne držita niti pritožbeni stališči stranke z interesom, da iz izreka sodbe ni razvidno, o katerem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo in da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Tožeča stranka je, kot že prej pojasnjeno, s tožbo zahtevala, da se odpravi vpis spremembe imetništva nad mednarodnima znamkama in se kot imetnica znamk vpiše prva tožeča stranka. Zahtevala je, da se navedeno izvrši tako, da sodišče toženi stranki naloži, naj Mednarodnemu uradu pošlje obvestilo (zahtevek) za spremembo, podrejeno, da ji sodišče naloži, naj izda odločbo, na podlagi katere se bo kot imetnica vpisala prva tožeča stranka oziroma podrejeno, naj se odpravi obvestilo tožene stranke z dne 3. 12. 2020 in vse posledice tega obvestila.

35. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz I. točke izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožbi delno ugodilo, in sicer glede postopanja tožene stranke v zvezi z zahtevo SA. z dne 3. 12. 2019, v preostalem pa tožbo v II. točki izreka zavrnilo. II. točka izreka izpodbijane sodbe se torej navezuje na I. točko izreka (v kateri je sodišče prve stopnje jasno navedlo, glede česa je tožbi delno ugodilo), zato je v tem primeru tako oblikovan izrek sodbe v zadostni meri določen. Iz izreka izpodbijane sodbe je namreč mogoče v zadostni meri ugotoviti, glede česa je sodišče tožbi deloma ugodilo in katere zahtevke oziroma v katerih delih je zahtevke zavrnilo (tj. vse preostale, ki jim s I. točko izreka ni ugodilo). Navedeno je ustrezno pojasnjeno tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje (razen, kolikor se zavrnitev nanaša na postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, kot prej pojasnjeno pri odločanju o pritožbi tožeče stranke) opredelilo do uveljavljanih zahtevkov. Izrek sodbe je tudi skladen z obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, v katerem delu je tožbi ugodilo (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in v katerem delu (tj. glede katerih (delov) tožbenih zahtevkov) jo je zavrnilo (31. in 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

36. Zmotno je naziranje stranke z interesom, da tožeči stranki niso bile kršene pravice iz 22. in 25. člena Ustave, ker je tožena stranka poslala sporno obvestilo po tem, ko je bil končan upravni spor, voden pod opr. št. I U 768/2019 oziroma pod opr. št. I U 1507/2021 (po razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča s strani Vrhovnega sodišča), v tem postopku pa je tožeča stranka sodelovala. Kot trdi sama stranka z interesom, se je navedeni upravni postopek končal z izdajo odločbe št. 31208-200/1996-77 z dne 2. 4. 2019, ki je bila predmet odločanja v prej navedenem upravnem sporu. Tožba po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa je bila vložena kasneje, kar pomeni, da ni šlo za isti postopek in posledično tudi ne za isti predmet odločanja, kot v obravnavani zadevi. Predmet tega upravnega spora ni odločba tožene stranke št. 31208-200/1996-77 z dne 2. 4. 2019, ampak obravnavanje tožbe zaradi kršitev pravic in svoboščin.

37. Po navedenem je Vrhovno sodišče pritožbo stranke z interesom zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tej točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka glede na pravilo o uspehu iz 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pravilna, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper IV. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in tudi v tej točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (76. člen ZUS-1).

**K točki VI. izreka**

38. Stranka z interesom s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 2 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 3 Uveljavljana na glavni obravnavi 15. 2. 2023. 4 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 5 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 6 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 7 V skladu s 76. členom ZUS-1 mora pritožbeno sodišče preizkusiti tudi, ali so podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. ZUS-1 sicer obsega preizkusa po uradni dolžnosti ne določa, zato se glede tega uporabijo določbe ZPP iz drugega odstavka 350. člena. Glej B. Domjan Pavlin v: M. Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem sporu (ZUS-1): s komentarjem, 1. natis, Ljubljana: Lexpera, GV založba, 2019, str. 424. 8 Glej P. Golob, prav tam, str. 441. 9 Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk, Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. junija 1997 ter Skupnega pravilnika po Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk in Protokola k Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk. 10 Glej P. Golob, prav tam, str. 381.