Jedro

Res je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati, vendar pod pogoji, ki jih določa ZBPP. Ta pa razen izpolnjevanja materialnega pogoja organu za brezplačno pravno pomoč nalaga tudi presojo drugih okoliščin in dejstev o zadevi, kot to opredeljuje 24. člen ZBPP. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni, prosilec do brezplačne pravne pomoči ni upravičen. To velja za vse vrste stroškov, za katere je mogoče dodeliti brezplačno pravno pomoč, torej tako za pravno svetovanje in zastopanje kot druge stroške postopka, ki jih našteva peti odstavek tega člena, kamor štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev plačila stroškov prevoza v socialnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod št. VI Ps 185/2020. Organ za brezplačno pravno pomoč je tožnikovo prošnjo zavrnil s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker v zadevi, v kateri prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh. Zgoraj navedena socialna zadeva se vodi, kot je razvidno iz spisa, zaradi priznanja izredne denarne socialne pomoči tožniku za nakup znamk, pisem, kartuš za tiskalnik, papirja, pisal, telefonskih kartic, za stroške fotokopiranja, za stroške izdelave osebne izkaznice in za pripravo njegove obrambe v kazenski zadevi. Organ za brezplačno pravno pomoč povzema 33. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in ugotavlja, da se lahko izredna denarna socialna pomoč dodeli samo v zares izrednih okoliščinah materialne ogroženosti, v katerih se je oseba znašla iz razlogov, na katere ni mogla vplivati in še to samo za stroške, ki so vezani na preživljanje. Tožnik se nahaja v zaporu, kjer prestaja zaporno kazen na podlagi pravnomočne sodne odločbe, kar ne pomeni, da gre za okoliščine, na katere ne bi mogel vplivati, razen tega je v zaporu poskrbljeno za vse njegove osnovne življenjske potrebe in prosilec dejansko ne izkazuje pogojev za priznanje izredne denarne socialne pomoči, saj stroški za nakup znamk, pisem, kartuš za tiskalnik, papirja, pisal, telefonskih kartic, stroški fotokopiranja, stroški izdelave osebne izkaznice in stroški priprave njegove obrambe v kazenski zadevi ne sodijo med izredne stroške, ki bi bili potrebni za preživljanje. Navedeno odločitev potrjuje tudi obširna v odločbi citirana praksa organa za brezplačno pravno pomoč, takšno odločitev pa je potrdilo tudi sodišče. Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena v povezavi s 24. členom ZBPP zavrnil. 2. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu po vseh točkah iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je glede na okoliščine, ko je obsojenec na prestajanju zaporne kazni in brez lastnih finančnih in materialnih sredstev temu treba omogočiti udeležbo na obravnavi ne glede na oceno službe za brezplačno pravno pomoč, da nima možnosti za uspeh. V primeru, da se mu udeležba na obravnavi ne omogoči, bo prostor toženca (tožnika?, op. sodišča) na sodišču ostal prazen, saj nima pooblaščenca in ne bo mogel podati ustne izjave, zaslišati prič in opravljati drugih dejanj. Tožnik je tako obsojen na neuspeh še preden se je obravnava sploh začela. S tem je tožniku kršena tudi pravica do sodnega varstva. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

6. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč mora pri odločanju, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, presoditi tudi, ali okoliščine in dejstva o zadevi dopuščajo dodelitev brezplačne pravne pomoči. Materialnopravno je ta presoja vezana na okvir, ki ga določa 24. člen ZBPP, v obravnavani zadevi pa je to vprašanje, ali je očitno, da zadeva ni nerazumna in ima tožnik (vsaj) verjetne izglede za uspeh. Le v tem primeru je namreč, kot izhaja iz določbe prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, razumno začeti oziroma nadaljevati ta postopek ali vlagati pravna sredstva.

7. Tožeča stranka je vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za plačila stroškov prevoza v socialnem sporu in sicer v zadevi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani št. VI Ps 185/2020. Predmet presoje v tej zadevi je vprašanje priznanja izredne denarne socialne pomoči tožniku za stroške za nakup znamk, pisem, kartuš za tiskalnik, papirja, pisal, telefonskih kartic, za stroške fotokopiranja, za stroške izdelave osebne izkaznice in za pripravo njegove obrambe v kazenski zadevi.

8. Izredna denarna socialna pomoč se lahko dodeli samski osebi oziroma družini, kot posebna oblika denarne socialne pomoči, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, in ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti (prvi odstavek 33. člena ZSVarPre).

9. Sodišče se strinja s stališčem organa za brezplačno pravno pomoč, da zgoraj navedeni stroški niso tiste vrste, na katere se nanaša pravica do izredne denarne socialne pomoči iz 33. člena ZSVarPre. Ta je namenjena pokrivanju izrednih situacij, ko prosilec izkaže izredne stroške, vezane na preživljanje oziroma razloge, na katere ni mogel vplivati, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti. Obstajati mora torej nek poseben izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo, takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane.

10. Po obrazloženem se sodišče strinja s stališčem, da tožnik očitno v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je bila njegova prošnja na podlagi 24. člena ZBPP pravilno zavrnjena1. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Res je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP), vendar pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Ta pa razen izpolnjevanja materialnega pogoja organu za brezplačno pravno pomoč nalaga tudi presojo drugih okoliščin in dejstev o zadevi, kot to opredeljuje 24. člen ZBPP in je podrobneje obrazloženo v tč. 5 in 6 te obrazložitve. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni, prosilec do brezplačne pravne pomoči ni upravičen. To velja za vse vrste stroškov, za katere je mogoče dodeliti brezplačno pravno pomoč (26. člen ZBPP), torej tako za pravno svetovanje in zastopanje kot druge stroške postopka, ki jih našteva peti odstavek tega člena, kamor štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na sodišče. Glede na to ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica tožeče stranke do sodnega varstva. Sodno varstvo je osebam, ki stroškov v zvezi s tem ne morejo nositi brez škode za svoje preživljanje, zagotovljeno z ZBPP, vendar pa to ne pomeni, da je treba to sodno varstvo zagotavljati tudi v primerih, ko je očitno, da uporaba tega sodnega varstva ni smiselna. Pogoje v zvezi s tem določa ZBPP, kadar ti niso izpolnjeni, pa prosilec do brezplačne pravne pomoči ni upravičen.

11. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Enako stališče je sodišče že zavzelo v sorodnih zadevah I U 1214/2019 z dne 20. 8. 2019, I U 2030/2019 z dne 14. 1. 2020 in II U 40/2020 z dne 22. 4. 2020.