Jedro

Simulacija (tudi simulacija pogodbene stranke) predpostavlja dva med seboj povezana pravna posla: osnovno pogodbo in dogovor o simulaciji. Pri odnosu med navideznim in resničnim kupcem gre torej za samostojno pravno razmerje, ki praviloma nima zveze z razmerjem prodajalca in navideznega kupca. Obstoja takšnega razmerja tožnik ni dokazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi: - ugotovilo, da je tožnik lastnik garsonjere št. 17 v izmeri 22,91 m2 v 4. etaži večstanovanjske hiše na naslovu N., ID znak ... (ID ...) in solastnik splošnih skupnih delov stavbe ter - tožencu naložilo, da mora izstaviti za vpis v zemljiško knjigo ustrezno listino, s katero tožniku dovoli vpis lastninske pravice na zgoraj navedeni nepremičnini.

Tožnik je trdil, da je toženec to dolžan narediti zato, ker je bil v prodajni pogodbi s 24. 5. 1999 le navidezni kupec, v resnici pa je stanovanje kupil tožnik, toženec pa se je zavezal, da bo kasneje, na tožnikov poziv, stanovanje prenesel na tožnika.

Sodišče je tožniku še naložilo, da mora tožencu plačati 1.302,35 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi se moralo ukvarjati le z vprašanjem obstoja dogovora med pravdnima strankama o tem, da se na kupoprodajno pogodbo kot kupec stanovanja le navidezno vpiše toženec in dogovora, da bo toženec na poziv tožnika slednjemu dovolil vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Za presojanje takšnega razmerja pridejo v poštev le določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ne pa določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Napačno je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 52. člena OZ. Pravdni stranki o prenosu lastništva nista sklepali nikakršnih ustnih ali pisnih dogovorov, to je bilo dogovorjeno že s sklenitvijo navidezne pogodbe, v kateri je bil kot kupec naveden toženec, čeprav je bil dejanski kupec tožnik. Torej, šlo je za navidezno pogodbo, ki skladno z drugim odstavkom 50. člena OZ ostane v veljavi. Kupoprodajna pogodba je prikrivala pogodbeno stranko, dejstvo, da sta obe pravdni stranki vedeli, kakšno je resnično dejansko stanje in dogovor med njima, pa obe zavezuje.

Pritožnik meni, da je sodišče ignoriralo njegove dokazne predloge in vse, kar so izpovedale priče V. P., D. B., I. Š. in drugi. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne pripiše potrebne teže izpovedi priče V. P., ki je bila edina poleg pravdnih strank v celoti seznanjena z dejanskim stanjem in je tudi pojasnila, zakaj je prišlo do tega, da se je kupoprodajna pogodba glasila na toženca. Sodišče je videlo strah in solze priče A. T. in tudi priča M. Mo. je povedala, da je pred pričanjem do nje prišel toženec in poskušal vplivati nanjo. S tem je od pričanja odvrnil zakonca J. in M. Ž. Vse to bi sodišče moralo dokazno oceniti, pa ni.

Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakoncev J. ter. M. Ž., pa tega ni obrazložilo. Sodišče ni poskusilo pojasniti, zakaj so se najemne pogodbe in računi glasili na tožnika in tega, da je ta vsa leta oddajal stanovanje.

Tožnik vztraja, da je on imel sredstva za nakup stanovanja, toženec, ki se je zaposlil šele v letu 2009, pa ne.

Pritožnik še meni, da bi moralo sodišče dopustiti izvedbo dokaza z vpogledom v listino, ki jo je na zadnji obravnavi pred zaključkom zadeve v spis vložil tožnik, iz katere izhaja, da toženec tudi ob babice ni dobil denarja za nakup stanovanja. Dejstvo, da je tožnikov pooblaščenec razpolagal z listino, še ne pomeni, da je z njo razpolagal tudi tožnik.

V nadaljevanju obsežne pritožbe pritožnik zgoraj že povzeta stališča še natančneje obrazloži, zavzame svoja stališča do dokazne ocene, razloži več o razmerjih med družinskimi člani širše družine in o tem, kako naj bi ti vplivali na izpovedi v tem postopku.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

O očitanih kršitvah določb pravdnega postopka:

5. Sodišče prve stopnje je res zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič K. J., Š. J. in M. Ž. Takšno ravnanje bi utegnilo (če bi šlo za priče, katerih zaslišanje je bilo predlagano za dokazovanje kakšnega odločilnega dejstva, pa ne gre) predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). A to kršitev bi moral pritožnik uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče, torej takrat, ko je sodišče prve stopnje sklenilo, da se glavna obravnava zaključi, ne da bi zaslišalo zgoraj navedene priče. Kršitve, ki je pritožnik ob zaključku naroka ni uveljavljal (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi s 27. 10. 2014, listovna številka 79 v spisu), v skladu z določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP ne more uspešno uveljavljati v pritožbi.

6. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi ustreza zahtevam 8. člena ZPP. Sodišče je presodilo vsak izvedeni dokaz posebej in vse skupaj (to je moralo storiti le glede tistih vprašanj, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku pravno odločilna), nato pa jasno obrazložilo, zakaj tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel. Pritožbeni očitki, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame pričam V. P., M. Mo., D. B. in I. Š., niso utemeljeni.

7. Pomanjkljivosti sodbe tudi ne predstavlja to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do joka priče A. T. na naroku za glavno obravnavo 5. 9. 2014 in tožnikovih trditev o vplivu na priče. Pritožnik situacijo ob izpovedi priče A. T. na naroku predstavlja drugače, kot izhaja iz zapisnika (listovna številka 50 v spisu). Priča je jokala ob tem, ko je izpovedala: „Kasneje... me je po telefonu poklical B. (torej tožnik) in bil zelo jezen... Začel je kričati name in govoriti, da sem prasica, da sem mu zapravila stanovanje...“. Nič v izpovedi te priče in tudi v izpovedih drugih prič ne kaže na to, da bi nanje kakorkoli nedopustno vplival toženec.

O materialnopravni podlagi:

8. Pritožnik nima prav, ko meni, da je pogodba, ki nima navidezne vsebine, ampak je v neskladju z resničnostjo le oseba enega pogodbenika, navidezna pogodba v smislu 50. člena OZ. Pogodba z navideznim kupcem ali “slamnatim kupcem“ v OZ ni posebej urejena. Teorija govori o prikriti pogodbi.(1) Sodna praksa(2) pa je takšne primere obravnavala in izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec.(3) Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.

9. Simulacija (tudi simulacija pogodbene stranke) pa vedno predpostavlja dva med seboj povezana pravna posla: osnovno pogodbo in dogovor o simulaciji(4). Pri odnosu med navideznim in resničnim kupcem gre torej za samostojno pravno razmerje, ki praviloma nima zveze z razmerjem prodajalca in navideznega kupca. V teh primerih je prikrita pogodba veljavna, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje:

10. Za odločitev o tožbenem zahtevku je glede na pojasnjeno bistveno, ali je tožnik dokazal sklenitev dogovora o simulaciji oziroma dogovora s tožencem o tem, da toženec nastopa le kot navidezni kupec v prodajni pogodbi in bo na poziv na tožnika prenesel lastninsko pravico na spornem stanovanju. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tega ni uspel, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljiv in popolnoma pravilen. Še več - tožnik je v tožbi sicer trdil, da je do takšnega dogovora prišlo. Kako je prišlo do dogovora, kje, kdaj in kaj se je toženec zavezal, pa konkretno tožnik ni niti zatrdil niti izpovedal. Izpovedal je, da je prosil brata naj uredi prepis, kasneje pa bi se naredil prepis nanj. Nobena od prič, tudi tistih, glede katerih pritožnik meni, da potrjujejo njegovo tezo, ni povedala ničesar o obstoju dogovora med pravdnima strankama o kasnejšem prenosu lastninske pravice na spornem stanovanju. To velja tudi za pričo V. P., za katero pritožnik trdi, da o sklepanju pogodbe ve največ. Priča V. P. ne izpove, da naj bi bil pravi kupec tožnik, ampak izpove, da “sta stanovanje kupila“. O kakšnem dogovoru o prenosu lastninske pravice med pravdnima strankama pa sploh ne izpove ničesar. Ob pojasnjenem se izkaže za nepomembno, kaj so o lastništvu stanovanja mislili sosedje, prijatelji pravdnih strank, najemniki in drugi, kdo je bil naveden v najemnih pogodbah ter na koga so se glasili računi.

11. Sodišče prve stopnje povsem pravilno tudi obrazloži, da za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno, kdo je plačal kupnino za sporno stanovanje O uporabi materialnega prava:

12. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvah, povzetih v prejšnji točki obrazložitve, povsem pravilno uporabilo materialno pravo. Prodajalka o zatrjevanem dogovoru med zatrjevano resničnim in zatrjevano navideznim kupcem očitno ni vedela ničesar. Česa takšnega ne trdi niti tožnik. Prodajna pogodba med prodajalko in zatrjevano navideznim kupcem zato nikakor ni navidezna. Če bi se izkazalo, da je toženec res le prikriti, navidezni ali tako imenovani “slamnati“ kupec in da se je s posebnim dogovorom zavezal na tožnika prenesti lastninsko pravico, bi bil tožbeni zahtevek sicer lahko utemeljen, četudi ne na podlagi določbe 50. člena OZ.

13. Tožnik pa ni uspel dokazati, da je s tožencem sklenil dogovor o simulaciji, zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo:

14. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka ali kakšne od bistvenih kršitev, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena.

16. Toženec je na pritožbo odgovoril in priglasil pritožbene stroške, vendar pa z odgovorom ni mogel izboljšati svojega procesnega položaja. Ne gre torej za potrebne pravdne stroške, zato jih mora kriti sam. Enako velja za tožnika, zato ker s pritožbo ni uspel. Op. št. (1): Natančneje o tem: Varanelli, dr. L., Simulacija pogodbe – komentar 50. člena Obligacijskega zakonika, Pravna praksa, 2005/42, stran 18. Op. št. (2): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 595/2008 z 11. 12. 2008 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1834/2012 s 13. 2. 2013. Op. št. (3): Natančneje o tem: Ogrizek, D., Prodajna pogodba z navideznim kupcem (in 66. člen ZOR) – Pravosodni bilten 1-2/88, stran 56. Op. št. (4): Delo, citirano pod 1. opombo.