Jedro

Različna zakonska ureditev glede položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sama po sebi ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja v smislu navedenega pogoja. Gre za ustreznost določene ureditve, to pa je v polju presoje zakonodajalca.

Vsebina obravnavane upravne zadeve je vprašanje položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekte na območju, ki se ureja z državnim ali občinskim lokacijskim načrtom. To pa je skladno z določbo prvega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov samo investitor. Revizijo pa vlagata Iniciativni odbor in Krajevna skupnost, ki ne konkretizirata posledic, ki bi naj jima zaradi izpodbijane odločbe nastale, še manj pa pojasnita, zakaj naj bi bile zatrjevane posledice prav zanju zelo hude. ZUS-1 namreč ne določa vsebine pojma „zelo hude posledice“, zato je to pravni standard, katerega vsebino je treba izkazati od primera do primera. Tega pa revidenta v tem primeru s pavšalnim navajanjem možnih posledic za okolje in vrednostjo morebitnih posledic nista izkazala.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku dne 10. 5. 2007 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 6. 11. 2006, s katerim je bila zavrnjena revidentova zahteva za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo bencinskega servisa B. kot stranka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up 558/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje navaja različnost pravne ureditve položaja stranke v postopku gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, ter položajem stranke v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja na drugih območjih (prvi in drugi odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov). V prvem primeru je stranka v postopku samo investitor, v drugem primeru je krog strank širši. Navaja, da ni nobenega razloga za takšno različno ureditev položaja stranke v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zato so z razlikovanjem kršene določbe Ustave.

7. Po presoji revizijskega sodišča revident s takšnimi navedbami ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS. Različna zakonska ureditev glede položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sama po sebi ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja v smislu navedenega pogoja. Gre za ustreznost določene ureditve, to pa je v polju presoje zakonodajalca.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da je postavitev bencinske črpalke na obravnavanem naravnem območju absolutno neprimerna iz zdravstvenih razlogov, poleg tega pa vrednost zelo hudih posledic presega 20.000 EUR.

9. Vsebina obravnavane upravne zadeve je vprašanje položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekte na območju, ki se ureja z državnim ali občinskim lokacijskim načrtom. To pa je skladno z določbo prvega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov samo investitor. Revizijo pa vlagata Iniciativni odbor in Krajevna skupnost, ki ne konkretizirata posledic, ki bi naj jima zaradi izpodbijane odločbe nastale, še manj pa pojasnita, zakaj naj bi bile zatrjevane posledice prav zanju zelo hude. ZUS-1 namreč ne določa vsebine pojma „zelo hude posledice“, zato je to pravni standard, katerega vsebino je treba izkazati od primera do primera. Tega pa revidenta v tem primeru s pavšalnim navajanjem možnih posledic za okolje in vrednostjo morebitnih posledic nista izkazala. Treba je upoštevati, da je bila v zadevi izdana Uredba o državnem lokacijskem načrtu za navezavo luke Koper na avtocestno omrežje (Ur. l. RS, št. 79/2004 z dne 19. 7. 2004, v nadaljevanju Uredba). Podlaga za to Uredbo je tudi 46. člen Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002 in ostali), pri čemer 45. člen istega zakona predvideva kot predhodno fazo razgrnitev in javno obravnavo predloga državnega lokacijskega načrta. V tej fazi so možne pripombe in predlogi posameznikov in širših skupnosti. Sama Uredba se sklicuje tudi na Poročilo o vplivu na okolje. Revidenta ne zatrjujeta, da bi že ob razgrnitvi imela pripombe na lokacijski načrt oziroma Poročilo o vplivu na okolje, na katerega se sklicuje tudi Uredba, niti ne navajata, da njune morebitne pripombe ob razgrnitvi ne bi bile upoštevane. Ker torej niti ne zatrjujeta svojih aktivnosti v predhodnih fazah, konkretnih posledic posega zanju pa ne navedeta, po presoji Vrhovnega sodišča nista izkazala obstoja zelo hudih posledic, torej nista izkazala obstoja tega razloga za dovoljenost revizije.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.