Jedro

Tudi v ekstradicijskem postopku je treba dokazno ugotavljati vsa pravno pomembna dejstva (obremenilna in razbremenilna), in o njih zavzeti stališče. Če to ni storjeno,je potrebno sklep o ugotovitvi pogojev za izročitev razveljaviti. Sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sklepa po uradni dolžnosti ugotavlja pogoje za nadaljnji ekstradicijski pripor.

Izrek

Pritožbi obdolženega Ž. B, se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obdolženi Ž. B. ostane še naprej v priporu.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so po 522. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZKP) izpolnjeni pogoji za izročitev priprtega obdolženca Š. konfederaciji.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da pogoji za izročitev obdolženca niso izpolnjeni, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek je v pisnem stališču do pritožbe z dne 8.8.2007, št. Ktp I-II 150/07 JP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obdolženec je odgovoril na to stališče po zagovorniku, ga zavrnil in vztrajal pri pritožbenem predlogu.

Pritožba je utemeljena.

Tudi sodišče druge stopnje ima pomisleke v pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožnik je namreč pravilno opozoril na nedoslednosti in protislovja v izvedenem ekstradicijskem postopku; teh zunajrazpravni senat sodišča prve stopnje sploh ni niti ugotovil niti razrešil. Po mnenju sodišča druge stopnje je namreč nekritično sledil pozitivnemu mnenju preiskovalnega sodnika z dne 20.7.2007, ki pa svojega mnenja glede ugotovljenih pogojev za izročitev sploh ni ali ni ustrezno obrazložil. Pri tem poudarja sodišče druge stopnje, da je sodišče prve stopnje (preiskovalni sodnik in zunajrazpravni senat) odločal v tem postopku na podlagi 522. člena ZKP, pri čemer pa ni upošteval določbe I. odstavka 521. člena ZKP, ki daje prednost izročitvi na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, s protokoli (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe št. 22/94).

V točki b II. odstavka 12. člena te konvencije je treba prošnji za izročitev priložiti izjavo o kaznivih dejanjih, za katera se zahteva izročitev; kolikor mogoče točno je treba navesti kraj in čas njihove storitve, njihov pravni opis in sklicevanje na ustrezne določbe. Tej določbi ustreza 3. točka III. odstavka 523. člena ZKP, ki navaja opis dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja in dokaze za utemeljenost suma.

Že preiskovalni sodnik v svojem mnenju z dne 20.7.2007 glede izpolnjevanja gornjih pogojev ni bil dosleden, saj se sklicuje zgolj na pravni opis dejanja, še to napačno: obdolžencu se očita kaznivo dejanje po II. odstavku 19. člena Zveznega zakona o prepovedanih drogah in psihotropnih snoveh Š. konfederacije in ne po Kazenskem zakoniku Š.! Nadalje: pravni opis dejanskega stanja ni enak opisu dejanskega stanja kaznivega dejanja (kraj, čas in način storitve). Takšnega opisa v pripornem nalogu z dne ..., ki je citiran tudi v izpodbijanem sklepu, enostavno ni. Prvi podatek o kaznivem dejanju, ki ga š. pravosodni organi očitajo obdolžencu, je naveden v prošnji za preiskavo in aretacijo hrvaške osebe zaradi izročitve v Š. Zveznega urada za pravosodje, oddelek za izročitve iz B. z dne 27.2.2007, da naj bi bil Ž. B. “močno osumljen, da je privabil dve hrvaški osebi, gospo P. S. in gospoda S. S. za prenos kokaina iz V. v Š. preko L., P., dne .... Ti dve osebi, ki sta prihajali iz V., sta bili preiskani na letališču v Ž. in sta prenašali 1.470,40 gramov kokaina v njuni prtljagi. Izjavili sta, da ju je privabil H. z imenom Ž.. Lahko bi šlo za B. Ž., ki je znan hrvaškim oblastem, da je v preteklosti organiziral promet z mamili “... - dobesedno citirano! Tak opis ustreza kaznivemu dejanju napeljevanja po I. odstavku 26. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, vendar v opisu ni navedeno, kje, kdaj in kako naj bi bilo napeljevanje storjeno. Datum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja – ..., ki je naveden v že omenjenem pripornem nalogu preiskovalnega sodnika iz Ž. dne ..., očitno ni pravilen. Tega dne sta bila na letališču v Ž. prijeta že omenjena tihotapca mamil in sta tega dne tudi obremenila kot napeljevalca nekega H. z imenom Ž. Po naravi stvari je napeljevanje mogoče samo pred storitvijo kaznivega dejanja napeljanega storilca in ne hkrati s samo storitvijo. Tudi kraj storitve kaznivega dejanja napeljevanja ni znan. Iz zbranih podatkov, ki so podlaga za zaprošeno izročitev, ne izhaja, da je bilo storjeno v Š.vici oziroma ni naveden prav noben kraj napeljevanja. Nadalje: iz I. odstavka 19. člena Zveznega zakona o prepovedanih drogah in psihotropnih snoveh Š. konfederacije izhaja kar osem različnih inkriminacij, pa v pravni opredelitvi iz pripornega naloga z dne 20.2.2007 sploh ni navedeno, za katero izmed njih gre. Tudi kvalificirana oblika po II. odstavku 19. člena tega zakona ima tri storitvene oblike (a, b in c), ki pa v istem nalogu prav tako niso opredeljene. Končno se prepis š. kazenskega zakonika (njegov 97. člen) nanaša izključno na zastaranje kazenskega pregona. Manjka določba o napeljevanju in o zagroženi kazni za že omenjeno kvalificirano obliko, za katero je zagrožena kazen najmanj eno leto zapora in denarna kazen. Podatka, da znaša maksimum kazni za to kaznivo dejanje 20 let zapora, ni mogoče preveriti, ker ni priložen prepis š. kazenskega zakonika o razponih kazni zapora, ki jo je mogoče izreči po pravu države prosilke.

Sodišče druge stopnje se je v izpodbijanem sklepu izrecno izjasnilo o obstoju utemeljenega suma na podlagi dokazov, ki to niso. Že večkrat omenjeni priporni nalog z dne 20.2.2007 je lahko le posledica utemeljenega suma, ne pa dokaz o utemeljenem sumu! Iz dopisa kabineta preiskovalnega sodnika z dne ..., ki sploh ne vsebuje kraja, časa in načina storitve očitanega kaznivega dejanja, ne izhaja noben dokaz v utrditev utemeljenosti suma. Mednarodna tiralica z dne ... tudi ni noben dokaz, pač pa le ukrep države prosilke, da se v tujini storilca pripre in izroči njej. Do sedaj bremeni obdolženca le že omenjena izjava obeh tihotapcev mamil, ki pa ni priložena, pač pa le navedena v že omenjenem dopisu kabineta preiskovalnega sodnika iz Ž. z dne ... oziroma v prošnji z dne 27.2.2007. Vprašljivo je torej, s čim je utemeljenost suma dokazno podprta.

Nobenega dvoma ni, da je priprti obdolženec oseba, ki je navedena v prošnji za izročitev. Dvomljivo pa je, ali je on res “H. z imenom Ž.”, o katerem naj bi izpovedala že večkrat omenjena tihotapca mamil ob prijetju na ž. letališču dne 2.9.2007. Moti dejstvo, navedeno v dopisu kabineta preiskovalnega sodnika iz Ž. z dne ..., da hrvaške oblasti te osebe niso uspele uradno identificirati, da pa naj bi (v pogojniku) šlo za priprtega obdolženca. Po hrvaških podatkih naj bi Ž. B. že v preteklosti organiziral trgovanje s prepovedanimi drogami, čeprav vsi izpiski iz kazenske evidence, tudi Ministrstva za pravosodje R. H., ki so v spisu, napotujejo na njegovo nekaznovanost. Moti tudi dejstvo, da h. oblasti, ki so očitno morale posredovati svoje podatke o priprtem obdolžencu vključno s fotografijo, proti njemu sploh niso ukrepale. On se resnično ni skrival, kar dokazujejo podatki o prehajanju državnih mejah različnih držav, ki so vsebovani v njegovem potnem listu. Ta potni list je v spisu. Z notarsko overjeno izjavo S. S. z dne ... v hrvaškem jeziku, manjka prevod v slovenščino, pa je priprti obdolženec vsaj verjetno izkazal, da ni tisti Ž. B., ki naj bi bil udeležen pri tihotapljenju mamil v Ž. dne ... Vendar sodišče prve stopnje teh dejstev ni upoštevalo in glede njih ni zavzelo prav nobenega stališča. To bi moralo storiti, saj so ta dejstva priprtemu obdolžencu v korist. Sploh pa sodišče prve stopnje ni razčistilo, kje, kdaj in kako se je priprti obdolženec spoznal s S. S., ki je bil pred izdajo gornje izjave celo skupaj z obdolženčevo izvenzakonsko partnerico B. M. v obdolženčevem stanovanju v V.Če priprti obdolženec nima prav nobene zveze s tihotapljenjem mamil, za kar naj bi bila v Š. obsojena oba tihotapca, in naj bi kazen tudi že prestala (za obsodilno sodbo zoper njiju se ne ve!), je najmanj nenavadno, kako je mogel S. S. izvedeti za ta ekstradicijski postopek, da je sploh mogel izdati razbremenilno izjavo o priprtem obdolžencu.

Ekstradicijski postopek iz XXXI. poglavja ZKP je sicer kazenski postopek posebne vrste, vendar tudi zanj velja splošno načelo, da je treba dokazno preveriti vsa pravno pomembna dejstva (tako obremenilna, kakor tudi razbremenilna), da je sploh mogoča pravilna odločitev. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je bilo treba izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Tega bo moralo tako dopolniti v že nakazanih smereh.

Obdolženec je v ekstradicijskem priporu od ... od 18.00 ure dalje. Ker je bil izpodbijani sklep razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, je sodišče druge stopnje v skladu s VII. odstavkom 392. člena ZKP v zvezi s III. odstavkom 402. člena ZKP preizkusilo pogoje za nadaljnji pripor. Sledeč poročilu o poskusu pobega pripornika Ž. B. Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora v C. z dne ... je poskušal obdolženec pobegniti iz S. b. v C., kamor je bil dne 6.8.2007 sproveden na zdravniški pregled, vendar sta mu ta poskus paznika uspešno preprečila. Ker je s tem dokazana njegova begosumnost, je sodišče druge stopnje odločilo, da ostane še naprej v priporu.