Jedro

Dejstvo, da zalaganje obveznosti iz naslova preživljanja namesto drugega nima značaja čiste denarne terjatve, pa je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v obrestnem delu v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožena stranka glede povračilne obveznosti za leto 1999, 2000 in 2001 v zamudi od 1.1.2002, glede povračilne obveznosti za leto 2002 od 31.12.2002, glede povračilne obveznosti za leto 2003 od

31.12.2003 in glede povračilne obveznosti za leto 2004 od 30.9.2004. Drugi tožeči stranki od zamude do 27.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. 28.6.2003 je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Uradni list RS, št. 56/03, s ZPOMZO - 1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi.

Ker citirani predpis ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere, pritožbeno sodišče ocenjuje, da drugi tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini, kot jih predpisuje s ZPOMZO - 1.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da se pravilno glasi: "Tožena stranka mora drugi tožeči stranki plačati 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: -270.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki tečejo od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; -120.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki tečejo od 31.12.2002 do 27.6 2003, od 28.6.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; -120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.12.2003 do plačila; -90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

30.9.2004 do plačila, vse v petanjstih dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka za preživljanje mladoletnega sina M. plačevati mesečno preživnino 15.000,00 SIT od 1.10.2004 do 31.1.2005, od 1.2.2005 pa 20.000,00 SIT. Odločilo je, da mora toženka drugemu tožniku B. I. plačati 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo v plačilo glede izdatkov za leto 1999 (30.000,00 SIT) 5.10.2001, glede izdatkov za leto 2004 (90.000,00 SIT) 30.9.2004, sicer pa zadnji dan v letu za tekoče leto. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklenilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je zaradi zmotne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da verzijski zahtevek tožeče stranke zavrne, toženki pa naloži plačilo preživnine v višini 5.000,00 SIT mesečno. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo preživninskih zmožnosti toženke. S plačo 87.000,00 SIT mora preživljati še dva otroka. Če bi morala plačevati 20.000,00 SIT mesečne preživnine za prvega tožnika, bi ji zase oziroma za otroka ostalo le 49.000,00 SIT za vsakega, medtem ko bi imel mladoletni tožnik na razpolago 190.000,00 SIT mesečno. Druga dva toženkina otroka imata pravico, da se ju v razmerju do matere obravnava enako kot M. Tožeča stranka je uveljavljala verzijski zahtevek, sodišče prve stopnje pa ves čas govori o neupravičeni obogatitvi. Izrecno bi moralo ugotoviti potrebe preživljanca, ki bi jih morala tožeča stranka tudi dokazati, saj ne gre za preživninski spor, v katerem bi sodišče imelo preiskovalna pooblastila. Napačna je tudi stroškavna odločitev, saj tožeča stranka ni uspela niti s 1/3 zahtevka iz naslova preživnine in samo z 1/6 zahtevka iz naslova verzije.

Pritožba je delno utemeljena.

O preživninski terjatvi prve tožeče stranke M. I.: Odločitev o višini preživnine za mladoletnega otroka je materialnopravno pravilna in temelji na določbi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS št. 69/04 - prečiščeno besedilo, ZZZDR), upoštevajoč potrebe mladoletnega otroka ter materialne in pridobitne zmožnosti obeh preživninskih zavezancev.

Toženka ne prereka višine potreb mladoletnega M., kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni pa, da tako visoke preživnine glede na svoje zmožnosti za preživljanje ne more plačevati. Po oceni pritožbenega sodišča je navedeni očitek neutemeljen. Če bi namreč sodišče prve stopnje drugače porazdelilo preživninsko breme med oba zavezanca, bi to pomenilo neupravičeno prevalitev obveznosti na tožnika, ki mora, ob sicer bistveno višji plači, že sedaj zagotoviti 5/6 denarja za njegovo preživljanje, poleg tega pa vlagati vsakodnevni napor in skrb v M. vzgojo. Toženka neupravičeno primerja prvega tožnika s svojima drugima mladoletnima otrokoma. Bistvo načela enakosti je, da se bistveno podobni položaji obravnavajo enako. Mladoletni sin M., zahvaljujoč solidnim gmotnim razmeram njegovega očeta, ni v enakem položaju, kot otroka, ki živita s toženko in ki prejemata preživnino v skladu s preživninskimi zmožnostmi preživninskih zavezancev. Tudi izračun same toženke v pritožbi, iz katerega izhaja, da ji bo po plačilu preživnine ostalo po 49.000,00 SIT zase oziroma za vsakega od obeh otrok, ki živita pri materi, omogoča zaključek, da bo zmogla plačevanje preživnine brez škode za preživljanje sebe in drugih dveh mladoletnih otrok.

Ker v tem delu niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

O terjatvi iz naslova verzije druge tožeče stranke: Pravno podlago za rešitev spornega razmerja v tem delu vsebuje 133. člen ZZZDR. Kot verzijski zahtevek je tožbeni zahtevek, čeprav morda nekoliko nedosledno, opredelilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pravilno izluščilo bistvo reparacijskega zahtevka, ki je v tem, da sme druga tožeča stranka iz razloga, ker je preživljala otroka, tožena stranka pa v spornem obdobju iz tega naslova ni ničesar prispevala, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od drugega preživninskega zavezanca, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Za uveljavitev pravice iz 133. člena ZZZDR zadošča ugotovitev neprerekanega dejstva, da je drugi tožnik prvega tožnika preživljal, toženka pa svoje obveznsoti ni izpolnjevala. Splošno znano dejstvo je, kakšne so potrebe šoloobveznega otroka in kakšni stroški v zvezi s tem nastajajo, zato izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno (4. odstavek 214. člena ZPP). Nobenega dvoma ne more biti, da toženka drugi tožeči stranki, upoštevajoč obseg potreb mladoletnega otroka v spornem obdobju (oktober 1999 - september 2004) in razmerje v dohodkih preživninskih zavezancev, dolguje najmanj toliko, kot je drugi tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je treba poudariti, da zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev, to je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca (pravno mnenje Občne seje VSS, Poročilo VSS II/91, stran 10).

Dejstvo, da zalaganje obveznosti iz naslova preživljanja namesto drugega nima značaja čiste denarne terjatve, pa je narekovalo tudi spremembo izpodbijane sodbe v obrestnem delu v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča (načelno pravno mnenje VS RS, Pravna mnenja I/2002, stran 11; 4. točka 358. člena ZPP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožena stranka glede povračilne obveznosti za leto 1999, 2000 in 2001 v zamudi od 1.1.2002, glede povračilne obveznosti za leto 2002 od 31.12.2002, glede povračilne obveznosti za leto 2003 od 31.12.2003 in glede povračilne obveznosti za leto 2004 od 30.9.2004. Drugi tožeči stranki od zamude do

27.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. 28.6.2003 je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Uradni list RS, št. 56/03, s ZPOMZO - 1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi. Ker citirani predpis ne vsebuje niti prikrite temeljne obrestne mere, pritožbeno sodišče ocenjuje, da drugi tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini, kot jih predpisuje s ZPOMZO - 1. Ker je v ostalem delu sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka: Odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Tožena stranka je spregledala, da tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala le verzijskega, ampak tudi preživninski zahtevek, pri čemer sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki ne odloča na podlagi kriterija uspeha (154. člen ZPP), ampak po prostem preudarku (413. člen ZPP). V konkretnem primeru torej ni odločilno le, s kolikšnem delom tožbenega zahtevka je tožeča stranka zmagala, ampak velja izpostaviti okoliščino, da je bila tožba potrebna, saj toženka svoje zakonite preživninske obveznosti od rojstva mladoletnega prvega tožnika ni niti delno izpolnjevala.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 165. in 3. odstavek 154. člena ZPP).