Jedro

Glede obračuna dela plače iz naslova delovne uspešnosti je treba izhajati iz 62. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije, ki je v spornem obdobju (za čas od septembra 2005 do februarja 2007) določala, da se natančnejša merila za določanje stimulacije zaposlenih opredelijo v panožni kolektivni pogodbi oz. v aktih družbe. To pomeni, da je bilo oblikovanje osnove za obračun dela plače iz naslova delovne uspešnosti v pristojnosti tožene stranke, ki je lahko osnovo določila drugače, kot je predvidena v ZDR (osnovna plača delavca), edina omejitev pri tem je bila, da je moral biti tožniku zagotovljen minimum pravic, ki so določene v ZDR in kolektivnih pogodbah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku na račun plač za obdobje od septembra 2005 do februarja 2007, na račun regresa za letni dopust za leto 2006, na račun božičnice za leto 2005 in za leto 2006, in na račun pogodbene kazni, plačati predpisane davke in prispevke ter mu iz tega naslova izplačati razliko v višini neto 7.708,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nastale pravdne stroške v znesku 2.260,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob praktično identično ugotovljenem dejanskem stanju v novem sojenju ponovno zagrešilo enake napake. Brez opredelitve do ugovorov, ki jih je tožena stranka podala na dopolnjeno izvedensko mnenje, je sodišče temu nekritično in v celoti sledilo. Ker se sodišče do njenih ugovorov ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 do 45/2008). V tej smeri sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma po postavitvi novega izvedenca, ki bi se izjasnil glede ugovorov tožene stranke. Opozarja na nepravilen izračun delovne uspešnosti in v posledici tega na napačen izračun sodišča glede ostalih vtoževanih terjatev. Le z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma imenovanjem novega izvedenca bi sodišče lahko preverilo, ali sta podlaga za zahtevek tožnika in izračun višine posameznih zneskov, kot jih je ugotovil izvedenec, pravilna. Meni, da je izvedenec nepravilno izračunal del plače za delovno učinkovitost. Kot osnovo za izračun je uporabil osnovno plačo, po podjetniški kolektivni pogodbi L. (z dne 31. 7. 2003; v nadaljevanju: PKP) in Sistemskih navodilih za izvajanje sistema plač z metodologijami družbe L., d.d. (v nadaljevanju: Sistemska navodila) pa osnovo predstavlja ovrednoteno delovno mesto (vrednost točke pomnožena z razponom). Nikjer v Sistemskih navodilih ni navedeno, niti to iz njih ne izhaja, da se delovna uspešnost računa od zneska osnovne plače. Tako je izvedenec pri izračunu delovne uspešnosti za september 2005 kot osnovo vzel osnovno plačo v višini 822,28 EUR, ki že zajema 20 % delovne uspešnosti. Tak izračun je napačen. Pravilna osnova je ovrednoteno delovno mesto, ki ne zajema delovne uspešnosti. Po izračunu izvedenca pa je delovna uspešnost obračunana od osnove, ki že vsebuje izhodiščno delovno uspešnost. Nepravilna je nadalje tudi ugotovitev izvedenca, da tožena stranka v mesecih, ki zajemajo državni praznik, pri izračunu minulega dela ni upoštevala ure praznika oz. celega mesečnega fonda ur, ampak samo delovne ure in na osnovi njih obračunala dodatek za minulo delo. Osnova za izračun plače za praznik ni osnovna plača, ampak plača, ki vključuje dodatek za delovno dobo, stalnost in uspešnost. Podobno je pri dopustu (primer plače za julij 2006), kjer je ravno tako prišlo do odstopanj. Zneski na račun regresa za letni dopust, božičnice in jubilejne nagrade so bili tožniku izplačani 27. 6. 2007, zato so ugotovitve izvedenca, da tožena stranka dolguje tožniku zneske iz tega naslova, nepravilne. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do izplačila pogodbene kazni šestih povprečnih bruto plač. Za izplačilo pogodbene kazni delavcu v bruto znesku ni pravne podlage, saj mora delodajalec skladno z Zakonom o dohodnini in Zakonom o prispevkih za socialno varnost od prejemkov iz delovnega razmerja odvesti davke in prispevke. Tudi analiza plačanih obveznosti tožene stranke, ki jo je izvedenec napravil, ni pravilna. Od dolgovanega zneska je potrebno odšteti znesek odpravnine v višini 8.196,89 EUR in ne v višini 6.176,17 EUR, ker je sestavljena iz obdavčenega in neobdavčenega dela. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je po pridobitvi relevantnih aktov (PKP in Sistemskih navodil tožene stranke) v ponovnem sojenju pozvalo izvedenca finančne stroke, da jih kot pravno podlago upošteva pri izračunu oziroma izplačilu delovne učinkovitosti. Po primerjavi prejete plače s pripadajočo bruto plačo je izvedenec ugotovil, da tožena stranka ni izračunala delovne uspešnosti od osnovne plače, ampak od ovrednotenega delovnega mesta. Delovno uspešnost je izvedenec izračunal od osnovne plače, vendar se s takšnim obračunom tožena stranka ni strinjala. Menila je, da zanj v predloženih aktih ni podlage in v pripombah vztrajala pri pravilnosti metode, ki jo je uporabila za izračun delovne uspešnosti. Dopolnitev izvedenskega mnenja, podredno pa postavitev novega izvedenca, je predlagala z namenom razjasnitve dejanskega stanja glede pravilnosti izračuna delovne uspešnosti tožnika, posledično pa tudi drugih odprtih vprašanj glede zahtevkov iz posameznih naslovov in upoštevanja že plačanih obveznosti tožene stranke.

S pavšalnim sklicevanjem na veljavne predpise je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo ugotovitve in zaključke izvedenca, posledično pa zavrnilo predlagano dopolnitev izvedenskega mnenja. Po presoji sodišča prve stopnje naj bi izvedenec pravilno postopal, ko je pri izračunu delovne učinkovitosti izhajal iz osnovne plače, saj je podlaga za tovrstni izračun v 19. in 28. členu Sistemskih navodil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne iz 19. ne iz 28. člena Sistemskih navodil izrecno ne izhaja, da osnovo za izračun plače za delovno učinkovitost predstavlja osnovna plača tožnika. V 19. členu v povezavi z 8. in 9. členom Sistemskih navodil je določeno, da je izhodiščna delovna uspešnost del (osnovne) plače, ki temelji na pričakovanih delovnih rezultatih, hkrati pa je določen način njenega oblikovanja. Tudi 28. člen Navodil posebej ne določa, da je osnova za obračun delovne uspešnosti osnovna plača. To je v pripombah na izvedeniško mnenje smiselno izpostavila tudi tožena stranka, ko je s sklicevanjem na določbe Sistemskih navodil in napravljen izračun za september 2005 izrazila pomisleke v pravilnost podanega mnenja v tem delu. Konkretno je opredelila, kaj naj bi bilo predmet dopolnitve izvedenskega mnenja po posameznih spornih vprašanjih. V takem primeru bi bilo sodišče prve stopnje zaradi zagotovitve pravice tožene stranke do izjave v postopku (do izvedbe odločilnih dokazov) dolžno predlogu tožene stranke ugoditi in dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri podanih pripomb. Stranki mora biti namreč omogočeno učinkovito sodelovanje v dokaznem postopku, tožena stranka pa je bila z nedopustnim postopanjem sodišča (ker ji je bilo onemogočeno, da izvedenec na pisne pripombe pisno odgovori) prizadeta v pravici do obravnavanja pred sodiščem. Ker navedenemu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje ni sledilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavljala.

V skladu s 354. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče izvedenca pozvati k dopolnitvi mnenja. Pri tem bo glede obračuna dela plače iz naslova delovne učinkovitosti oziroma delovne uspešnosti moralo izhajati iz 62. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (panožna kolektivna pogodba, spremembe le te iz leta 2004, Ur. l. RS, št. 81/2004), ki je določala, da se natančnejša merila za določanje stimulacije zaposlenih obvezno opredelijo v PKP oziroma aktih družbe. Oblikovanje osnove za obračun dela plače na podlagi delovne uspešnosti kot elementa plače je bilo v spornem obdobju torej v pristojnosti tožene stranke, ob predpostavki, da je tožniku zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravnih predpisih in kolektivnih pogodbah. Tožena stranka je v 132. členu PKP določila, da je pričakovana delovna uspešnost del osnovne plače in temelji na pričakovanih delovnih rezultatih. Izhodiščno je oblikovana v višini najmanj 20 % vrednosti ocene delavca (razpona), pomnožena s pripadajočim faktorjem vplivnosti. Podobno določilo vsebuje tudi 19. člen Sistemskih navodil, v katerih so določena podrobnejša merila za določanje dela plače na podlagi delovne uspešnosti. V skladu z navedenim aktom tožene stranke je osnovna plača določena z oceno delovnega mesta, oceno delavca in tudi z izhodiščno delovno uspešnostjo pri izhodiščni oceni delovne uspešnosti (9. člen Sistemskih navodil). V določilih 19. člena in 28. člena Sistemskih navodil, iz katerih je pri obračunu dela plače na podlagi delovne uspešnosti izhajal sodni izvedenec, ni izrecno navedeno, da se delovna uspešnost izračuna od zneska osnovne plače, tj. od osnove, ki že vsebuje izhodiščno delovno uspešnost. V navedenih določbah tako ni podlage za to, da osnovo za delovno uspešnost predstavlja znesek osnovne plače, zato bi bilo v primeru, če ni izrecno drugače določeno, kot osnovo upoštevati znesek osnovne plače, zmanjšan za izhodiščno delovno uspešnost. V zvezi z ostalimi pritožbenimi ugovori velja še dodati, da tožena stranka v pritožbi nejasno navaja, da osnova za izračun plače za praznik ni osnovna plača, ampak plača, ki vključuje dodatek na delovno dobo, stalnost in uspešnost. Sodni izvedenec je v dopolnilnem mnenju navedel, da v mesecih, ki zajemajo državni praznik, tožena stranka pri izračunu minulega dela ni upoštevala ure praznika oziroma celega mesečnega fonda ur, ampak samo delovne ure in na osnovi njih izračunala dodatek za minulo delo. V četrtem odstavku 64. člena panožne kolektivne pogodbe (podobno določilo vsebuje tudi 142. člen PKP in 37. člen Sistemskih navodil) je določeno, da je osnova za izračun tega dodatka delavčeva osnovna plača, iz katere je pri izračunu izhajala tudi tožena stranka (izvedensko mnenje na l. št. 97 do 101). Tudi glede obračuna plače za praznik primerjava med izračunom izvedenca in tožene stranke pokaže, da sta pri tej postavki izhajala iz iste osnove.

Pritožba pa utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila pogodbene kazni v višini šestih povprečnih bruto plač. Že v razveljavitvenem sklepu z dne 4. 11. 2009 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je v 45. členu panožne KP pogodbena kazen določena v bruto znesku, od katerega je potrebno odvesti še davke in prispevke. Enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov veljajo tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo. Glede na določila Zakona o dohodnini in Zakona o socialnih prispevkih je tožena stranka pri izplačilu od bruto zneska za tožnika dolžna obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost in mu nakazati le za odvedene zneske znižani znesek. Ob upoštevanju navedenih predpisov bi sicer stranki v pogodbi lahko izrecno določili, da bruto znesek pogodbene kazni predstavlja čisto izplačilo tožniku oziroma, da mora tožena stranka ta znesek še posebej obrutiti ter za tožnika obračunati in plačati še posebej tudi davke in prispevke, vendar to iz postopka ne izhaja. Zato je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik upravičen do izplačila bruto zneska pogodbene kazni in do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih napotkov s pomočjo izvedenca razčistiti višino tožnikovih vtoževanih terjatev in nato odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.